Prisluhnimo Roku Bratini

VENČESLAV JAPELJ

Venčeslav Japelj

Vodstvo Združenja za gorski tek je sklicalo okroglo mizo na temo preteklosti, sedanjosti in prihodnosti slovenskega gorskega teka. Razlog za to so disonance, ki se zadnje čase pojavljajo med akterji te športne panoge, razhajanja med pogledi članov izvršnega odbora združenja in nekaterimi tekači reprezentanti. Vodstvo priznava, da ne dela brez napak, čeprav svoje ravnanje ocenjuje kot dobro, izraža pripravljenost, da prisluhne svežim idejam in medse sprejme nove ljudi, pripravljene poprijeti za delo. Zdi pa se, da bo to, sodeč po skromnem odzivu na njihovo vabilo za sodelovanje na okrogli mizi, premalo za temeljit zasuk. Vprašanje je, ali se dejansko zaveda vseh okoliščin in korenin tekaškega nezadovoljstva in ali ni preveč zaverovano vase, da bi lahko v celoti dojelo, kaj je v ozadju. Odgovori, ki so bili dobri še včeraj, danes, še bolj pa jutri, ne delujejo več.

Dovolil si bom nekaj osebne note. Pred kakšnimi 15 leti sem po rastočem kupčku mednarodnih mladinskih medalj (prvo je leta 1998 prispevala Ines Hižar, nadaljeval pa je sloviti trio tekačev trenerja Edvina Kosovelja, Mitja in Mateja Kosovelj ter Lucija Krkoč, skupaj s Petrom Lamovcem) v enem od svojih komentarjev zapisal, da Slovenija ima odlične naravne danosti, gorskotekaške proge, super tekače in sposobne organizatorje, čas pa je, da dobi še velika mednarodna tekmovanja. Kmalu nato se je zgodilo tudi to. Slovenija ima za sabo že lepo vrsto vrhunskih gorskotekaških prireditev, v svetovni zvezi WMRA pa je upoštevana in spoštovana ter tekmovalno uspešna članica. Tomo Šarf, predsednik IO gorskotekaškega združenja, ki deluje v okviru Atletske zveze Slovenije, je že dolgo med najpomembnejšimi funkcionarji WMRA in se – kot se zdi – le zaradi službenih obveznosti temu združenju ne more posvečati še bolj temeljito.

Toda čas idile se izteka. Pravzaprav se je že iztekel. Svet se je v zadnjih 15 letih močno spremenil, in z njim tudi tek. Gorskim tekom in WMRA so se začele dogajati nove pojavne oblike teka v naravi, poiskale so si svoje tržne niše in vse kaže, da kmalu ne bodo več le niše: skyrunning, vertikali, trejli, tek po nebotičnikih in smučarskih skakalnicah, po podzemlju ... Ker se spretneje prilagajajo spremembam v našem življenju in bolje strežejo pričakovanjem tekačev, pa tudi publike, te nove zvrsti teka žanjejo uspeh na tekaškem tržišču. Ne gre si zatiskati oči, tudi tek je podvržen tržnim zakonitostim, odnosu med povpraševanjem in ponudbo. Slovenija ne more biti izoliran otok v globaliziranem svetu, naši tekači poznajo sodobne tekaške trende in v njih vse pogosteje iščejo svoje priložnosti.

Če bi se ljudje iz vodstva gorskotekaškega združenja pogosteje pogovarjali s tekači, če bi pogosteje vzeli v roke mobilce ali se jim osebno posvetili, jim prisluhnili, ne pa z njimi komunicirali uradniško, jih upor tekačev, najboljših in najbolj razgledanih, ne bi presenetil. Za okroglo mizo so ugotavljali, da je konkurenca na pokalnih tekih vse šibkejša, spraševali so se, zakaj je tako, in obžalovali, da nadarjeni mladi tekači raje tečejo v tujini kot doma. Omenili so Roka Bratino, ki je svojo gorskotekaško kariero nadvse uspešno začel v mednarodni mladinski konkurenci, potem pa smo ga na domačih tekmah in v reprezentanci začeli videvati vse redkeje. Le zakaj ne teče na domačih tekmah, se sprašujejo v izvršnem odboru. In zakaj doma le poredko tečejo tudi drugi nadarjeni tekači?

To je ključno vprašanje, a odkar obstajajo telefoni, do odgovora niti ni tako težko priti. Rok je tako za Ljudstvo tekačev pojasnil, zakaj skorajda ne teče več na domačih tekmah. Pravzaprav je njegova izjava jedrnato oblikovan manifest, nekakšen tekaški credo. Postati hoče najboljši na svetu, zato se mora meriti z najboljšimi. Zanj so gorski teki, tako kot so zasnovani zdaj, preživeli. Vleče ga v naravo, tek je zanj sinonim svobode in absurdno se mu zdi, da to svobodo omejujejo toga pravila. Njegov odgovor si lahko prebereš v članku na povezavi.

Razpravljavci so največ pozornosti namenili izboru najboljših gorskih tekačev leta. Izvršni odbor je žogico poslal tekačem, naj do konca februarja oddajo svoj predlog pravil izbora. Slišati je bilo predlog, naj bi o tem odločali glasovi članov združenja, podobno kot najboljše športnike določajo v številnih drugih športih. Takšna rešitev bi bila preprostejša od sedanje, ki temelji na seštevanju točk, poleg tega pa glasovalci lahko pri svojem odločanju reagirajo na morebitne posebne okoliščine, kar številkam seveda ni dano. In glasovalci bi prevzeli odgovornost za izid izbora.

Dalo bi se razpravljati o tem, ali so se udeleženci dovolj poglobili v – po mojem mnenju – najpomembnejše vprašanje: kako odgovoriti na sodobne dileme gorskega teka, športne panoge, ki je v očitni defenzivi. Tomo Šarf je šele ob koncu javnega pogovora predstavil svojo vizijo, združitev vseh gorskih tekov pod dežnikom mednarodne atletske zveze in pod imenom Trail Running. To bi lahko bila perspektiva, a kaj ko Šarf ne želi tvegati zaposlitve in prihodnje leto kandidirati za predsednika WMRA (njegove možnosti za izvolitev bi bile kar precejšnje), sam pa ugotavlja, da je nadaljnji razvoj panoge v največji meri odvisen od tega, kdo bo imel v rokah krmilo WMRA.

Besede Roka Bratine zelo dobro ilustrirajo sedanji trenutek teka v gorah. Sodobni tekač v njem vidi izhod iz novodobnega suženjstva, ki nam ga je vsilil globalni sistem medčloveških odnosov, uperjen proti človekovi svobodni volji in uničevalen do narave. Tekači si želijo gibanja, kajti gibanje je življenje, tekmovanja z dimenzijama prostora in časa, stapljanja z naravo, odklopa od vsakodnevne rutine. Takšni morajo biti tudi teki, osvobojeni nepotrebnih omejitev. Ampak! Paradoksalno je streženje tem potrebam sodobnega človeka še vedno v funkciji trženja, ujeto v logiko ponudbe in povpraševanja, s tem pa nas vrača nazaj na izhodišče: takšne teke omogoča denar s svojo neprekosljivo spretnostjo, da se usmeri tja, kjer zasluti dobiček. Bojim se, da se bomo morali s tem sprijazniti. Ali pa zaviti v smer popolnoma anarhičnega dojemanja teka, a ta – ob notranjem zadovoljstvu in zadoščenju - ne zmore streči potrebam po promociji in predvsem ne zagotavlja socialne varnosti vrhunskim tekmovalcem.

Šarfova vizija se zdi sprejemljiv odgovor na dileme, vprašanje pa je, ali gorski teki niso že zamudili svoje priložnosti. Skyrunning si je že zagotovil solidno gmotno podlago in se zasidral v širokem krogu vrhunskih gorskih tekačev, tako da sta vprašljiva njegova morebitna potreba in pripravljenost za združevanje pod skupnim atletskim dežnikom. Močan adut gorskotekaškega establišmenta bi sicer lahko bila uvrstitev te tekaške panoge na olimpijski spored, kar bi bila za IAAF mala malica, če se tako odloči. Zagotovo se bo to zgodilo šele tedaj, ko bodo atletski veljaki ugotovili, da se s tem da dobro služiti.

Velja prisluhniti glasu mladine, svežemu vetru na planinskih stezah in brezpotjih, ga poskusiti razumeti in mu ponuditi priložnost.

 

 

 

 

Spolna diskriminacija

VENČESLAV JAPELJ

Venčeslav Japelj

Tekaška kolegica Moj Či je na FB, skupaj s še drugimi tekači in netekači, izrazila presenečenje in nezadovoljstvo nad dejstvom, da so najboljši maratonci na Ljubljanskem maratonu prejeli precej več denarja kot najboljše maratonke (za zmago 21.000 proti 12.000, za drugo mesto 14.000 proti 4.000, za tretje mesto 8.000 proti 2.500 evrom ...). Med drugimi je izzvala tudi mene, naj o tem povem svoje mnenje. OK.

V spodnjih vrsticah se križata pogleda tekača in organizatorja. Nikoli nista povsem enaka, ne moreta biti, dobro pa je, da sta si podobna; potem je tek blizu željam tekačev.

Kot tekaški organizator se seveda ne bom vtikal v politiko drugih organizatorjev, dovolj je že problemov z organizacijo tekov, pri katerih sem zraven. So mi pa nekateri vidiki organiziranja dokaj znani in povsem razumem, da okoliščine velikokrat vsiljujejo določene poteze, če naj se tek sploh izpelje. Tako kot povsod morajo tudi organizatorji tekov pri svojem delu poskrbeti, da prireditev »zavežejo«, da z njo ne zabredejo v rdeče številke. Še zlasti je to pomembno pri tekih s tradicijo, ki naj bi jih prirejali tudi v naslednjih letih. Če si dovolim (seveda pristransko) primerjavo s slovensko podjetniško prakso: tekaški »podjetniki« so bolj odgovorni in proizvajajo precej manj izgub kot gospodarski in finančni menedžerji. Tudi LM mora svoj proračun zavezati, in čeprav dobi denar tudi od mesta, se mora zelo potruditi, da na koncu pride do zelenih številk.

Očitno niti v Ljubljani ni drugače kot na drugih velikih maratonih, ki živijo in žanjejo slavo na visokih dosežkih tekačev, predvsem afriških, ob tem pa si prizadevajo za čim številnejšo udeležbo rekreativcev. Ta dva vidika se dopolnjujeta, učinek je nenehna rast mega tekaških prireditev, kjer pa je dobršen del proračunov namenjen plačevanju »top runners« za njihove nastope in dosežke. Če malo zaokrožimo, LM samo za tekaške profesionalce plača skoraj toliko, kot znaša celoten proračun Istrskega maratona (razmerje tekačev je približno 1:10), pa vendar ne zmore tolikšnih izdatkov, ki bi zagotovili tekmovalne izide svetovne vrednosti (dodaten problem je zahtevna konfiguracija proge). Takšna politika je legitimna, z njo skuša LM preživeti in napredovati. In kaže, da mu kar dobro uspeva.

Je pa mogoče maratone graditi tudi drugače, brez plačevanja tekačev in brez denarnih nagrad. Istrski maraton gre po tej poti. Ponuja tek, ki priteguje s čem drugim, ne z vrhunskimi  tekaškimi profesionalci.  Teh stroškov si ne nalaga, zato pa lahko ponudi ugodnejše startnine. Je tek, ki ga delajo tekači po svoji meri, za tiste, ki v teku in dogajanju okrog njega uživajo. Toliko o osnovni dilemi, kako delati teke, izhajajoči iz dejstva, da je vsak velik tek tudi velik posel. In odgovoren posel.

Smo na tržišču, tekaškem tržišču s svobodno pobudo. Konkurenca je prosta in vse bolj zaostrena, tržne zakonitosti veljajo podobno kot v gospodarstvu. Nikjer ni določeno, kako plačevati tekače, vsak organizator se glede tega odloča po svoji pameti. Ker moški dosegajo višje hitrosti in boljše čase, je pozornost javnosti osredotočena nanje, na trgu se bolje prodajajo, zato so bolje plačani. Tu ne moremo potegniti vzporednice s siceršnjim problemom slabšega plačevanja enako opravljenega ženskega dela v primerjavi z moškim.

A tako je bilo dolgo časa v nekaterih drugih športih, denimo tenisu, potem pa so se razmerja nagrajevanja moških in žensk spremenila slednjim v prid. Toda ne zato, ker je zmagala moralna pravičnost, temveč zato, ker se je spremenilo tržišče in so z ženskim tenisom začeli delati večji biznis.

Lahko se še tako zgražamo nad razmerji nagrad v teku, z moraliziranjem ne bomo ničesar spremenili. Se pa bodo ta razmerja spremenila, ko se bo spremenil trg. In to se že dogaja. Na prvem LM je bilo razmerje med moškimi in ženskami 82:18. Na devetem LM je bilo razmerje 70:30. Na devetnajstem LM je bilo razmerje 55:45. Kdaj bomo prišli do razmerja 50:50? Prihodnje leto, čez tri leta ...? In kaj se bo zgodilo čez deset let? Tekačice pišete novo zgodovino teka. Ne z besedami, temveč z nogami. Ve boste določile, kakšna bodo razmerja pri nagrajevanju moških in žensk.

 

 

 

 

Črni Boston

VENČESLAV JAPELJ

Venčeslav Japelj

Urban Praprotnik je po dvojni eksploziji na bostonskem maratonu, ki sta odnesli tri življenja in ranili skoraj 200 oseb, zapisal: »Včeraj se je na bostonskem maratonu zgodila nesreča,
ki od vseh nas zahteva dodaten premislek, ali gojiti sovraštvo ali pomilovanje.«

Tek po Bostonu ni več enak, kot je bil prej. Uporabljam zlizano frazo, a zato trditev ne drži nič manj.

Ni presenečenje, da je tudi tek postal eno od prizorišč, ki si ga za sejanje strahu izbirajo teroristi. S predhodnimi lokacijami terorističnih napadov so mu skupni prisotnost množic in žarometi svetovne javnosti. »Tehnične« podrobnosti torej, ne pa »vsebinske«, in najbrž akterji terorističnega napada niti niso razmišljali o tem, da bi utegnili biti tekači kaj bolj sovražni njihovim idejam in da bi si s tem zaslužili kazen. Gre za nebistvene podrobnosti, tekači so tako rekoč kolateralna škoda. Pogled z druge strani: zakaj pa naj bi bili izvzeti iz tega sveta, s čim bi si zaslužili nedotakljivost? Tako kot ves drugi človeški material pridejo prav za širjenje strahu in so primeren cilj za poravnavanje krivic, ki naj bi upravičevale terorizem.

Tačas (še) niso znana ozadja in izvršilci terorističnega napada, precej več se ve o terorizmu v sodobnem svetu, popolna novost za nas tekače pa je dejstvo, da smo tokrat mi izbrane žrtve. Prav ima Urban, nujen je razmislek.

Nesmiselno je ugotavljati, kako smo tekači človeška vrsta, ki je pravzaprav med najmanj krivimi za svetovne krivice, ker nas praviloma povezujejo pozitivne vrednote in optimističen odnos do okolja. Tudi če je to res, nas očitno ne odvezuje solidarnostnega sprejemanja skupne usode človeštva. Morda smo zaradi sposobnosti, da s tekom s sebe stresemo nakopičeno negativno energijo, pri tem le nekoliko manj ranljivi.

Bostonski dogodek dojemam kot streznitev, zame osebno predstavlja slovo od (očitno) iluzije, da me tek lahko odnese stran od težav. Da sem, ko tečem, zaščiten, priključen na vir pozitivne energije, imun pred vsem hudim, kot pod nekakšno izolacijsko kupolo, v katero vsakdanje skrbi in težave nimajo vstopa. Da lahko naredim (skoraj) vse, kar si zamislim. Da zmorem.

Tega zatočišča, oaze dobrega počutja, zdaj ni več, pa čeprav sem fizično daleč ob Bostona. A v mislih sem tam. In vem, da se Boston lahko zgodi tudi nam, da smo podobno ranljivi tudi na tej strani Luže. Da nas naša majhnost in nepomembnost ne bo vedno reševala.

Bostonski teroristi so nam ukradli občutek varnosti, zmanjšali so naše ugodje in brezskrbnost, morda v nas zasejal novi strah. A tako kot nas ne ustavi še tako slabo vreme, ko je čas za tek, nas ta strah ne more ohromiti. Čeprav bodo naše misli drugačne, kot so bile doslej, bomo še hodili na tekaške prireditve, se na tekaških progah kopali v energiji tisočev in desettisočev – in morda še bolj intenzivno doživljali tisto najlepše, kar nam tek lahko ponudi.

Ko se zaveš, kaj utegneš izgubiti, ti to postane še dragocenejše.