ŽELEZNIKI

02 06
 2013

Gorski tek na Ratitovec je štel za državno prvenstvo članov in mladincev, disciplina gor, in slovenski pokal, bil je izbirna tekma za sestavo državne reprezentance za evropsko prvenstvo v gorskem teku, poleg tega pa je ena od štirih preizkušenj primorsko-gorenjskega mini paketa gorskih tekov Pušeljc. Med članicami je zmagala Mateja Kosovelj pred Lucijo Krkoč (razlika 3:34), obe ŠD Nanos, in Andrejo Godec (za Lucijo 5:37). Pri članih je Mitja Kosovelj (KGT Papež) na prvem mestu za sabo pustil Gašperja Bregarja za 4:58 in Bojana Ambrožiča. Med mlajšimi veterankami je zmagala Mihaela Tušar (ŠD Nanos) pred Uršo Trobec, med mlajšimi veterani pa Simon Alič (ŠD Nanos) pred Marjanom Zupančičem (razlika 7:42) in Mirkom Janjatovičem. Med starejšimi veterankami je zmagala Marija Medja, srebro je osvojila Marta Šorli iz Mosta na Soči. Med starejšimi veterani je zmagal Franci Teraž. Pri mladincih je z zmago presenetil tolminski kolesar Rok Bratina (KD Sloga), drugi je bil Anže Božič, tretji pa redni udeleženec PGT Jošt Lapajne. Med starejšimi dečki je Jaka Grže (AK Postojna) zaokrožil set šestih primorskih zmag (če Aliča kot člana ŠD Nanos štejemo med Primorce).

Na fotografiji je novi obet slovenskega gorskega teka Rok Bratina, več fotografij pa je na povezavi.

FIRENCE

26 05
 2013

Tudi letos, tretjič, sem se odločil, da bom pretekel 100-kilometrsko razdaljo od Firenc do Faenze. Zraven je bil - kot vedno - Tadej Zajc, pritegnila sva še Postojnčana Igorja Stegla. Kot vedno smo se dan pred startom odpravili na cilj v Faenzo.

Namestili smo se v telovadnici, kjer je urejen počitek pred startom in po prihodu v cilj. Prevzeli smo štartne številke in se udeležili pogostitve na predvečer starta. Predstavitve najboljših nismo dočakali, preveč je bilo govorov, raje smo se razgledali po Faenzi, čeprav je bilo kar hladno; hladen večer je napovedal slabo vremen na dan teka.

V soboto nas je pričakalo sončno jutro, pripravili smo si stvari za odhod v Firence. Pri avtobusi smo srečali Marijo Vrajić, odlično hrvaško tekačico. Pri organizatorjih je imela status vipovke. Nadaljevali smo skupaj. Brez težav smo se posedli po prvih sedežih avtobusa. Po dobre pol ure vožnje proti Firencam je pričelo deževati. Deževalo je tudi še ves čas do starta, tako da je ogled Firenc letos odpadel. Videli smo le ožji del starega mestnega jedra, našli smo prijeten lokalček v irskem stilu, kjer smo prevedrili do starta. Tam smo se tudi uredili in pripravili vse potrebno za odhod na progo. Marija se je zahvalila za spremstvo organizatorjev in se odločila za našo družbo. Njena želja je bila, da tek odteče pod osmimi urami in osvoji vsaj tretje mesto, tiha želja pa je bila zmagati. Naše želje so bile dosti bolj skromne … Igor je želel izboljšati čas s 100-kilometrskega teka v Bielu, midva s Tadejem sva imela en sam cilj: cilj.

Odločitev, kako se obleči v tistem vremenu je bila vredna temeljitega premisleka. Za Marijo, profesionalko, to ni bil problem - tudi najmanj časa bo na progi. Tadej in Igor sta oddala garderobo za dostavo na polovico proge, sam pa sem se odločil, da grem do konca brez preoblačenja. Vsak od nas je imel tri možnosti: oddati garderobo za cilj, z enim postankom ali z dvema. Tik pred startom se je ulilo kot za stavo.

Start. Po ozkih ulicah smo se ogibali gledalcem z dežniki, nekateri so z njimi tudi tekli. Po nekaj kilometrih se je množica tekačev raztegnila. Nekaj časa smo tekli vsi trije skupaj, Igor je proti vzponu na Fiesole (265 m; startali smo na 65 m) že potegnil, Tadej je ostal nekje zadaj. Dež je ponehal, pokazalo se je sonce, vendar le za kratek čas. Na vsaki okrepčevalnici so prijazni domačini poskrbeli za vse. Povsod so bila pripravljena reševalna vozila, maserske ekipe so imele polne roke dela.

Prva časovna kontrola z limitnim časom in možnostjo odstopa je bila v Borgo san Lorenzo (195 m), od koder se že kaže tudi najvišji vrh Colla di Casaglia (913 m). Do njega sem prišel že v mraku in megli. Zaradi poškodbe mišice, ki sem jo staknil na teku trojk, sem tekel zadržano, precej s strahom. Že moj nastop je bilo pravzaprav veliko tveganje. V drugem delu se tek prevesi navzdol, zato je bilo še težje. Tekel sem počasi, nisem preveč obremenjeval leve noge, čeprav sem čutil, da bi šlo lahko hitreje. Okrepčevalnic nisem izpuščal. Povsod sem pogledal, ali je kaj novega, in poskusil vse, od sladkega do slanega, tudi topli čaj, ki se mu po navadi izogibam.

Pri okrepčevalnici na 75. kilometru sem zaslišal znani glas. Dohitel me je Tadej. Odlično mu je šlo, kljub temu, da se je na vrhu precej zadržal. Nekaj časa sva pot premagovala skupaj, nato je odšel naprej. Lepo je kazalo, dež je ponehal, počutil sem se dobro, nobenih bolečin ni bilo. A le za kratko. Pričelo je deževati, tudi v levem kolenu me je pričelo kljuvati. 90 kilometrov je bilo za mano. Še ena okrepčevalnica, a do nje je dolga pot. 94 kilometrov. Tam nekje se je ustavilo. Teči ne morem, lahko le še hodim.

Po 95. kilometru so oznake na vsak kilometer, vendar se zdi, da je pot do naslednje tako dolga, kot je bila prej do naslednje petkilometrske oznake. Hodim, se ustavljam, mažem koleno in štejem kilometre. 99 … še en sam kilometer. Približno 13 minut sem potreboval za vsakega od zadnjih šestih. Vsak, ki me prehiti, vidi, da sem v težavah, spodbudne besede kar dežujejo. Poskušam teči vsaj zadnjih 100 metrov. Nekako mi uspe, za kar me nagradi aplavz gledalcev in znajdem se v cilju, z medaljo okoli vratu. Uspelo mi je! Moj bruto čas je 14:25:00.

Ko preletim rezultate, z navdušenjem ugotovim, da je Marija Vrajić zmagovalka (8:06:50); družbo ji dela Giorgio Calcaterra (6:39:59), za katerim je že osma zmaga na Passatoreju. Marija je malo kasneje povedala, da je »skoraj umrla«, tek je bil zanjo strahovito naporen, zlasti vzpon na najvišjo točko. A je Zagrebčanka zdržala in vztrajnost se ji je obrestovala. Res pa je tudi, da je to pomlad odtekla tri stokilometrske ultramaratone, kar je ubijalski ritem. Igor je tek končal v 12 urah in 12 minutah, Tadej je prispel le malo pred mano. Med rezultati najdem tudi Klavdija Maraža z odličnim časom 10 ur, Jurija Cudermana in Dušana Jovića. Takoj po prihodu v prostor za počitek srečam Igorja. Stisk roke, čestitke, nato zavzame svoje mesto za počitek. Tadej počiva na drugem koncu. Seveda ne spimo. Izmenjamo informacije. Igor je izgubljal čas z iskanjem torbe na najvišji točki teka, Tadej je zadnje kilometre prehodil.

Tadeja pustiva počivati - on je voznik. Dogovorjeni smo bili, da peljemo Marijo domov, zato smo počakali na podelitev. Čestitati smo Mariji, tudi Giorgio je bil zraven, kar smo izkoristili za fotografiranje; kdaj se bo spet zgodilo, da bomo v družbi zmagovalcev Passatoreja? Podelitev se je zavlekla. Marija nas je tako rekoč zapodila domov, s prevzemanjem nagrad in obveznostmi zmagovalke je imela še ogromno dela.

Vsi trije smo tek končali zadovoljni, uspelo nam je, da je vsakdo od nas tekel po svojih zmožnostih. Bilo je že nekaj govora tudi o letu 2014 …

Dobra volja pred startom. Z leve: Roman Koprivc, Marija Vrajić, Tadej Zajc, Igor Stegel.

Roman v drugem delu proge.

V družbi zmagovalcev, desno Giorgio Calcaterra.

Rezultati so na povezavi.
Članki in še kakšna zanimivost so na povezavi.
Fotografije so na povezavi.

Roman Koprivc

KOBARID, ŠPETER SLOVENOV

25 05
 2013

Tek prijateljstva Posočje-Benečija je letos, v svoji deveti izvedbi, dobil še dodatno vsebino. 35 udeležencev je zbiralo prispevke za operacijo dveletne Gaje Ivančič, da bi lahko sama hodila (povezava 1 in povezava 2).

V škatli z napisom Za Gajine korake … z našimi koraki se je nabralo 431,5 evra.

Na vabilo, tokrat prvič tudi prek Facebooka, se je odzvalo in svojo udeležbo napovedalo nekaj več kot sto tekačev, tako da so bili organizatorji Teka prijateljstva iz Posočja in Benečije (Planinska družina Benečije, Fundacija Poti miru v Posočju …) prisiljeni iskati dodatne možnosti za logistično izpeljavo teka. Vreme je dodobra oklestilo seznam napovedanih udeležencev, pa vendar dež tistih »pravih« tekačev ni odvrnil od namere. Prišlo je 33 tekačev, dva pa sta se odločila za hojo proti Benečiji.

19 kilometrov dolga pot je vodila od Sužida pri Kobaridu prek nekdanjega mejnega prehoda Robič in skozi slikovite vasi Beneške Slovenije ob narasli reki Nadiži do vasi Nokule. Tam si je peterica privoščila kopanje v reki. Na prejšnjih tekih je skok v Nadižo, praviloma precej toplejšo od Soče, predstavljal dobrodošlo osvežitev v vročini, letošnje prav nič spomladansko-poletne temperature pa so zadevo zakomplicirale. A tradicija je vseeno obveljala, pa čeprav se je peterica zgolj za kratek čas pomočila v vodi.

Tek so zaključili v slovenskem kulturnem domu v Špetru Slovenov, nedaleč od Nokul, kjer so planinci Benečije pripravili narezek in nekaj tekočega. Tako se je denar, prvotno namenjen krožniku testenin v gostilni, preselil v Gajino škatlo. Ko so jo izpraznili, so našteli 431,5 evra. Zdravko Likar, eden od očetov Teka prijateljstva, je znesek izročil Gajinemu očetu Boštjanu.

»Druženje slovenskih, furlanskih in italijanskih tekačev in pohodnikov ima velik pomen. Utrjujemo prijateljstvo, odpravljamo predsodke in krepimo medsebojno zaupanje. Poleg tega pa skrbimo za zdravje in spoznavamo prelestno naravo ob modrozeleni Nadiži, kjer kot gnezda čepijo beneške vasice,« je v pojasnilo ozadja Teka prijateljstva zapisal Zdravko Likar.

Prvi tek so izpeljali leta 2003, trije tekači so 24. maja pretekli progo od Livških Raven do Dobrovega v Brdih, dolgo 42 kilometrov. Naslednje leto je bil tek z že precej številnejšo udeležbo, 21 tekačev je preteklo kar 44 kilometrov. Za cilj tretjega, leta 2005, so prvič izbrali Nokule v Benečiji, in ta proga se je ustalila.

Start je vedno natanko ob 9. uri pri Sužidu (Zdravkova ura je neizprosna), časov ne merijo, ne ugotavljajo, kdo je hitrejši in kdo počasnejši, vsi tečejo s tempom, ki si ga sami določijo, startnine ni. Je pa vedno dovolj dobre volje in pristnega veselja do življenja. Za konec se večina tekačev pomoči v Nadiži, nato pa za mizo v gostilni še kakšno rečejo in spijejo kozarec domačega vina.

Nasmejani obrazi po skoku v mrzlo Nadižo.

Več fotografij je na povezavi.

VJ

PLANICA

12 05
 2013

Na drugi planiški tekmi Red Bull 400, na kateri je sodelovalo 300 tekmovalcev, je vrh skakalnice prvi dosegel Simon Alič, sicer član ŠD Nanos; med dekleti je bila druga Neja Kršinar.

Tako je zaključil vikend, ki je bil za ta primorski tekaški klub nadvse uspešen, tako na tekih trojk v Ljubljani kot na Petelinjskem teku in nazadnje v Planici. Simon je bil lani v Planici tretji, takrat je zmagal večkratni evropski prvak v gorskem teku Ahmet Arslan iz Turčije, drugi pa je bil Matjaž Mikloša. Tokrat so le nekoliko premešali ta vrstni red, zmagal je Simon pred Ahmetom in Matjažem. Čas zmagovalca je bil 5:11. Med dekleti je zmagala Avstrijka Teresa Stadlober (6:38), sledili sta ji šampionka primorskih tekov Neja Kršinar in Lea Einfalt. Tekmovanje na 400 metrih vzpona po smučarskih skakalnicah oziroma letalnicah je izredno naporno, planiško pa velja sploh za najtežje, na 400 metrih se tekmovalci povzpnejo za 195 metrov. Po Planici bodo serijo teh ekstremnih gorskotekaških vzponov nadaljevali v Avstriji (naslednji vikend, a Simona na tej tekmi najbrž ne bo), Švici in na Finskem.

Na začetku je Ahmet potegnil, Matjaž in Simon sta mu sledila za zaostankom. Do odskočne mize se je Simon Turku močno približal, v zadnjih 20 metrih pa ga je v sprintu tudi prehitel. »Lani me je na koncu malo zmanjkalo, zato sem letos na mizi nekoliko šparal z močmi, prihranil sem si jih za konec,« je za LT povedal naš šampion. Zanimiv je bil njegov način teka: medtem ko so drugi šli po vseh štirih, je Simon tekel zravnan. »Ni mi drselo, imel sem dobro ravnotežje, in ko je tako, tečem vzravnan.« Čas 5:11, kot so namerili organizatorji, je nekaj slabši od lanskega Ahmetovega (5:02). Med ženskimi štafetami je bila štafeta Idrske zjale tretja.

Simon je letos v odlični formi, kljub temu, da je pozimi imel manj priložnosti za nabiranje kilometrov (služba). Pomanjkanje baze se bo maščevalo na daljših tekih, napoveduje, to je tudi razlog, da se bo najverjetneje odpovedal teku na GM4O. A na krajših tekih ima v nogah dovolj moči in svežine. V Planici si je priboril nagrado v višini 1000 evrov. Seveda bo plačal davek, siva ekonomija ga ne zanima.

VJ

Simon teče vzravnan, kjer se drugi plazijo.

Več fotografij na povezavi.

PODBRDO

03 05
 2013

Organizatorji gorskih tekov iz Podbrda, z Jožkom Dakskoblerjem na čelu, so z organizatorji dveh gorenjskih gorskih tekov sestavili šopek štirih gorskotekaških prireditev. Tekači, ki se bodo udeležili vseh štirih, bodo dobili posebno spominsko majico in morda še praktično darilo, je sporočil Dakskobler.

Novi član Primorskih gorskih tekov, tek KBK (Kopačnica-Blegoš-Kopačnica, 18. maja), tek na Ratitovec (2. junija), Gorski maraton štirih občin (15. junija) in tek na Črno prst (7. septembra) sestavljajo Pušeljc. Sodelovanje v tem šopku je popolnoma brez obvez, šteje samo udeležba na vseh štirih tekih. Ne časi ne uvrstitve niso pomembni. Vsi tekači, ki bodo s tekom na Črno prst zaokrožili Pušeljc, bodo na tem teku, zadnjem v šopku, dobili posebno majico z logotipom Pušeljca in morebiti (skladno z možnostmi organizatorjev) še skromno praktično nagrado.

V času, ki novim pobudam in sodelovanju ni naklonjen, so si organizatorji navedenih štirih tekov rekli: »Fantje stopmo skp in za naše tekače prpravmo presenečenje!« To so beseda Jožka Dakskoblerja, očeta GM4O. On in drugi organizatorji gorskih tekov v Poljanski in Selški dolini ter v Baški Grapi tako ponujajo dodaten razlog za udeležbo na štirih tekih in napovedujejo, da se bodo njihovi gostje pri njih lepo imeli.

PODNANOS

26 04
 2013

Tekaška šampiona Tomaža Ferjančiča in Boruta Malavašiča ne vežejo samo tekaške proge, sta tudi »v žlahti«. Vipavska dolina je letos dobila novo tekaško »dinastijo«, za katero sta enako zaslužni tudi dvojčici Martina in Nadja.

Tomaž (član ŠD Nanos Podnanos) je večkratni zmagovalec primorskega tekaškega pokala, na ravnini mu je kos le redkokateri primorski tekač, in to kljub letom, ki se seštevajo. Po nekajletni pavzi je pokal ponovno osvojil lani, na drugo mesto pa se je uvrstil Borut Malavašič (Etiketa Žiri). Pa za Žirovca to ni bilo vse, ob ravninskem drugem mestu je zmagal v pokalu gorskih tekov. Dva najhitrejša tekača pa sta se letos še bolj zbližala, postala sta sorodnika. Prisluhnimo Tomaževi pripovedi.

»Na Planini pri Ajdovščini pri Šuštarjevih (priimek Kobal) konec leta 1976 niso pričakovali dvojnega naraščaja. 11. novembra se je rodila deklica, ki so ji seveda dali ime Martina. Ampak privekala je še ena deklica, in ker so za tisti dan primerno ime že uporabili, je dobila ime Nadja. Kot mi je znano, je nekoč prišel k nam v Podnanos Borut, in tam je bila tudi Nadja. Bila je še sama, zato mi je padla na misel ideja, da bi se lahko zgodilo podobno kot v filmu Tistega lepega dne (film so snemali prav v Podnanosu, op. a.). Le da so bile v filmu tri sestre, pri Šuštarjevih pa sta dve. Trajalo je nekaj časa, da sta prišla skupaj, in 13. marca letos je Nadja rodila punčko Tijo. Trenutno so še na Planini, a so kupili stanovanje v Ajdovščini, kamor se bodo preselili.«

Boruta in Tomaža sta združili dvojčici Martina in Nadja, onadva pa sta z združenimi močmi poskrbela za primorski tekaški »monopol«. Tomaž na tekaških progah še zdaleč ni rekel zadnje, čeprav se mu zdi, da bi se že lahko našel naslednik: »Saj je že čas, da predam štafeto kakšnemu mlajšemu.«

Oba šampiona torej že imata naraščaj in tako se za nadaljevanje družinske tradicije verjetno ni bati. »Upam, da bo kaj iz tega, da se jih bo kaj prijelo. Tudi če ne bodo tekli, naj pa bodo športniki rekreativci, ne glede na panogo,« je prepričan Tomaž, najhitrejši mesar na Primorskem (in verjetno tudi v Sloveniji).

VJ

Tomaž in Borut, kot smo ju ujeli na prvem letošnjem gorskem teku na Gaberjah

Martina z naraščajem na letošnjem Vipavskem teku

ILIRSKA BISTRICA

25 04
 2013

Je zmaga Katje Rutar na 5. (dobrodelnem) Formaratonu presenečenje? To je res njen najodmevnejši dosedanji dosežek, toda lansko in začetek letošnjega leta sta napovedovala, da bo ta 38-letnica iz Ilirske Bistrice, na delu v Ljubljani, slejkoprej skočila na vrh stopničk katerega od ultramaratonov.

Lani je Katja zmagala na velebitskem trekingu (»tistih 10 ur in pol je bilo bolj planinarjenje kot tek«), na ultramaratonu Celje-Logarska dolina (75 km) je bila druga, letošnji supermaraton Zagreb-Čazma pa ji je pred mesecem dni prinesel še eno srebro. In kaj načrtuje za nadaljevanje tako uspešno začete sezone? »Mislim, da bom zdaj presedlala na kolo, da se mi na zameri, če bom preveč tekla,« odgovarja tekačica, ki rada raziskuje. »Zanimajo me novi teki, na katerih še nisem bila, morda se bom jeseni odločila še za kakšen nov trail.«

Formaraton v številkah

Katja je doma iz Ilirske Bistrice, vendar med tednom živi v Ljubljani, kjer dela v državnem statističnem zavodu. Za Ljudstvo tekačev je mimogrede pripravila nekaj statistike o 5. Formaratonu. Poglejmo jih.

Formaratona se je udeležilo 240 tekačev in 200 tekačic. Moški so pretekli skupaj 6530 kilometrov, ženske pa 3572 kilometrov. Razpisana je bila tudi nagrada za skupine z največ osem člani. Prvih pet ekip po številu pretečenih kilometrov je bilo osemčlanskih, sledile so tri sedemčlanske ekipe, nižje na lestvici ekip pa je bilo število članov precej variabilno. V prvih petih ekipah so prevladovali moški, v šesti ekipi je bilo že več žensk. Zmagovalna ekipa je pretekla 676 kilometrov, drugouvrščena 185 kilometrov manj, tretjeuvrščena pa še 70 kilometrov manj. Prva in tretja ekipa sta bili sestavljeni iz sedmih moških in ene ženske ter so bili povprečno stari 36 let, druga ekipa pa je imela pet tekačev in tri tekačice, v povprečju so bili stari 40 let.

Proga je potekala po malo manj kot dva kilometra dolgem ovinkastem krogu s približno 25 metri vzpona. Start je bi odprt med 9. in 17. uro, nekateri so zadnji krog zaključili tudi po pretečenih osmih urah. Sedem tekačev je preteklo samo en krog, osem tekačev pa več kot štirideset krogov. Največ tekačev je preteklo med 10 in 20 kilometrov, za to razdaljo so porabili povprečno dve minuti manj kot dve uri. Tri četrtine udeležencev je preteklo do 30 kilometrov, preostali 103 tekači pa so pretekli 30 kilometrov ali več, in za to porabili vsaj 2 uri in 42 minut. Podatki tudi kažejo, da se povprečen tempo teka z naraščanjem kilometrov viša, kar pomeni, da so počasnejši tekači tekli krajše razdalje in hitrejši daljše.

Izračunala je, kako se bo končalo

Glede na to, da je statistika njen kruh, ne preseneča Katjino pojasnilo o razpletu teka. Njeni izračuni pač vedno držijo. Na vprašanje, ali je bil doseženi izid pričakovan, namreč odgovarja: »Ko so me povabili na tek, sem bila prepričana, da moram res teči vseh osem ur. In če sem za 75 kilometrov lani potrebovala sedem ur, sem si predstavljala, da bi morala v Tivoliju preteči nekako toliko. Po izračunih naj bi v osmih urah pretekla malo več kot 75 ur.« Naredila je točno tako, ustavila pa se je, zaokroženo, pri 80 kilometrih.

Toda dan pozneje so noge delovale brez vidnih posledic. »V nedeljo sem malo hodila, v ponedeljek pa sem šla zaradi dežja tiste tri kilometre v službo peš (običajno gre s kolesom, op. a.). Za aktivno regeneracijo. Nobenih težav nisem čutila, očitno toliko lahko še zdržim.«

Za tek si ni pripravila posebnih okrepčil, uporabljala je tista, ki so jih ponudili organizatorji. »Prve tri ure sem tekla brez pavze, v drugem delu pa sem v klanec hodila. V vsakem krogu sem se ustavila pri okrepčevalnici, nekaj popila, pojedla banano. Pred tekmo se mi je zdelo, da bi mi lastna okrepčevalnica vzela več časa; skupna mi je omogočala bolj enakomeren tek. Na koncu sem se naveličala banan in sem začela jesti pomaranče.«

»Se mi je fajn zdelo«

Ves čas je vedela, da vodi, ni pa bila docela prepričana, da bo zdržala do konca. Ko je stopila na stopničke in so jo obdali najhitrejši fantje, fotoreporterji pa so streljali, so bili napori pozabljeni. »Se mi je fajn zdelo,« komentira zmagovalka.

Katja Rutar se s tekom ukvarja pet let. Pozimi se ni imela kam dati, »z drugim se nisem mogla ukvarjati, prijateljica pa mi je omenila tek«. Znašla se je v tekaški skupini Urbana Praprotnika. »Ugotovila sem, da ni tako težko, kot sem si morda prej mislila. Tako čez zimo bolj tečem, čez poletje pa se ukvarjam še s čim drugim, sedem na kolo, grem v hribe ...« Mimogrede, kolo je še bolj pri srcu in nogah njene mlajše sestre Tjaše, ene najboljših slovenskih kolesark, ki pa tačas ne kolesari, ker pričakuje otroka. Tjašini športni prijatelji upajo, da ni mislila resno, ko je napovedala dokončno slovo od tekmovalnega kolesarstva ...

Minulo zimo je Katja padla v družbo ultramaratoncev iz Tekaškega foruma. Boris Ivanovič – Zajc je v Ljubljani pripravljal šesturne treninge, in »ker se to zimo spet ni dalo delati drugega«, je njena pripravljenost hitro zrasla. Bistričanka je sicer članica Tekaškega društva Bistrc in Kolesarskega kluba Postojna (»verjetno je ravno članstvo v teh dveh klubih razlog, da sem sploh začela hoditi na tekmovanja«).

Med daljšimi teki tekačem misli uhajajo na marsikaj, ne le na značilnosti proge in taktiko nastopa. Katja pove: »Zanima me opazovati okolico, razmišljam o najrazličnejših stvareh, pozdravljam se s sotekači; ampak res samo pozdravljam, za pogovarjanje zmanjka energije.«

Brez avta

Ultramaratonka iz Ilirske Bistrice nima avta. Če je ob tem kdo pomislil, da so tega lahko veseli javni prevozniki, pa se je zmotil. Po Ljubljani se premika »z lastnimi sredstvi«, peš ali s kolesom, pot od domače Ilirske Bistrice do Ljubljane in nazaj ob vikendih pa – ko je to le mogoče – opravi s kolesom. »Tako ubijem dve muhi na en mah, transport in trening, in koristno izrabim čas.«

VJ

Avtor fotografij, ki smo jih uporabili, je ultramaratonec Zdravko Čufar.

Katja Rutar na zmagovalnih stopničkah, obdana z najboljšimi moškimi tekmovalci

Med tekom

Prihod v cilj

Prihod drugouvrščene Nataše Aničić Zavašnik (v sredini) v cilj Formaratona. Tudi Nataša je Primorka, doma je iz Kopra, živi in dela pa v Ljubljani.

Fotogalerija Zdravka Čufarja je na povezavi.

REKA

21 04
 2013

V nedeljo, 21. aprila, so v akumulacijskem jezeru Valići pri Reki iz vode potegnili trupli dveh hrvaških športnikov, ki sta se utopila med treningom v športnih čolnih. Prepoznali so 29-letnega Dejana Ljubasa in 34-letnega Daliborja Kalčića, izkušena reška športnika, člana triatlonskega kluba Rival, ki ju je voda reke Rječine ob jezu pri kraju Lukeži potegnila v vrtinec-žep, pri čemer jima ni pomagala niti varnostna oprema. Dejan je bil vsestranski športnik, predvsem pa triatlonec, večkratni državni prvak. Kot tekač se je občasno udeleževal tudi primorskih pokalnih tekov ter na njih zmagoval oz. osvajal medalje. Slovenski tekači smo v njem videli pravega športnika ter prijetno osebo in prijatelja, zato ga bomo pogrešali. Na fotografiji je Dejan v družbi reške tekačice Suzane Alberini na Bistrškem teku predlani.

VJ

REKA

21 04
 2013

Ivanka Širca, Cveto Tavčar, Robert Petrovčič in Robert Zrimšek so zmagali v svojih kategorijah na 12. Reškem polmaratonu.

Geslo letošnje prireditve je bilo Pretecimo skupaj 40 000 kilometrov, kar je več kot dolžina ekvatorja. Udeležencem je to, skupaj z tekači na rekreativni prireditvi Homo si teć, tudi uspelo. Padel je nov rekord proge, odličnih 1:02:54 je tekel Wycliffe Kipkorir Biwot. Najboljši domačin je bil Dražen Dinjar, izmed Slovencev na progi je bil najhitrejši Goran Ikić (Etiketa Žiri).

Ženski tek je v finišu pripadel Hellen Kimutai Jepkosgei, premagala je Romunko Danielo Eleno Cirlan. Pivčanka Ivanka Širca je bila najboljša v številčno skromni udeležbi slovenskih tekačic.

Oba zmagovalca iz Kenije nastopata za madžarsko tekaško moštvo Benedek Team, ki je osvojilo prva štiri mesta pri moških in prvi dve pri ženskah.

Izide in zanimivosti najdete na povezavi.

RK

MILJE

14 04
 2013

La Maratona d'Europa-Nuova Bavisela in žensko športno društvo 42K sta ob pomoči gostiteljev in drugih v nedeljo, 14. aprila, v trgovskem središču Montedoro Freetime pri Miljah pripravila Trieste Women Run, tek za ženske na tekmovalni 8- in netekmovalni 4-kilometrski progi. Sodelovalo je 400 tekačic, med njimi tudi udeleženke olimpijskih iger v različnih panogah. Združila jih je želja, da s takšnim tekom izrazijo solidarnost z ženskami, ki trpijo nasilje, in da prispevajo denar za dve tržaški instituciji, ki nudita varstvo ogroženim ženskam. Tek je bil v Furlaniji – Julijski krajini odmeven, s slovenske strani pa ni bilo udeležbe (ker Slovenke za tek niso niti vedele). Kot povabljeni udeleženki sta tekli tudi Daniela da Forno in Valentina Bonanni, pogosti udeleženki primorskih tekov. Najboljših šest tekačic je tekmovalni tek končalo s simboličnim skupnim prihodom v cilj. Daniela je prva z desne, postavna Valentina pa je za kolegicami v prvi vrsti.

VJ