Hitri po petdesetem

avtor:
Joe Friel

hitri1

Okrog novega leta razmišljamo o tem, kaj smo doživeli v letu, ki se izteka, pa tudi širše, neredko ob tem snujemo načrte za naprej. Staranje je proces, kateremu ne ubeži nihče, z njim smo se vsi prisiljeni soočati. Ko imam pred očmi tekaško druščino, s katero se srečujem tako rekoč vsak teden, mi je jasno, da je ta tema še kako prisotna v življenju večine kolegov in kolegic tekačev. In logično je, da za posameznika postaja iz leta v leto bolj aktualna. V teh dneh smo tekači (in drugi športniki) od založbe Ciceron dobili še eno potencialno novoletno darilo. Z njim lahko obdarujemo koga od bližnjih ali pa kar samega sebe, da si olajšamo načrtovanje (tudi) tekaške prihodnosti.

Američan Joe Friel jih šteje sedemdeset, a je še vedno aktiven športnik, sposoben zelo spodobnih dosežkov. Napisal je knjigo Hitri po petdesetem, v njej pa na podlagi osebnih športnih izkušenj in izkušenj iz trenerskega dela z vzdržljivostnimi športniki, tako začetniki kot vrhunskimi tekmovalci, obravnava telesne zmogljivosti starejših športnikov. Najprej predstavi starostne spremembe po 50. letu starosti, jih razčleni ter ugotovi, da je na marsikatero mogoče vplivati in da je tudi po 50. letu starosti moč uravnavati dobršen del svoje (športne) usode, da ostaneš popolnoma sposoben za težak trening in za odlične dosežke v svojem športu. V drugem delu knjige avtor predstavi rešitve težav, ugotovljenih v prvem delu, nato pa doda »vse potrebne informacije za načrtovanje vadbe, ki bo upočasnila ali celo začasno preobrnila trende starostnega nazadovanja zmogljivosti starejšega športnika«.
V knjigi je veliko oprijemljivih podatkov in utemeljitev, vadbenih nasvetov, terenskih testov ter napotkov za merjenje intenzivnosti treningov in nastopov. Veliko pozornosti je namenjene počitku in regeneraciji, prehrani in telesni maščobi.

Starejši športniki naj se ne bojijo intenzivnejše vadbe, saj ta »v telesu sproža številne procese, ki telo pomlajujejo«. Ob tem ne smemo pozabiti na previdnost zaradi možnih poškodb in bolezni, vsekakor pa je »bolje, da se telo nekoliko obrabi, kot pa, da zarjavi,« trdi Friel.

Navajam nekaj misli iz knjige, s katerimi se nam odpira nov pogled na staranje:
- Starost ni izgubljena mladost, temveč novo obdobje priložnosti in moči.
- Bolje, da se obrabi, kot da zarjavi.
- Kot športnik ste že našli svoj studenec mladosti, iz katerega pijete vsak dan.
- Nikoli ne dovolite, da bi leta omejevala vaše sanje.
- Številne starostne spremembe, ki se nam pogosto zdijo neizogibne, so posledica dejavnikov, na katere lahko vplivamo.
- Starost je tisto, kar mislite, da je. Toliko sta stari, kot mislite, da ste.
- Staranje je biološki proces, ki ga lahko bistveno pospešijo ali bistveno upočasnijo različni dejavniki, povezani z življenjskim slogom.
- Ne glede na starost smo večinoma sposobni veliko več, kot si lahko predstavljamo.
- Dosežete lahko kratkoročno izboljšanje zmogljivosti, hkrati pa dolgoročno upočasnjujete negativne starostne spremembe.
- Večer ve tisto, česar ne bi jutro nikoli pričakovalo.
- Ne šteje največ tisto, kar vam je nekoč uspelo, ampak tisto, pri čemer vztrajate.
- Ne prenehamo se igrati zato, ker smo se postarali. Postaramo se zato, ker smo se nehali igrati.

Tudi Slovenci premoremo številne dokaze vitalnosti starejših športnikov. Imeli smo Leona Štuklja, še krepko je pri močeh v knjigi citirani Miro Kregar, po 50. rojstnem dnevu je v ZDA živeči Slovenec France Cokan desetkrat osvojil naslov svetovnega prvaka v ironmanu (kar je največ med vsemi zmagovalci tega kraljevskega triatlona) ... Pa tudi na naši domači primorski tekaški sceni imamo nekaj dragocenih vodnikov skozi starost. Fabio Ivančič teče pri 82-ih letih, le pet let je mlajši Albert Lazar, zaščitni znak primorskih tekov, tako ravninskih kot gorskih, Miro Vogrič po abrahamu še vedno teče hitreje kot velika večina mlajših tekačev ...

Tecimo tudi mi do osemdesetega leta. In po osemdesetem še naprej ...

Venčeslav Japelj


 

 

 

 

Tek za življenjem

avtor:
Mitja Duh
 

tek za zivljenjem

Knjiga Trboveljčana Mitje Duha o njegovi trnovi poti od divjaškega, nevzgojenega najstnika, za katerega se zdi, da mu niso znane niti osnovne človeške vrednote, do zrele osebnosti, ki je lahko zgled pozitivnega odnosa do soljudi, spravi bralca v zadrego. Na eni strani je polna napak, na drugi pa prinaša novo vsebino, ki bogati slovensko knjižno ponudbo, tudi tisto tekaško.

Za knjigo na 197 straneh sem v Kopru plačal 25 evrov (v Trbovljah jo avtor in Mladinski center prodajata po 15 evrov); na našem knjižnem tržišču 25 evrov ni ravno nizka cena, še zlasti zato, ker je knjiga nedodelana oziroma narejena površno. V mojem izvodu je – denimo – na 28. strani kar z lepilnim trakom prilepljen odstavek besedila, precej  je tiskarskih napak, še več pa jezikovno vprašljivo oblikovanih delov besedila.

Je pa zato zgodba, čeprav nerodno povedana, zanimiva, polna naturalistične avtentičnosti, ki zna pritegniti, celo pretresti. Razmišljajoči bralec lahko na začetku, na podlagi avtorjevega prikaza dejstev, sklepa o vzrokih za osebnostno propadanje bistrega in nadarjenega, a nevzgojenega in neprilagojenega mladeniča.  Avtor opisuje svojo pot v kriminal in zasvojenost z drogami, kako se znajde na družbenem dnu, v zaporu, v družbi najhujših zločincev. Zanimiv je naturalističen prikaz razmer v najstrožjem slovenskem zaporu na Dobu. Ko se Duh že odloča za samomor, a mu ta ne uspe,  na najglobljem dnu osebnostnega propadanja pride do preloma. Očisti se drog, poskrbi za svojo fizično in psihično obnovo, po prihodu iz zapora pa se poln pozitivne energije vrže v dobrodelne aktivnosti. Njegova moralna rast je vzporedna z napredkom v teku, s katerim nadomesti oziroma prežene škodljive odvisnosti. Postane maratonec in ultramaratonec, organizira in odteče dobrodelni ultramaraton, s katerim se tudi simbolno vrne v domače okolje, kjer postane spet dobrodošel. Svoje izkušnje začne deliti z odvisniki in jim pomaga pri iskanju poti iz brezna.

Če tehtamo tehnične in oblikovne pomanjkljivosti izdelka, jih primerjamo s sporočilnostjo vsebine, zlahka ugotovimo, da je Tek za življenjem knjiga, ki jo je vredno prebrati. Še več, očitane hibe delujejo v podkrepitev njene avtentičnosti. Ko končaš branje, pomisliš, da bi knjiga, če bi bila  brezhibno polikana, pravzaprav delovala manj prepričljivo ...

Venčeslav Japelj



 

 

 

 

Bela dama

avtorica:
Jasmina Kozina Praprotnik
 

bela dama1

Založba UMco je izdala knjigo Bela dama (Življenje tekačice Helene Žigon, roman v 42 tisoč korakih), ki pripoveduje življenjsko zgodbo tekačice Helene Žigon (letnik 1928), staroste slovenskega teka. Rdeča nit knjige so kilometri polmaratona na Banka Koper 1. Istrskem maratonu med Piranom in Koprom (13. aprila 2014). Medtem ko Helena teče po Istri, se spominja dogodkov iz preteklosti, ujetih v iskreno in spoštljivo čustveno pripoved avtorice Jasmine Kozina Praprotnik. Knjiga je odlično napisani prvenec te Portorožanke, zadnja leta tudi Ljubljančanke. Pri slikovnem opremljanju knjige so sodelovali sodelavci Istrskega maratona.

Helena in Jasmina sta se srečevali na tekih in nekega dne je druga prvo vprašala, kdaj bo izšla knjiga o njej. »Nikoli,« je bil odgovor. In potem je Jasminin mož Urban, s katerim vodita tekaško skupnost Urbani tekači, nedolžno vprašal: »Jasmina, kaj ko bi knjigo napisala ti?« »Prav,« je bila jedrnata, da bolj ne bi mogla biti, Helena, ko ji je bodoča avtorica sporočila predlog družine Kozina-Praprotnik. Pa sta se dali skupaj.

Pravi dve! Prva, ki je moškim v Sloveniji ukradla tekaški monopol (še dolgo po drugi svetovni vojni je veljalo, da je tek na dolge proge moška domena; ženske so tekle največ dva kilometra, pa še to samo v Beogradu), in druga, ki je izničila mit o tem, kako škodljiv je tek za nosečnice (na Ljubljanskem maratonu je štiri dni po napovedanem datumu rojstva tretjega otroka pretekla polmaraton). Nastala je prva slovenska tekaška knjiga, ki so jo napisale ženske.

Jasmina si je zamislila, da bo knjižna pripoved tekla s kilometri polmaratona, le da je sprva imela v mislih ljubljanski polmaraton, ko pa je izvedela, da ima Helena rojstni dan na dan Istrskega maratona, na katerega so bili povabljeni Urbani tekači (Jasmina in Urban sta ambasadorja Istrskega maratona), ji je postalo jasno, da je treba to naključje izkoristiti.

V letih po drugi svetovni vojni ni bilo samoumevno, tako kot je zdaj, da ženske lahko tečejo z ramo ob rami z moškimi. Ženske so si to pravico morale izboriti, tako na velikih tekih po svetu kot v Sloveniji in Jugoslaviji. Helena je vedno tekla, kot otrok in ko je odrasla in je hodila v službo. Ko se je nekega dne leta 1946 vračala iz službe, je naletela na tekače čez drn in strn. Kolegicam je ni bilo treba dolgo pregovarjati, pridružila se je moški družbi in to je bil njen prvi »uradni« tek, kateremu so sledili neštevilni, doma in v tujini, in prva zmaga. Vmes sta imela prste legendarna novinarja Marko Rožman in Stane Urek. Prvi je Heleno nagovoril, da je začela redno tekmovati, drugi jo je treniral.

Istrski polmaraton je bil težak, saj se je na Heleno v tednih pred njim zgrnilo več nesreč. A trmasto je vztrajala in se pretolkla do cilja v Kopru, kjer so ji organizatorji pripravili torto. »Čisto v redu sem se počutila – na cilju,« je Helena na predstavitvi knjige v Ljubljani s kančkom ironije komentirala vprašanje, kako ji je šlo ob morju. In dodala:  »Tudi Klanec ljubezni sem uspela preteči.«

Na predstavitvi knjige je povedala, da se bo umaknila. »Na Ljubljanskem maratonu bom tekla desetko, potem pa bom končala, tekla bom samo še zase.« S tem je odgovorila tudi na vprašanje, ali bo tekla na drugem Istrskem maratonu. V Izolo namerava 12. aprila 2015 sicer priti, a kot promotorka knjige, ne več kot tekačica.

Jasmina je prepričana, da Heleno potrebujemo: »Helena je dobra novica. Potrebujemo jo, ker nam daje upanje. Vsi si vsaj po malem želimo biti, kot je ona.« Po družabnih omrežjih pa kroži geslo: Ko bom velika, bom Helena Žigon!

Doslej je bila pozornost javnosti namenjena Heleninemu teku, nič manj pa si žarometov ne zasluži njen prispevek k spreminjanju odnosov v družbi in izkoreninjanju predsodkov. Ilustrirajmo z njenimi besedami: »Šla sem na alpsko smučanje, mož pa je ostal z otroki. Šla sem na smučarski tek, in mož je ostal z otroki. Šla sem teč, in mož je ostal z otroki. Sčasoma je to sprejel, sprijaznil se je s tem, da tečem.« »Bila je zelo pred časom,« je prepričana Jasmina.

Zapisali smo, da sta se srečali »pravi dve«, zato dodajmo še nekaj besed o avtorici Jasmini, iz njenih ust: »Na atenskem maratonu sva si z Urbanom razdelila delo. On je potiskal voziček, jaz pa sem na vsaki okrepčevalnici štirimesečnega Oskarja malo podojila. Moja izkušnja je, da bolj ko sem tekla, več mleka sem imela.« Na cilju »pramaratona«, ki sodi med težje, so bili v štirih urah in pol! Jasmina je odpihnila že nekaj mitov na temo žensk, otrok in nosečnosti, z odliko debitirala kot pisateljica (ko boste brali Belo damo, ni rečeno, da vam ne bo ušla kakšna solza), od magistrice znanosti s področja antropologije pa smemo pričakovati tudi nadaljevanje znanstvene kariere. Denimo pri obdelavi družbenih razsežnosti teka.

Bravo, punce!

Venčeslav Japelj


 

 

 

 

Ultrablues

avtorji:
Boštjan Videmšek, Samo Rugelj, Žiga X Gombač

knjige-ultra-150

 

Trije kompanjoni, kot so se sami poimenovali, so se odločili, da skupaj pretečejo stokilometrski tek v ZDA. Trojica piscev tekačev, Samo gre proti petdesetim, Boštjan in Žiga proti štiridesetim letom,  se osem mesecev pripravlja na ultramaraton in sproti beleži, kaj se jim dogaja. Pred bralcem se razgrne proces njihovega osebnostnega dozorevanja, ki spremlja naporne priprave, glavnina knjige na 445 straneh govori o preobrazbi na prvih straneh knjige bolj ali manj egocentričnih osebkov v osebnosti, v katerih prečkanje ciljne črte dokonča empatično odpiranje vsakega od njih do kolegov v tekaški ekipi. Ta preobrazba sicer ni pri vseh treh enako uspešna, a jo vseeno lahko vzamemo za enega glavnih dosežkov osemmesečnega projekta. Ob pretečenih stotih kilometrih, seveda, a za te kilometre je mogoče reči, da je bila pot do njih, torej dogajanje v osmih mesecih priprav, pomembnejša od same končne fizične preizkušnje. Cilj je pot, nas uči življenje.

Knjiga je razgiban prikaz kronologije priprav, iz katere pisci občasno povlečejo na površje podobe iz preteklosti in z neobičajno iskrenostjo osvetljujejo lastne osebnosti. Tek, v skrajno zreducirani definiciji premagovanje razdalj s tekaškim korakom, je tu prejkone povod, rdeča nit med delčki osebnostnih svetov, ki se odpirajo bralcu. Seveda lahko bralec tekač iz napisanega potegne tudi uporabne napotke za trening ultramaratona, vendar je tekanje za branje manj zanimivo; pravzaprav bi bilo 445 strani zgolj za opisovanje atletskih priprav odločno preveč, zlasti v primerjavi s prostorom, na katerem pisci predstavijo finiš, stokilometrski tek (še kakšna vrstica opisa preizkušnje ne bi bila odveč).

Besedilo je priložnost, ki jo kateri od avtorjev izkoristi tudi za slogovne popestritve, pa tudi kakovost jezika je na kar lepi višini. Dodane so fotografije, vendar na njih ni veliko naših tekaških junakov, vedno znova jih preglasijo podobe pokrajine (pretirano bi bilo pričakovati, da bo ravno ta knjiga, iz katere veje očaranost piscev z lepotami domovine Indijancev, razrešila prastari konflikt sobivanja besedila in fotografije v knjigah).

Zajetno branje, za katerega imamo v naših časih vse manj časa in priložnosti, predvsem zaradi večplastnosti dogajanja pritegne, tako da je mogoče knjigo absorbirati v tako rekoč eni sapi; pomaga izmenjavanje poglavij treh avtorjev, opazovalcev iz treh različnih zornih kotov, tako da posamezne teme doživijo različne interpretacije (kako blagodejno je razkrivati še drugo in tretjo plat!). To je knjiga, polna hitenja, stresa in naprezanja, brez katerih očitno danes ne moremo več živeti, hkrati pa topla pripoved o pristnih medčloveških odnosih, ljubezni, solidarnosti.

Slovenci smo v zadnjih letih postali nedvomno zelo tekaški narod.  Ne le zaradi rastočega deleža prebivalstva, ki teče, zdaj nas je menda že štiri odstotke; tudi zaradi vse številnejših knjig o teku iz računalnikov domačih avtorjev. Poletje 2014 nam je polepšal Ultrablues, jeseni bomo uživali v knjigi o slovenski tekaški legendi Heleni Žigon.

 

Venčeslav Japelj



 

 

 

 

Tek - moja norost

avtorja:
Dušan Mravlje, Boštjan Fon

mravlje

 

Včeraj sem končal branje knjige Dušana Mravljeta in Boštjana Fona Tek - moja norost. Danes sem v pripravah na Banka Koper 1. Istrski maraton po napotkih Urbana Praprotnika pretekel 35 kilometrov. Vmes sem se ustavil v mojem priljubljenem lokalu in si privoščil steklenico staropramena – ker sem hotel preizkusiti Dušanov recept.

Tu spodaj so vabila k branju sodobne tekaške literature, o manjkajoči, vendar temeljni knjigi Rojeni za tek pa je mnenje  jedrnato povedal Robert Škrlj, tudi nekje na teh straneh. Vse so zanimiva literatura, pripovedujejo zgodbe o teku in tekačih, njihovih dogodivščinah, izkušnjah, odkrivajo nam nove dimenzije teka. Z njimi spoznavamo Indijance plemena Tarahumara, rojene tekače,  gremo na Western States 100 (milj), se kuhamo in parimo na samomorilskem teku skozi Dolino smrti ... Ali pa avtorji z nami delijo skrivnosti teka, do katerih so se dokopali, nas poučujejo, nam svetujejo.

In sem zdaj dodajam knjigo, ki se dotika marsičesa zgoraj omenjenega in nam zgodbe iz drugih koncev sveta  še bolj približa, saj jih pripoveduje naš tako rekoč sosed; z njegovim posredovanjem se znajdemo v neposredni bližini največjih legend teka zadnjih desetletij:  Janisa Kurosa, Anatolija Kruglikova, Scotta Jureka. Tik ob njih je mesto Dušana Mravljeta, brez lažne skromnosti in brez patriotskega poveličevanja ga uvrščamo med peščico največjih – in nad tiste razvpite, katerih »tržna« vrednost je precenjena. A tako pač je v teh časih, ko ni najpomembnejše, kaj dosežeš, temveč koliko s tem zaslužiš.

Samo Mravlje in še en ultramaratonec  sta pretekla tri kontinente, Ameriko, Avstralijo in Evropo. In kljub temu, da je Mravlje že imel za sabo kopico neverjetno dolgih tekov, vključno s prečenjem Amerike in Avstralije, se je prav naivno pustil zapeljati  svojemu temperamentu in si pokvaril tek prek stare celine. To je samo ena od epizod, ki jih ne smete preskočiti. Pripoved gorenjskega tekače se bere na dušek, knjiga  bralca pritegne, tudi po zaslugi živahnega sloga soavtorja Boštjana Fona.

Na 374 straneh se najprej zvrstijo zgodbe o Mravljetovih tekaških začetkih, svoje mesto v knjigi najde njegovo služenje vojaščine v Bovcu, kjer je med drugim tekel tudi na ponesrečenem prvem poskusu izvedbe maratona na Slovenskem. Pripoved popestrijo povedno odlične fotografije (žal so nekatere premajhne in podcenjene), pri koncu knjige pa bralec izve, kako se približati teku  in se hkrati obvarovati industrije, ki tek zlorablja za svoje zaslužkarstvo.

Dušan Mravlje je znan tudi po svojem neortodoksnem, sproščenem pristopu k teku, katerega del je obvezno pivo po prihodu na cilj (in včasih kakšno že med tekom). Da to ni v nasprotju z načeli zdravega življenja dokazujejo že njegovi dosežki, saj tako nečloveško vzdržljivost lahko premore samo povsem zdrav človek. Pa vendar se še vedno najde kakšen obiskovalec Dušanovih predavanj, ki poskuša legendarnega ultramaratonca prepričati v to, kako škodljivo je pitje piva.

Moj mini test Mravljetovega recepta se je povsem obnesel. Hidracija s pivom je bila prijetna, pot do cilja pa se je zdela krajša kot običajno. Dušan, na zdravje!

 

Venčeslav Japelj


 

 

 

 

Velika tekaška knjiga

avtor:
Herbert Steffny

velika tekaska


Tekači smo res lahko veseli, kako hitro se v zadnjem času polnijo naše knjižne police s tekaško literaturo. Med pridobitvami, ki potrjujejo, da je tek tudi pri nas v vzponu in da je tekaško ljudstvo vse številnejše, je Velika tekaška knjiga nemškega avtorja Herberta Steffnyja. Izdala jo je založba Sanje, za prevod je poskrbel Igor Jurič.

Začnimo pri prevajalcu. Igor Jurič, novinar TV Slovenija, je odličen in zagrizen tekač, poleg tega pa se kot riba v vodi znajde v nemščini in nemški kulturi, katere pomemben del je tudi tek. Mimogrede, na novinarskih državnih prvenstvih v teku redno zmaguje v svoji starostni kategoriji, konkurenti mu ne pridemo blizu. Tek pozna praktično in teoretično, po prevodu takšnega dela, kot je prenovljena izdaja Velike tekaške knjige, pa je sploh doktor za te zadeve.

Knjigo je poimenoval za biblijo teka. In utemeljil: »Najprej ni bilo ničesar. Potem je bilo trpljenje. A na koncu ni križanja, temveč raj!« Knjiga namreč z nemško natančnostjo in preprostostjo obdela celotno pot, od popolnega začetnika do ultramaratonca, ki preteče 100 kilometrov. Seveda to ni zaukazana pot, kajti bralec je popolnoma svoboden, da si med bogato vsebino izbira samo tisto, kar ga zanima. Začetnik bo dobil izdatne informacije, kako se teka lotiti, nekaj bolj izkušeni tekač bo našel napotke, kako napredovati, ambiciozni rekreativec bo izvedel, kaj mora narediti, da postane vrhunski tekmovalec, in – ne na koncu – tudi tekač, ki teče že vse življenje, bo našel vsebine, s katerimi bo lahko primerjal svoje izkušnje (in morda ob tem pogodrnjal, da se s kakšno trditvijo težko strinja; na primer glede koristnosti dolgega teka teden dni pred maratonom). Kot v bibliji se pred očmi bralca odvijejo rojstvo, rast in napredek tekača, za katera se je seveda treba potruditi, ampak na koncu so nagrada srečonosni endorfini.

Morda podnaslov »Vse, kar morate vedeti o teku« zveni pretenciozno, in seveda ne drži prav v celoti, toda zelo verjetno je v knjigi res zbrana večina najbolj uporabnega znanja o teku. Naštejmo poglavja, nanizana v logičnem zaporedju: Zgodovina teka, Motivacija, Oprema, Biologija teka, Usmerjanje treninga, Džoging, Tek, Maraton, Kros, gorski tek in ultratek, Tek za otroke, ženske in starejše, Gimnastika in tekaški slog, Ohraniti veselje do teka, Prehrana tekačev, Prehrana med tekmovanjem, Iztek. Nemška natančnost poskrbi za načrte treningov: za prvi rekreativni tek, za tek na 10 km, za mali maraton, za tekmovanje na 25 km, tu sta desettedenska načrta za maraton in tek na 100 km. In seveda testi: tveganja pri boleznih srca in ožilja, 30-minutni test za začetnike, Cooperjev test, test moči in gibčnosti.

Avtor je diplomirani biolog in 16-kratni nemški prvak, olimpijec, osvajalec evropskega brona v maratonu, ploden pisec. In da ne bi mislili, da je bila njegova usmeritev v tek premočrtna, neomajna. Po mladinski karieri se je posvetil študiju in se kilogramsko zapustil. Toda spet se je našel v teku, izklesal postavo in postajal vse boljši tekač. Svojo prakso je križal s znanostjo in jo prelil v vsebino knjig. Pa takšne zgodbe (o debeluhih, ki so postali šampioni) sploh niso tako redke, kot bi si človek mislil, tudi med primorskimi in slovenskimi tekači je kar nekaj takih, ki so bili blizu stotim kilogramom, potem pa jih je srečal tek – in dobili smo nove zmagovalce. Velika tekaška knjiga, »popolni tekaški vodnik« in »biblija za rekreativne in profesionalne športnike«, polna podatkov, tabel in fotografij, je lahko odlična spodbuda in kažipot tistim, ki se še ne znajo odločiti.

Dovolimo si še nekaj tekaške promocije iz knjige (navsezadnje smo Ljudstvo tekačev!):

  • tehnika teka ni zapletena, zlahka se ga (ponovno) naučimo;
  • mogoč in smiseln je tudi v (visoki) starosti
  • oprema zanj je poceni;
  • zanj ni treba rezervirati igrišča ali dvorane;
  • mogoč je individualno ali v prijetni družbi;
  • v razmeroma kratkem času učinkovito pozitivno deluje na srčno-žilni sistem;
  • velika poraba kalorij na časovno enoto;
  • začne se takoj, ko odprete vrata;
  • mogoč je vse leto, v vsakem vremenu; za primerno opremljenega tekača ni slabega vremena;
  • trening poteka v naravi in spodbuja tvorjenje vitaminov in hormonov;
  • tek je prijazen je do okolja;
  • izkleše našo postavo, zlasti zadnjico in noge.

 

Venčeslav Japelj

 

 

 

 

Ustvarjen za gibanje

avtor:
Grega Hočevar

knjiga-150px

Založba Ciceron, ki veliko pozornosti posveča rekreativnim športnikom, še zlasti tekačem, je izdala knjigo Ustvarjen za gibanje s podnaslovom Vse, kar mora o ustroju in delovanju svojega telesa vedeti rekreativni in vrhunski športnik. Njen avtor je Grega Hočevar (letnik 1972), triatlonec, trener, organizator športnih dogodkov, publicist. Grega je med drugim pobudnik Novoletnega skoka v morje, ki je postal portoroška tradicija.

Avtor si je zadal nalogo, da zapleteno zgodbo o človeškem telesu, ki je sposobno tako čudovitega gibanja, pove tako, da bo bralec, pa naj bo to vrhunski športnik ali nedeljski rekreativec, začel prepoznavati svoje telo in odkrivati nove meje svojih zmogljivosti. Kot pravi Uroš Velepec, nekdanji vrhunski športnik, zdaj trener, je to knjiga, ki so jo športni navdušenci v Sloveniji dolgo čakali. Sodi v kategorijo »to moraš prebrati«, sam pa priporoča počasno branje.

Knjiga je sestavljena iz treh delov: človeško telo, trening, kje so meje. Dopolnjuje jo navajanje izbrane literature, vsebuje tudi abecedno kazalo pojmov. Avtor ugotavlja, da gibanje ni samo genetska nuja, temveč tudi vsakodnevna potreba. Gibljemo se ves čas, tudi ponoči, ko sledimo sanjam. Telo nam ponuja čudovit seznam gibalnih sposobnosti in z njim bi morali ravnati nadvse spoštljivo. Pa pri marsikomu ni tako. Šele ko razumemo delovanje telesa, lahko z njim primerno upravljamo, sklepa pisec, nato pa se loti opisovanja in analize, iz česar ni težko potegniti koristnih zaključkov.

Seveda ni mogoče mimo poglavja o telesnih maščobah, nočne more sodobnega človeka. Zasipajo nas z milijardami informacij na to temo, tako da bo Hočevarjev pristop – opozarja na nekatera manj znana dejstva in neverodostojnost indeksa telesne mase - dobrodošel kažipot med njimi. Osrednji organ je srce in od življenjskega sloga je odvisno, koliko let nas bo servisiralo. Avtor skuša vsako temo zagrabiti z najbolj zanimive plati; v tem primeru ga zanima, kako srce pripraviti do tega, da nam življenja podaljša za deset let. Bralec izve, kako pride do »muskulfibra«, vse o mlečni kislini, maksimalni porabi kisika in še številnih drugih vprašanjih, povezanih s športnimi aktivnostmi.

Knjiga ni priročnik, ki bi odgovarjal na tisoč in eno vprašanje, nam pa zna na presenetljivo preprost način pojasniti tudi zelo zapletene procese v človeškem telesu. Avtor jo je popestril z zgodbicami o športnikih in z anekdotami ter bralcu ob znanju ponudil še zabavo.

 

Venčeslav Japelj

 

 

 

 

Teči ali umreti

avtor:
Kilian Jornet

Teči ali umreti

Španski tekač Kilian Jornet Burgada bo na dan, ko bomo konec oktobra tekli Ljubljanski maraton, dopolnil 26 let. Kljub svoji mladosti je že dolgo eden najboljših in najbolj znanih tekačev na ekstremno dolge in ekstremno strme proge v gorah; trikrat je zmagal v tekmovanju Skyrunner World Series (2007-2009), novejši (zadnjih deset let) verziji gorskih tekov, ki zajema tri konkurence: Sky, Ultra in Vertical. Trenutno vodi v dveh od teh treh. Je tudi gorski kolesar.

Napisal je knjigo Teči ali umreti, ki je v Sloveniji izšla v prevodu Veronike Rot v izdaji Celjske Mohorjeve družbe. Knjiga se začne z manifestom gorskega tekača, ki se bere kot kakšna prisega špartanskega vojščaka. Tudi za nadaljevanje je značilen živahen slog, pisec bralcu odkriva svoj intimni odnos do teka, opisuje tekaške in druge dogodke, vse to pa strastno in temperamentno, čisto tako, kot gre pričakovati od Španca.

Kilian je med drugim v tednu dni pretekel Pireneje, od severa do juga, in postavil rekord, ki bo verjetno še dolgo veljal. Slovenski tekači utegnejo v njegovi pripovedi o tem podvigu najti spodbudo za hitrostno prečenje Slovenske planinske poti (v teh dneh se na to preizkušnjo podaja Marjan Zupančič), sploh pa je knjiga za bralca tekača lahko odkrivanje novih razsežnosti teka in inspiracija za lastne tekaške avanture.

Nekaj misli iz knjige:

  • »Zmagati ne pomeni pristati na prvem mestu. Ne pomeni poraziti drugih. Zmagati pomeni premagati samega sebe. Premagati svoje telo, svoje omejitve in svoje strahove. Zmagati pomeni prekositi samega sebe in uresničiti svoje sanje.«
  • »Ni najmočnejši tisti, ki pride prvi, temveč tisti, ki najbolj uživa pri tem, kar počne.«
  • »Od nekdaj sem se imel bolj za planinca kot pa za tekača. In v gorah je tako, da se na vrh lahko povzpneš zgolj takrat, ko veš, da se boš lahko z njega tudi vrnil.«
  • »Najmočnejša mišica v telesu so možgani.«
  • »Rekord podre en človek, dosežejo pa ga vsi, ki so pri tem sodelovali.«
  • »Tekmovanja so me naučila, da moraš znati poiskati najhitrejšo rešitev, da prečkaš oviro, se znova soočiš s ciljem in pustiš preteklost za seboj.«
  • »Mislim, da tečem zato, ker mi je to preprosto všeč, uživam v vsakem trenutku in ni mi treba razmišljati, zakaj.«
  • »Gora je belo platno in jaz čopič, ki slika, ne da bi sledil kakršnimkoli pravilom.«
  • »Sreča ni cilj, temveč pot, tečem po tej poti in zavlačujem njen neizogibni konec.«

 

Venčeslav Japelj

 

 

 

 

Jej in teci

avtor:
Scott Jurek

Revija Runner's World je v aprilski številki objavila svoj seznam najboljših tekačev vseh časov. Scotta Jureka, Američana poljskega porekla, ultramaratonca, vegana in avtorja knjige Jej in teci, so uvrstili na osmo mesto. Utemeljili so z besedami: Neuničljiv je, teče na rastlinski pogon. Jurek pomaga, da tudi Slovenci spoznavamo legendarna mesta, kjer se je (in se še) piše zgodovina ultramaratonskega teka: Western States, Badwater, Bakrovi kanjoni ... Od teh nam je še najbliže grški Spartatlon, 246 kilometrov dolg tekaški masaker, na katerem je nastopilo že kar nekaj Slovencev, zadnjo odmevnejšo uvrstitev pa je z drugim mestom na ne tako skromen seznam slovenskih ultramaratonskih dosežkov prispevala lani preminula Ruth Podgornik Reš, ki je odnesla drugo mesto. Jurek je v Grčiji zmagal trikrat.

»Na kakršnekoli težave sem naletel v življenju, sem imel vedno enak odgovor: Vztrajaj in pojdi naprej, vstani in teci! Pljuča so morda kričala po kisiku, mišice so stokale v agoniji, meso je zahtevalo počitek, ampak glava me je vedno odnesla naprej,« je zapisal Jurek. Po čem se najboljši ultraši razlikujejo od odličnih? »Predvsem po moči volje, po sposobnosti izklapljanja negativnih misli, po sposobnosti redukcije svojega celotnega bitja in bistva med ultraško tekmo na vsak posamezen trenutek.« To je Jurekovo prepričanje, ki se kot rdeča nit vleče skozi celotno pripoved. Ultraš se osredotoča na tukaj in zdaj. »Korak za korakom! Potem je vse enostavno. Tečeš, dokler ne zmoreš več. Nato tečeš še malo. Poiščeš nov vir energije in volje. In potem tečeš nekoliko hitreje. Do konca.«

Bralce knjige Rojeni za tek bo še posebej zanimala avtorjeva pripoved o srečanju s plemenom Raramurijev, »ljudstvom tekačev« iz mehiških Bakrovih kanjonov, ki je Jureka spomnilo, zakaj ljudje sploh tečemo.

Jurek je popoln vegan, vse svoje najpomembnejše športne rezultate je dosegel izključno ob rastlinski hrani. V knjigi ob njegovi pripovedi najdemo številne veganske recepte – uporabne ne samo za tekače, saj ta hrana ne po teksturi ne po okusu ne zaostaja za jedilniki »mesojedih« tekačev. Od avtorja dobimo tudi številne nasvete, s pomočjo katerih bomo lahko uspešnejši – ali pa bolj zadovoljni - v svetu teka. Knjiga Scotta Jureka Jej in teci je izšla pri založbi Ciceron.

 

Venčeslav Japelj

 

 

 

 

O čem govorim, ko govorim o teku

avtor:
Haruki Murakami

Svetovno uspešen japonski pisatelj Haruki Murakami je imel pred leti jazzovski bar, veliko je kadil in pogosto zaradi dela prebedel noči. Pri tridesetih letih pa je doživel življenjsko preobrazbo. Začel je pisati in njegove knjige so kmalu postale uspešnice. Ker pa ga je pisanje trdo prikovalo na stol, je postajal fizično vse šibkejši. Uvidel je, da na takšen način ne bo dolgo zdržal. Začel je teči, prenehal je kaditi. Začel je polno živeti. Knjiga se zelo prijetno bere in jo lahko primerjamo z umirjenim vzdržljivostnim tekom.

 

Urban Praprotnik

 

 

 

 

Delam, tečem, živim

avtor:
Samo Rugelj

Samo Rugelj je prvič pretekel maraton pri svojih 18 letih. Za ta njegov podvig je kriv njegov oče, psihiater Janez Rugelj, ki je s svojim inovativnim celostnim pristopom zdravljenja zasvojenosti motil ustaljene zdravniške kroge. Janeza Ruglja lahko upravičeno štejemo med pionirje rekreativnega teka v Sloveniji. To pa ne zato, ker bi bil prvi rekreativni tekač, ampak zato, ker je v tek privabil množico ljudi, ki so se ponosno udeležili maratona, četudi so zadnji pritekli v cilj. Avtor se po več letih nerednega teka odloči ponovno preteči maraton, mi pa ga lahko spremljamo pri tem podvigu.

 

Urban Praprotnik

 

 

 

 

Razkritja Armstrongovega sotekmovalca - Skrivna dirka

avtorja:
Daniel Coyle in Tyler Hamilton

Skrivna dirka

Bliža se stota izvedba največje in najpomembnejše etapne kolesarske dirke na svetu, Tour de France. Nekaj mesecev pred startom je jubilejna dirka dobila darilo, ki si ga najbrž njeni organizatorji niso želeli. Knjiga nekdanjega kolesarskega profija, osvajalca zlate olimpijske medalje, Američana Tylerja Hamiltona in pisca Daniela Coylea Skrivna dirka razgalja ozadja kolesarstva in tekmovalnih uspehov sedemkratnega zmagovalca Toura Lancea Armstronga ter podtalno delovanje profesionalnih kolesarskih lobijev, v katerih velja – podobno kot v mafiji – zakon molka. Nekateri so si ta zakon upali prekršiti. Tyler Hamilton je pri tem najbolj temeljit, najbolj zanimiv - in verjetno tudi najbolj iskren.

Pristaši športa so spremljali največjo dopinško afero v zgodovini kolesarstva (in zelo verjetno tudi športa sploh), razkritje sistema zlorabe nedovoljenih poživil in krvnega dopinga Lancea Armstronga, ki so mu med drugim odvzeli tudi večino naslovov zmagovalca Toura. Knjiga Skrivna dirka prinaša pretresljivo pripoved o podrobnostih iz sveta poklicnega kolesarstva, pokvarjenih lastnikov ekip in zdravnikov ter slavohlepnih kolesarjev, pripravljenih tvegati zdravje in življenje za slavo in denar. To ni zgolj zgodba o Armstrongovem imperiju, temveč tudi o vseobsegajočem sistemu poslovanja kolesarskega biznisa, z mednarodno kolesarsko zvezo UCI na čelu.

Ljubiteljem kolesarstva, ki bodo prebrali to knjigo, se bo Tour pokazal z nove perspektive, veliko manj prijetne, kot so je bili doslej vajeni sprejemati iz bleščečih promocijskih predstav. A knjiga ponuja več kot samo pripoved o velikem bleferju, goljufu in absolutistu Armstrongu, o pokvarjenem svetu športa, kjer šteje samo zmaga, ne glede na to, kako je dosežena, temveč subtilno razkriva tudi osebnost pripovedovalca Tylerja Hamiltona, športnika z neverjetno visokim pragom bolečine, človeka, ki je leta trpel zaradi skrivanja in bežanja pred antidoping kontrolorji, a je njegov občutek krivde vedno znova preglasilo prepričanje, da tako delajo tudi drugi, da z jemanjem poživil ne pridobiva prednosti na nepošten način. Svojo notranjo bitko in bitko s svetom dopinga izbojuje s spoznanjem, da svobodo prinaša samo resnica.

Založba Ciceron je vsekakor slovenski javnosti (kmalu po izidu knjige v ZDA) ponudila novo kakovostno branje iz sveta športa. Zanimivo, knjigi o kolesarjih in o ultramaratoncu Scottu Jureku Jej in teci (Ciceron jo je izdal malo pred Hamiltonovo) na zelo podoben način pripovedujeta o skrajnih naporih, ki jih premagujejo vztrajnostni športniki. Oba, Hamilton in Jurek, sta netivo za svoje nečloveške podvige črpala iz jezera energije, dostopnega onkraj meje zavestnega. Bralca tako rekoč soglasno poučita, kaj mora narediti, ko je prišel do zida: Ko si izčrpal že vse moči, moraš še bolj pritisniti. In potem še malo dodati.

Knjiga Skrivna dirka je našemu poznavanju kolesarstva in športa dodala novo dimenzijo. Ko jo odložiš, potem ko si jo na dušek prebral, se vprašaš: in kaj se je v kolesarstvu po razkrinkanju Lancea Armstronga dejansko spremenilo? Pa veliko užitkov ob spremljanju Toura!

 

Venčeslav Japelj