Najboljši na svetu

ZAGRAJEC

12 08
 2013

Mitja Kosovelj je na Poljskem osvojil svoj drugi članski naslov svetovnega prvaka v gorskem maratonu in dokazal, da je tačas najboljši na svetu v tej atletski disciplini, v kateri je zbral štiri članske medalje svetovnega sijaja: leta 2008 bronasto, leta 2011 v Podbrdu zlato, lani v Švici srebrno in zdaj še eno zlato. Pretirano bi bilo zapisati, da je poljski naslov osvojil z zategnjeno ročno zavoro, dejstvo pa je, da je drugouvrščenega pustil za sabo polnih šest minut in da je progo odtekel s precejšnjo rezervo. Z Mitjem smo se pogovarjali v Zagrajcu na Krasu.

Temeljite priprave

Tako suveren nastop mu je uspel zaradi trdih priprav na prvenstvo, trdnega zdravja, poznavanja proge in dobro sestavljenega načrta teka, dosledne izpeljave načrta v praksi, pomoči ob progi (oče Edvin, sestra Mateja, navijači iz Podbrda pod vodstvom Jožka Dakskoblerja), izdatne oskrbe s pijačami, izkušenj, poznavanja tekmecev, samozavesti, trme ...

Konfiguracijo proge so Kosoveljevi proučevali že doma. Na Poljsko so prišli v ponedeljek (tekma je bila v soboto), v torek pa so si ogledali prvi in zadnji del proge. Start in cilj sta bila na različnih mestih, vmesni del proge pa so tekmovalci tekli dvakrat. Edvin in Tomo Šarf sta progo v celoti prehodila, potem pa so skupaj ocenili, kje so kritične točke in sestavili podobo trase, tudi s pomočjo GPS naprav in Googlovih fotografij, za kar je poskrbel Tomo. Teren je bil zahteven, napačen korak bi utegnil mimogrede povzročiti zvin, na dan tekme pa je bilo tudi zelo vroče, tako da razmeroma skromno oskrbovanje, za katero je poskrbel organizator, ni zadoščalo. Načrtovanje, kje bodo Mitju nudili dodatno okrepčilo, se je pokazalo za odlično potezo, vsaka kaplja tekočine je bila dobrodošla, ob tem pa tudi spodbujanje. »Ko sem slišal slovenske glasove, mi je bilo veliko lažje,« zatrjuje Mitja.

Tekma

Organizatorji so Mitju namenili startno številko 1 in tako njegovemu občutku odgovornosti dodali še novo breme. A to je na drugi strani verjetno prineslo tudi strahospoštovanje tekmecev. »Vedel sem, da moram teči z občutkom,« pove Mitja. Startal ni prehitro, bil je v skupini 10-15 tekačev, ki je bila v prvem planu. Po petih minutah je potegnil Romun Ionut Zinca, vendar mu je Mitja sledil na obvladljivi razdalji. Na okrepčevalnici na sedmem kilometru je Romun porabil več časa kot Mitja, ki je naslednjih sedem kilometrov tekel sam na čelu, vendar v zadržanim tempom. Romun je Mitjo dohitel na 14. kilometru in do 21. sta tekla skupaj. Pri okrepčevalnici na polovici proge je Zinca spet zaostal in od tedaj je Mitja tekel sam. Na 30. kilometru je imel 50 metrov prednosti, jo v dvokilometrskem vzponu povečal na dobri dve minuti, do cilja pa je Slovenec kljub racionalnemu tempu pridelal šestminutno prednost. Poskus sledenja Mitju je Zinca plačal z izgubo drugega mesta. Zadnje štiri kilometre proge je bil rahel spust, cilj pa je bil v vzponu. Mitja je z lahkoto zaključil tekmo. »Ritem sem udobno obvladoval, nadziral sem tekmo, saj sem vedel, kaj nas čaka. Imel sem še rezerve, gotovo nekaj minut.«

Primerjava s Podbrdom

Tako kot v Podbrdu je slovenski šampion zmagal z izdatno prednostjo. »Kaže, da imam ta občutek. Vedno startam z rezervo, redko grem čez določeno mejo; tega mi pravzaprav že organizem ne pusti. Na razdalji zato ne izgubljam. Kaže, da je to tako tudi zaradi nižjega utripa, saj ne obremenjujem toliko srca in utrujenost pride pozneje.«

Ko primerja tekmi, na katerih je osvajal naslova, Mitja ugotavlja: »Na prvi tekmi je bil domač teren, ki sem ga dobro poznal, poleg tega pa sem lahko tekel neobremenjeno. Na Poljskem pa so drugi od mene pričakovali medaljo, in to me je obremenjevalo. Toda imam že precej izkušenj, poznal sem tekmece, vedel sem, da sem dobro pripravljen. In navsezadnje sem tudi sam od sebe pričakoval dober rezultat. Želel sem si med prvih osem, s tem bi bil zadovoljen.«

Kaj pa Skyrunning?

Novogoričan je z drugim naslovom potrdil svojo prevlado v gorskem maratonu, tistem uradno priznanem od Mednarodnega olimpijskega komiteja za atletskih zvez. Toda v zadnjih desetih letih je postalo zelo popularno in tržno zanimivo tekmovanje Skyrunning (International Skyrunning Federation - povezava).

Organizatorji teh tekem so brez blagoslova najvišjih športnih uradnikov, vendar z občutkom za tržnost in z več denarja od »klasičnih« gorskih tekačev. Bi to lahko bil nov izziv za najboljšega gorskega maratonca? »Za mano so že trije nastopi v tej konkurenci. Na Dolomites Skyrace sem leta 2007 zmagal in izboljšal rekord Kiliana Jorneta, lani pa sem bil tretji, s padcem (zmagal je Jornet, drugi pa je bil Zinca; tudi letos je zmagal Jornet, drugi je bil De Gasperi, četrti pa Zinca; op. a.). To tekmovanje je zanimivo, a ni kategorizirano. Olimpijski komite in atletska zveza ga ne priznavata, a tam je več denarja in promocije. Večje pa je tudi tveganje poškodb. Po lanskem nastopu sem bil tri tedne v avtu, lahko pa bi bilo še slabše. Zagotovo je to tekmovanje zanimivo, je še malo bolj ekstremno, vključuje hojo, plezanje in melišča, zato nekatere proge zahtevajo še poseben trening. Tudi tam bi bil konkurenčen, vendar za zdaj nimam tovrstnih načrtov. V igri je še klasični maraton, to dvoje pa se izključuje, kajti Sky ti pobere hitrost, organizem pa bolj trpi.«

Mitja je svoje opravil ...

Na vprašanje, ali bo drugo svetovno zlato prineslo kaj koristnega slovenskemu gorskemu teku, ki je bolj ali manj pepelka med športnimi panogami v Sloveniji, in njemu samemu, sogovornik odgovarja: »Ne vem, ali zna na to vprašanje sploh kdo odgovoriti. Očitna je neka konstantnost v naših nastopih, tudi Mateja in drugi dosegajo odlične rezultate, zato upam, da bomo deležni boljše podpore. Denimo sistema pogodb, če govorimo o finančnem vidiku, kot smo ga že imeli, letos pa so ga ukinili. Ekstremnega izboljšanja pa v teh časih ni pričakovati. Jaz sem svoje naredil, zdaj pa bomo videli, kako bo ravnala Atletska zveza Slovenije.«

Septembra spet na Poljsko

Na Poljskem bo letos še eno svetovno prvenstvu, tokrat v gorskem teku (Krynica-Zdroj, 8. septembra), disciplina gor-dol. Kaj Mitja pričakuje od drugega letošnjega nastopa v tej državi? Prvič je bilo nadvse uspešno, po drugi strani pa seznam njegovih uvrstitev na SP v gorskem teku kaže, da še ni bil med najboljšimi desetimi v članski konkurenci (v mladinski je zmagal leta 2003). Najboljši je bil lani, ko je bil 11. »Tu lahko naredim še precej. Situacija je v gorskem teku čisto drugačna. Priprave so drugačne, vse se odvija hitreje, na dan nastopa mora biti vse maksimalno usklajeno, nimaš kaj veliko razmišljati, kaj te čaka v drugem delu proge, tam ne varčuješ z energijo. Sam včasih preveč razmišljam, kako naprej. Svoje uvrstitve lahko bistveno popravim, res pa je, da je – denimo – med 5. In 11. mestom minimalna razlika, samo minuta ali celo samo 40 sekund. Prva stvar je, da pridem tja zdrav. Uspeh bi bila uvrstitev med 20 najboljših, kar je više, je zelo dobro, moja želja pa je priti med prvih deset, da prebijem to mejo. Za medaljo se mora res vse poklopiti, igrajo malenkosti, marsikaj je odvisno od proge.«

Mitja konfiguracijo proge pozna. Začetek je navzdol, cilj v klanec. Mitja zna divje spustiti navzdol, s prehodom v vzpon pa tudi nima težav. »Lahko bi bil na začetku v stiku z vodilnimi, potem pa bomo videli. Težko je napovedovati; vsekakor je časa za pripravo še veliko, še ves mesec,« je previden novogoriški šampion.

Izjava Mitje Kosovelja v živo je na povezavi.

Na SP v gorskem maratonu je zelo uspešno debitirala Ajdovka Jana Bratina, kot najboljša od Slovenk je bila 18. Njen zapis o nastopu in video sta na povezavi).

VJ

 

Mitja Kosovelj na zmagovalnem odruMitja Kosovelj na zmagovalnem odru. Levo Andrew Davies, desno Ionut Zinca.

 

Navijači iz Podbrda

Navijači iz Podbrda so tudi zaslužni za uspešen nastop slovenskega šampiona.

 

Mitja na progi

Mitja na progi.

 

Obveznosti do novinarjev

Obveznosti do novinarjev po zmagi.

 

Prihod v cilj

Prihod v cilj.

 

Podpornika Edvin in Mateja

Najdragocenejša podpora: Edvin in Mateja.

 

 

 

 

Mitja Kosovelj ponovno svetovni prvak

POLJSKA

03 08
 2013

Na 10. svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu v poljskem kraju Szklarska poreba je novogoriški tekač Mitja Kosovelj (KGT Papež) osvojil svoj drugi naslov svetovnega prvaka (po Podbrdu pred dvema letoma). Zahtevna 41-kilometrska proga je šla na roko Mitju, ki ima dovolj izkušenj, očitno pa je bil tudi odlično pripravljen in ga ne vročina ne pomanjkanje vode na progi nista vrgla s tira.

Zmagal je s prednostjo kar šestih minut, podobno premočno pa je med ženskami zmagala Italijanka Antonella Confortola, žena večkratnega svetovnega prvaka v gorskem teku, Novozelandca Jonathana Wyatta (skoraj štiri minute prednosti). V izjavi, ki jo je javnosti posredoval vodja slovenske odprave na SP Tomo Šarf, je Mitja med drugim povedal: »Sebi in drugim sem dokazal, da sem kos tako klasičnemu cestnemu maratonu kot krajšim gorskim tekom in zahtevnim gorskim maratonom.«

V ženski konkurenci se je od Slovenk najbolje znašla Ajdovka Jana Bratina (Ad-Venture.si). Izidi: moški: 1. Mitja Kosovelj 3:07:36, 2. Andrew Davies (Wales) 3:13:39, 3. Ionut Zinca (Romunija) 3:14:00 ... 28. Toni Vencelj 3:47:38 ... 72. Marjan Zupančič 4:30:25 (na progi je imel zdravstvene težave); ženske: 1. Antonella Confortola (Italija) 3:44:51, 2. Ornella Ferrara (Italija ) 3:48:41, 3. Anna Celinska (Poljska) 3:51:21 ... 18. Jana Bratina 4:20:57 ... 27. Urša Trobec 4:33:55 ... Mihaela Tušar 4:36:15 ... 36. Špela Zupan 4:54:47.

Pogovor z Mitjo je v pripravi. Na fotografiji je slovenska odprava na Poljskem.

 

Slovenska odprava na Poljskem

 

 

 

 

Najdragocenejša medalja Mateje Kosovelj

NOVA GORICA

15 07
 2013

»Ta medalja je zame največ vredna od vseh, ki sem jih osvojila. Vem, koliko sem vanjo vložila, ob tem, da so tudi tekmice stopnjevale svojo pripravljenost. Z nastopom na evropskem prvenstvu sem zelo zadovoljna, saj se je pokazalo, da lahko uspeš, če vztrajaš – in če ni poškodb,« o svoji bronasti medalji, osvojeni na nedavnem evropskem prvenstvu v gorskem teku, disciplina gor, v bolgarskem Borovetsu, povedala novogoriška šampionka Mateja Kosovelj. To je njena osma medalja na EP in SP.

Na osemkilometrsko progo s 1015 višinskimi metri se je med članicami najhitreje pognala Avstrijka Andrea Mayr. Njena najhujša tekmica, Italijanka Valentina Belotti, je začela počasneje. Tačas najboljši gorski tekačici na svetu (lani sta na SP v Pontedilegnu osvojili zlato in srebro; Valentina je morala na domačih tleh sprejeti poraz) se odlično poznata, a tudi Mateja Kosovelj ju »čita«. V Pontedilegnu je Novogoričanka končala šesta in Borovets je bil priložnost za spreminjanje medsebojnih razmerij. Mateja je startala pogumno, ni zadrževala koraka niti dovoljevala, da bi ji tekmice vsilile tempo. Tekla je po v svojem ritmu, in ko ga ujame, se zna tekma dobro končati. Prebijala se je naprej in prišla na drugo mesto, za nedosegljivo Andreo. A ji je Valentina sledila in jo ulovila. Doslej se je dogajalo, da je Italijanka še stopnjevala tempo in Matejo puščala za sabo, tokrat pa ni bilo tako. Zadnja dva kilometra sta se izmenjavali v vodenju: Mateja je strmejše odseke pretekla in pridobivala prednost, medtem ko je Valentina hodila, prehode v tek pa izvajala zelo učinkovito in na blažjih strminah potegnila naprej. Zadnjih 500 metrov strmina ni bila izrazita, kar je odločilo: srebro je odšlo v Italijo, Mateja pa je lansko šesto mesto zamenjala za tretje in si priborila medaljo, ki ji med vsemi članskimi pomeni največ.

Na velikih tekmovanjih (EP in SP) je Mateja do tega EP osvojila sedem medalj, po tri v posamezni in ekipni mladinski konkurenci na SP, še kot mladinka pa je leta 2006 na članskem EP na Češkem posegla tudi že po srebru med članicami.

V Bolgariji je Slovenija osvojila dve medalji in presegla pričakovanja. Drugi bron je domov prinesla mladinka Lea Einfalt. Uspeh deklet (Lucija Krkoč, ki se vrača po poškodbi, je bila 27., Neja Kršinar pa 29.) je preglasil moško uvrstitve (tolminski mladinec Rok Bratina je bil 6., drugi najviše uvrščeni Slovenec pa je bil Mitja Kosovelj na 14. mestu) in spričo dejstva, da bo Lea prihodnje leto prešla med članice, sproža razmišljanje o morebitni ženski ekipni medalji z letnico 2014. S tako močno Leo ter pripravljenima Lucijo in Nejo bi bila verjetnost stopničk zelo visoka.

Na to vprašanje Mateja odgovarja z zadržkom: »Lea je povedala, da se vse bolj usmerja v smučarski tek, temu bo podrejala vse ostalo in se verjetno ne bo več kaj dosti posvečala gorskemu teku. Temu primerno bo tudi pridobivala mišično maso na zgornjem delu, kar pa je za gorski tek otežitev. Zelo uspešna pa je tudi Neja, ki je tokrat nastopila s poškodbo. Če smo zdrave in dobro odtečemo, smo res lahko dobra ekipa.«

Valentina Belotti je med tistimi tekačicami, ki upajo, da se bo Andrea Mayr kmalu »upokojila«, da bi si poskusila izboriti pot prav na vrh. A poglejmo številke. Andrea je letnik 79, Valentina 80, Mateja (in Lucija) pa 88. Čas dela za Primorki, prihajajo njuna najboljša leta. Kako na špekuliranje o odpiranju poti proti vrhu odgovarja Mateja? »Od zadaj prihajajo tudi druge mlajše tekačice, ne samo jaz, in hitro napredujejo. Bomo videli, vsekakor bom delala v tej smeri.« In nadaljuje: »Tečem, ker mi je tek všeč in brez njega ne morem. Me je že zasvojil, še bolj pa me motivirajo rezultati in napredek, po katerem stremim. Želim ugotoviti, kje so naravne meje, kaj moje telo zmore.«

Matejine naslednje letošnje etape so nastopi na tekmah za Grand Prix WMRA, ta vikend v Italiji, konec julija na slovenskem Grintovcu, nato pa se bo pripravljala na septembrsko SP na Poljskem. Se bo napredek, ki ga je pokazala v Bolgariji, nadaljeval? Mateja je tudi tokrat previdna, opozarja, da je tekma lahko čisto drugačna, saj gre na SP za disciplino gor-dol. Ni rečeno, da bosta nastopili obe navedeni tekmici - to bo odvisno tudi od tega, kako jima bo ustrezala proga. In potem to velja tudi za druge tekačice. Seveda pa tudi za Matejo, ki ji tehnično zahtevni spusti manj ustrezajo, na tekočih pa zna poleteti.

Ko analizira dosedanji potek sezone, Novogoričanka ugotavlja, da so ji temeljite zimske priprave (»baza«) na maratonsko preizkušnjo in izkušnja s tržaškim maratonom prinesle ne samo novih izkušenj, temveč tudi dvignile prag bolečine in motivacijo, s tem pa tudi samozavest. Mateja ve, kaj mora delati za svoj napredek. »Ves čas moraš napadati, dodajati, kajti tudi tekmice napredujejo. Če ne napreduješ, stagniraš, to pa pomeni nazadovanje.«

Na fotografiji je Mateja z bratom Mitjo po osvojitvi medalje na EP.

 

Izidi EP so na povezavi.

 

VJ

 

Mateja

 

 

 

 

Prihaja Istrski maraton

ŠEMPETER PRI GORICI

18 06
 2013

V koprski Pretorski palači so predstavniki treh občin iz slovenske Istre 18. junija 2013 podpisali pismo o nameri za sodelovanje pri pripravljanju Istrskega maratona v letih 2014-2016. Župana Izole Igor Kolenc in Pirana Peter Bossman ter podžupan Kopra Danijel Cep so s svojimi podpisi izrazili podporo zamisli iniciativnega odbora za pripravo Istrskega maratona in istoimenskega društva, katerega predsednik je Mojmir Kovač.

Podpisniki so povedali, da si tovrstnih pozitivno naravnanih dogodkov želijo tudi v prihodnje. Prav tako so si bili enotni, da je prireditev pomembna tako z vidika športnega udejstvovanja kot tudi turistične ponudbe in promocije slovenske Istre ter z vidika medsebojnega povezovanja ljudi in tudi lokalih oblasti na tem območju.

Predsednik društva Istrski maraton Mojmir Kovač je povedal, da bo tretji slovenski maraton tudi najbolj zahteven, vendar se bo zaradi čudovite lege in slikovite istrske pokrajine tekačem zagotovo priljubil. Povezoval bo vse tri obalne občine, njihovo kulturo, zgodovino in naravne lepote ter promoviral zdrav način življenja in preživljanja prostega časa.

Pod oznako Istrski maraton bodo v navedenem obdobju (in še naprej, če se bo projekt športno-turistične prireditve obnesel) na drugo nedeljo v aprilu pripravljali maraton dolžine 42 kilometrov, polmaraton dolžine 21 kilometrov, rekreativni devetkilometrski tek in krajši tek za najmlajše tekače. Začeli bodo 13. aprila 2014 v Kopru, 12. aprila 2015 bo na vrsti Izola, 10. aprila 2016 pa Piran. Proge se bodo prilagajale dejstvu, da bo vsako leto središče dogajanja drugo mesto, sicer pa naj bi se trasa maratona, tretjega ravninskega v Sloveniji (z dolgoletno tradicijo se lahko pohvalita ljubljanski in tisti v Radencih), ne spreminjala, različno bo le mesto starta oziroma cilja. Proga maratona zaradi konfiguracije terena ne bo med najlažjimi, bo pa ena najbolj slikovitih in zanimivih daleč naokoli. Speljana bo v dobršnem delu po trasi nekdanje ozkotirne železnice Parencane, skozi dva predora (izolski in portoroški), skozi vsa tri občinska središča, najtežji odsek pa bo 300-metrski »Severni pekel« s 15-odstotnim naklonom med Fieso in Pacugom, poimenovan po kolesarski klasiki Pariz-Roubaix, speljani po tlakovcih.

Prireditev bo nagovarjala domače in tuje tekače, rekreativne športnike, ljubitelje Istre in njenih tipičnih produktov, izletnike, enodnevne obiskovalce in turiste, domače prebivalstvo in druge. Prvi maraton se bo začel in končal pri koprski Taverni, njegova druga polovica, med Piranom (Fornače) in Koprom, bo predstavljala polmaraton, okrog starega mestnega središča in naravnega parka Škocjanski zatok pa bo speljana devetkilometrska proga. Progo maratona predstavlja video v produkciji Ljudstva tekačev, ki ga najdete na povezavi.

V iniciativnem odboru, ki deluje že pol leta, so (predsednik) Mojmir Kovač, Tamara Kozlovič, Sonja Poljšak, Franci Ohnjec, Robert Janev in Venčeslav Japelj. Za lažjo izpeljavo, večjo preglednost dela in učinkovitejšo promocijo so ustanovili društvo Istrski maraton, pripravljajo spletno stran, najdete pa jih tudi na FB (povezava).

Predstavniki treh občin so po podpisu pisma o nameri za sodelovanje pri organizaciji Istrskega maratona podpisali tudi peticijo proti potrditvi umestitve projekta Plinski terminali Žavlje na evropsko listo prioritet skupnega pomena. Tako so še enkrat potrdili, da si ne prebivalci ne lokalna oblast na tem območju terminalov ne želijo. Teki da, plinski terminali ne!

 

VJ

 

Logotip tretjega slovenskega maratona

Logotip tretjega slovenskega maratona.

 

 

Pismo o nameri je podpisano

Pismo o nameri je podpisano.

 

Predstavniki občin in organizatorja

Z desne: piranski župan Peter Bossman, koprski podžupan Danijel Cep, izolski župan Igor Kolenc, predsednik društva Istrski maraton Mojmir Kovač.

 

Proge ...

Proge: rumena, 9 km, start in cilj pri koprski Taverni; modra, 21 km, start pri Fornačah (Piran), cilj pri Taverni; rdeča in modra, 42 km, start in cilj pri Taverni.

 

 

 

 

Aleksandra Fortin želi biti še hitrejša

ŠEMPETER PRI GORICI

10 06
 2013

Aleksandra Fortin iz Šempetra pri Gorici, večkratna zmagovalka PPT, je tačas v odlični formi in kljub 41 letom načrtuje nove izboljšave osebnih rekordov.

Ob njenem imenu v registru atletov stoji letnica rojstva 1972, ob petih od šestih osebnih rekordov na progah od 3000 m do maratona pa je letnica 2012. Njen prvi cilj v drugi polovici leta je poskusiti čim bolje odteči petkilometrsko progo in se spustiti pod 18 minut, za kar bo imela priložnost že 15. junija, na mitingu AZS v domači Novi Gorici. »Zdaj se pripravljam na krajše teke, denimo za 5000 m na stezi, čeprav mi je načrte nekoliko prekrižala poškodba tetive, ki jo še saniram,« odgovarja Aleksandra na vprašanje, ali se bo usmerila v daljše teke, ultramaratone.

Vprašanje je na mestu, saj je 25. aprila v Emilii Romagni prvič tekla na progi, daljši od maratona, in na »50 km di Romagna« zmagala. »Presegla sem mejo maratona, to je nova izkušnja.« Na tržaškem polmaratonu je bila druga, v težavnih razmerah je tekla 1:22:47.

Z januarjem 2012 je domačemu članstvu v ŠD Nanos dodala še italijansko dimenzijo. »Dobila sem povabilo iz Italije in zdaj tam tečem za klub Jalmicco corse. Prvo leto sem se navajala na novosti, odtekla kakšno štafeto za novi klub. Potem pa se je sprememba začenjala poznati na rezultatih.« Nekajletnemu sodelovanju z novogoriškim trenerjem Edvinom Kosoveljem je sledilo navajanje na trenerske prijeme Tommasa Ticalia iz Palerma. »Treningi so drugačni, bolj intenzivni, in morala sem se jim prilagoditi. Bilo je težko, potem pa je steklo, rezultati so začeli iti navzgor.«

Lani je frankfurtski maraton odtekla v času 2:48:55, mali maraton v Vidmu pa v času 1:18:53. Oba izida sta bila osebna rekorda. »Imam še cilje, še letos bom poskusila popraviti čas z maratona v Rotterdamu, 14. aprila sem tam tekla 2:51:23, a razmere niso bile najboljše. Prvo polletje sem končala tako, kot sem si zadala, z maratonom in daljšo tekmo – takšna je bila moja želja.«

Aleksandra je pravnica, dela kot vodja igralnih miz v Hitu, v življenju pa se zna odlično organizirati. Službo in družinske obveznosti (poročena, 16-letna hčerka) uspešno usklajuje s treningi. Za kaj takega potrebuješ jekleno voljo, te pa ji nikoli ne zmanjka. »Sem zelo disciplinirana. Če je treba narediti trening, točno vem, koliko časa bom za to porabila, se organiziram.« Nastopanje v Italiji zahteva enkrat letno zdravniški pregled, sama si enkrat na mesec samoplačniško pregleda kri, enkrat na teden pa je na vrsti masaža. Pomagajo tudi dodatki železa in vitaminov, ustrezna prehrana, dovolj spanja – in usmerjenost k cilju, kot poudarja tekačica. Pogosto dela zvečer oziroma ponoči, vendar si zadnja leta lahko nekoliko prilagaja delovni urnik, tako da se ta ne zavleče preveč v noč. Polaganje pravosodnega izpita pa je bila prisiljena odmakniti v prihodnji čas.

Vrnimo se k ultramaratonom. Zdi se, da Aleksandra izpolnjuje vse pogoje, potrebne za uspešno nastopanje. »Saj so me spraševali, če bom šla na 100 kilometrov teka Passatore. Ne bom, ker te takšen tek upočasni, že po Trstu pa sem se odločila, da nekaj naredim za izboljšanje hitrosti. Temu se bom posvečala v poletnih mesecih, pomagalo mi bo pri izboljševanju rezultatov na polmaratonski in maratonski progi. Polmaraton, v septembru ali oktobru, bi rada tekla pod 1:18, če se mi vse poklopi, potem pa bi se poskusila še na enem maratonu.« V naslednjih tednih si bo privoščila nekaj gorskih tekov v Italiji, predvsem za spremembo, saj se jim ne namerava načrtneje posvečati.

Na vprašanje, ali razmišlja o maratonu na olimpijadi v Riu de Janeiru, pa odgovarja. »Ne, o Riu ne razmišljam, saj bom imela takrat 44 let. Vendar vseeno imam svoje cilje in pričakovanja ... Vsekakor si želim biti še nekaj časa v vrhu med slovenskimi tekačicami, kljub temu, da prihaja veliko mlajših. V maratonu se nameravam še spustiti, vsaj na 2:45.«

Osebni rekordi Aleksandre Fortin:

  • 3000 m: 10:47:30, Koper, 8.7.12
  • 5000 m: 18:20:81, Koper, 7.7.12
  • 10.000 m: 39:59:65, Domžale, 24.4.10
  • 5 km cesta: 19:32, Bolzano, 31.12.12
  • polmaraton: 1:18:53, Videm, 23.9.12
  • maraton: 2:48:55, Frankfurt, 28.10.12

 

Najboljše primorske dolgoprogašice
Najboljše primorske dolgoprogašice (z leve): Lucija Krkoč, Mateja Kosovelj, Aleksandra Fortin.

 

Aleksandra Fortin

Aleksandra Fortin tudi v ne več rosnih letih načrtuje napade na osebne rekorde.

 

Aleksandra skupaj z madžarsko tekmico

Aleksandra skupaj z madžarsko tekmico v drugem delu 50-kilometrskega ultramaratona.

 

VJ

 

 

 

 

Po progi GM4O

PODBRDO

09 06
 2013

V nedeljo, 9. junija, se je dvajseterica organizatorjev primorskih gorskih tekov in njihovih sodelavcev zbrala v Podbrdu na družabnem srečanju. Večina od njih se je podala na novi del proge gorskega maratona med Podbrdom in vrhom Bače. Na Kovcah so pripravili piknik, potem pa nadaljevali proti Bači in naprej. Pod vodstvom Jožka Dakskoblerja so si ogledali ostaline rapalske meje in rezervno progo GM4O za primer, da ne bi bilo mogoče čez Suho, tako imenovano južno obvoznico.

 

VJ

 

 

 

 

 

Gorski tek na Ratitovec

ŽELEZNIKI

02 06
 2013

Gorski tek na Ratitovec je štel za državno prvenstvo članov in mladincev, disciplina gor, in slovenski pokal, bil je izbirna tekma za sestavo državne reprezentance za evropsko prvenstvo v gorskem teku, poleg tega pa je ena od štirih preizkušenj primorsko-gorenjskega mini paketa gorskih tekov Pušeljc. Med članicami je zmagala Mateja Kosovelj pred Lucijo Krkoč (razlika 3:34), obe ŠD Nanos, in Andrejo Godec (za Lucijo 5:37). Pri članih je Mitja Kosovelj (KGT Papež) na prvem mestu za sabo pustil Gašperja Bregarja za 4:58 in Bojana Ambrožiča. Med mlajšimi veterankami je zmagala Mihaela Tušar (ŠD Nanos) pred Uršo Trobec, med mlajšimi veterani pa Simon Alič (ŠD Nanos) pred Marjanom Zupančičem (razlika 7:42) in Mirkom Janjatovičem. Med starejšimi veterankami je zmagala Marija Medja, srebro je osvojila Marta Šorli iz Mosta na Soči. Med starejšimi veterani je zmagal Franci Teraž. Pri mladincih je z zmago presenetil tolminski kolesar Rok Bratina (KD Sloga), drugi je bil Anže Božič, tretji pa redni udeleženec PGT Jošt Lapajne. Med starejšimi dečki je Jaka Grže (AK Postojna) zaokrožil set šestih primorskih zmag (če Aliča kot člana ŠD Nanos štejemo med Primorce).

 

Rok Bratina

Na fotografiji je novi obet slovenskega gorskega teka Rok Bratina, več fotografij pa je na povezavi.

 

 

 

 

Passatore, 100-kilometrski tek

FIRENCE

26 05
 2013

Tudi letos, tretjič, sem se odločil, da bom pretekel 100-kilometrsko razdaljo od Firenc do Faenze. Zraven je bil - kot vedno - Tadej Zajc, pritegnila sva še Postojnčana Igorja Stegla. Kot vedno smo se dan pred startom odpravili na cilj v Faenzo.

Namestili smo se v telovadnici, kjer je urejen počitek pred startom in po prihodu v cilj. Prevzeli smo štartne številke in se udeležili pogostitve na predvečer starta. Predstavitve najboljših nismo dočakali, preveč je bilo govorov, raje smo se razgledali po Faenzi, čeprav je bilo kar hladno; hladen večer je napovedal slabo vremen na dan teka.

V soboto nas je pričakalo sončno jutro, pripravili smo si stvari za odhod v Firence. Pri avtobusi smo srečali Marijo Vrajić, odlično hrvaško tekačico. Pri organizatorjih je imela status vipovke. Nadaljevali smo skupaj. Brez težav smo se posedli po prvih sedežih avtobusa. Po dobre pol ure vožnje proti Firencam je pričelo deževati. Deževalo je tudi še ves čas do starta, tako da je ogled Firenc letos odpadel. Videli smo le ožji del starega mestnega jedra, našli smo prijeten lokalček v irskem stilu, kjer smo prevedrili do starta. Tam smo se tudi uredili in pripravili vse potrebno za odhod na progo. Marija se je zahvalila za spremstvo organizatorjev in se odločila za našo družbo. Njena želja je bila, da tek odteče pod osmimi urami in osvoji vsaj tretje mesto, tiha želja pa je bila zmagati. Naše želje so bile dosti bolj skromne … Igor je želel izboljšati čas s 100-kilometrskega teka v Bielu, midva s Tadejem sva imela en sam cilj: cilj.

Odločitev, kako se obleči v tistem vremenu je bila vredna temeljitega premisleka. Za Marijo, profesionalko, to ni bil problem - tudi najmanj časa bo na progi. Tadej in Igor sta oddala garderobo za dostavo na polovico proge, sam pa sem se odločil, da grem do konca brez preoblačenja. Vsak od nas je imel tri možnosti: oddati garderobo za cilj, z enim postankom ali z dvema. Tik pred startom se je ulilo kot za stavo.

Start. Po ozkih ulicah smo se ogibali gledalcem z dežniki, nekateri so z njimi tudi tekli. Po nekaj kilometrih se je množica tekačev raztegnila. Nekaj časa smo tekli vsi trije skupaj, Igor je proti vzponu na Fiesole (265 m; startali smo na 65 m) že potegnil, Tadej je ostal nekje zadaj. Dež je ponehal, pokazalo se je sonce, vendar le za kratek čas. Na vsaki okrepčevalnici so prijazni domačini poskrbeli za vse. Povsod so bila pripravljena reševalna vozila, maserske ekipe so imele polne roke dela.

Prva časovna kontrola z limitnim časom in možnostjo odstopa je bila v Borgo san Lorenzo (195 m), od koder se že kaže tudi najvišji vrh Colla di Casaglia (913 m). Do njega sem prišel že v mraku in megli. Zaradi poškodbe mišice, ki sem jo staknil na teku trojk, sem tekel zadržano, precej s strahom. Že moj nastop je bilo pravzaprav veliko tveganje. V drugem delu se tek prevesi navzdol, zato je bilo še težje. Tekel sem počasi, nisem preveč obremenjeval leve noge, čeprav sem čutil, da bi šlo lahko hitreje. Okrepčevalnic nisem izpuščal. Povsod sem pogledal, ali je kaj novega, in poskusil vse, od sladkega do slanega, tudi topli čaj, ki se mu po navadi izogibam.

Pri okrepčevalnici na 75. kilometru sem zaslišal znani glas. Dohitel me je Tadej. Odlično mu je šlo, kljub temu, da se je na vrhu precej zadržal. Nekaj časa sva pot premagovala skupaj, nato je odšel naprej. Lepo je kazalo, dež je ponehal, počutil sem se dobro, nobenih bolečin ni bilo. A le za kratko. Pričelo je deževati, tudi v levem kolenu me je pričelo kljuvati. 90 kilometrov je bilo za mano. Še ena okrepčevalnica, a do nje je dolga pot. 94 kilometrov. Tam nekje se je ustavilo. Teči ne morem, lahko le še hodim.

Po 95. kilometru so oznake na vsak kilometer, vendar se zdi, da je pot do naslednje tako dolga, kot je bila prej do naslednje petkilometrske oznake. Hodim, se ustavljam, mažem koleno in štejem kilometre. 99 … še en sam kilometer. Približno 13 minut sem potreboval za vsakega od zadnjih šestih. Vsak, ki me prehiti, vidi, da sem v težavah, spodbudne besede kar dežujejo. Poskušam teči vsaj zadnjih 100 metrov. Nekako mi uspe, za kar me nagradi aplavz gledalcev in znajdem se v cilju, z medaljo okoli vratu. Uspelo mi je! Moj bruto čas je 14:25:00.

Ko preletim rezultate, z navdušenjem ugotovim, da je Marija Vrajić zmagovalka (8:06:50); družbo ji dela Giorgio Calcaterra (6:39:59), za katerim je že osma zmaga na Passatoreju. Marija je malo kasneje povedala, da je »skoraj umrla«, tek je bil zanjo strahovito naporen, zlasti vzpon na najvišjo točko. A je Zagrebčanka zdržala in vztrajnost se ji je obrestovala. Res pa je tudi, da je to pomlad odtekla tri stokilometrske ultramaratone, kar je ubijalski ritem. Igor je tek končal v 12 urah in 12 minutah, Tadej je prispel le malo pred mano. Med rezultati najdem tudi Klavdija Maraža z odličnim časom 10 ur, Jurija Cudermana in Dušana Jovića. Takoj po prihodu v prostor za počitek srečam Igorja. Stisk roke, čestitke, nato zavzame svoje mesto za počitek. Tadej počiva na drugem koncu. Seveda ne spimo. Izmenjamo informacije. Igor je izgubljal čas z iskanjem torbe na najvišji točki teka, Tadej je zadnje kilometre prehodil.

Tadeja pustiva počivati - on je voznik. Dogovorjeni smo bili, da peljemo Marijo domov, zato smo počakali na podelitev. Čestitati smo Mariji, tudi Giorgio je bil zraven, kar smo izkoristili za fotografiranje; kdaj se bo spet zgodilo, da bomo v družbi zmagovalcev Passatoreja? Podelitev se je zavlekla. Marija nas je tako rekoč zapodila domov, s prevzemanjem nagrad in obveznostmi zmagovalke je imela še ogromno dela.

Vsi trije smo tek končali zadovoljni, uspelo nam je, da je vsakdo od nas tekel po svojih zmožnostih. Bilo je že nekaj govora tudi o letu 2014 …

 

Dobra volja pred startom

Dobra volja pred startom. Z leve: Roman Koprivc, Marija Vrajić, Tadej Zajc, Igor Stegel.

 

Roman v drugem delu proge

Roman v drugem delu proge.

 

V družbi zmagovalcev

V družbi zmagovalcev, desno Giorgio Calcaterra.

 

Rezultati so na povezavi.
Članki in še kakšna zanimivost so na povezavi.
Fotografije so na povezavi.

 

Roman Koprivc

 

 

 

 

Koraki za Gajo

KOBARID, ŠPETER SLOVENOV

25 05
 2013

Tek prijateljstva Posočje-Benečija je letos, v svoji deveti izvedbi, dobil še dodatno vsebino. 35 udeležencev je zbiralo prispevke za operacijo dveletne Gaje Ivančič, da bi lahko sama hodila (povezava 1 in povezava 2).

V škatli z napisom Za Gajine korake … z našimi koraki se je nabralo 431,5 evra.

Na vabilo, tokrat prvič tudi prek Facebooka, se je odzvalo in svojo udeležbo napovedalo nekaj več kot sto tekačev, tako da so bili organizatorji Teka prijateljstva iz Posočja in Benečije (Planinska družina Benečije, Fundacija Poti miru v Posočju …) prisiljeni iskati dodatne možnosti za logistično izpeljavo teka. Vreme je dodobra oklestilo seznam napovedanih udeležencev, pa vendar dež tistih »pravih« tekačev ni odvrnil od namere. Prišlo je 33 tekačev, dva pa sta se odločila za hojo proti Benečiji.

19 kilometrov dolga pot je vodila od Sužida pri Kobaridu prek nekdanjega mejnega prehoda Robič in skozi slikovite vasi Beneške Slovenije ob narasli reki Nadiži do vasi Nokule. Tam si je peterica privoščila kopanje v reki. Na prejšnjih tekih je skok v Nadižo, praviloma precej toplejšo od Soče, predstavljal dobrodošlo osvežitev v vročini, letošnje prav nič spomladansko-poletne temperature pa so zadevo zakomplicirale. A tradicija je vseeno obveljala, pa čeprav se je peterica zgolj za kratek čas pomočila v vodi.

Tek so zaključili v slovenskem kulturnem domu v Špetru Slovenov, nedaleč od Nokul, kjer so planinci Benečije pripravili narezek in nekaj tekočega. Tako se je denar, prvotno namenjen krožniku testenin v gostilni, preselil v Gajino škatlo. Ko so jo izpraznili, so našteli 431,5 evra. Zdravko Likar, eden od očetov Teka prijateljstva, je znesek izročil Gajinemu očetu Boštjanu.

»Druženje slovenskih, furlanskih in italijanskih tekačev in pohodnikov ima velik pomen. Utrjujemo prijateljstvo, odpravljamo predsodke in krepimo medsebojno zaupanje. Poleg tega pa skrbimo za zdravje in spoznavamo prelestno naravo ob modrozeleni Nadiži, kjer kot gnezda čepijo beneške vasice,« je v pojasnilo ozadja Teka prijateljstva zapisal Zdravko Likar.

Prvi tek so izpeljali leta 2003, trije tekači so 24. maja pretekli progo od Livških Raven do Dobrovega v Brdih, dolgo 42 kilometrov. Naslednje leto je bil tek z že precej številnejšo udeležbo, 21 tekačev je preteklo kar 44 kilometrov. Za cilj tretjega, leta 2005, so prvič izbrali Nokule v Benečiji, in ta proga se je ustalila.

Start je vedno natanko ob 9. uri pri Sužidu (Zdravkova ura je neizprosna), časov ne merijo, ne ugotavljajo, kdo je hitrejši in kdo počasnejši, vsi tečejo s tempom, ki si ga sami določijo, startnine ni. Je pa vedno dovolj dobre volje in pristnega veselja do življenja. Za konec se večina tekačev pomoči v Nadiži, nato pa za mizo v gostilni še kakšno rečejo in spijejo kozarec domačega vina.

 

Nasmejani obrazi ...

Nasmejani obrazi po skoku v mrzlo Nadižo.

Več fotografij je na povezavi.

 

VJ

 

 

 

 

Simon Alič v Planici letel od spodaj navzgor

PLANICA

12 05
 2013

Na drugi planiški tekmi Red Bull 400, na kateri je sodelovalo 300 tekmovalcev, je vrh skakalnice prvi dosegel Simon Alič, sicer član ŠD Nanos; med dekleti je bila druga Neja Kršinar.

Tako je zaključil vikend, ki je bil za ta primorski tekaški klub nadvse uspešen, tako na tekih trojk v Ljubljani kot na Petelinjskem teku in nazadnje v Planici. Simon je bil lani v Planici tretji, takrat je zmagal večkratni evropski prvak v gorskem teku Ahmet Arslan iz Turčije, drugi pa je bil Matjaž Mikloša. Tokrat so le nekoliko premešali ta vrstni red, zmagal je Simon pred Ahmetom in Matjažem. Čas zmagovalca je bil 5:11. Med dekleti je zmagala Avstrijka Teresa Stadlober (6:38), sledili sta ji šampionka primorskih tekov Neja Kršinar in Lea Einfalt. Tekmovanje na 400 metrih vzpona po smučarskih skakalnicah oziroma letalnicah je izredno naporno, planiško pa velja sploh za najtežje, na 400 metrih se tekmovalci povzpnejo za 195 metrov. Po Planici bodo serijo teh ekstremnih gorskotekaških vzponov nadaljevali v Avstriji (naslednji vikend, a Simona na tej tekmi najbrž ne bo), Švici in na Finskem.

Na začetku je Ahmet potegnil, Matjaž in Simon sta mu sledila za zaostankom. Do odskočne mize se je Simon Turku močno približal, v zadnjih 20 metrih pa ga je v sprintu tudi prehitel. »Lani me je na koncu malo zmanjkalo, zato sem letos na mizi nekoliko šparal z močmi, prihranil sem si jih za konec,« je za LT povedal naš šampion. Zanimiv je bil njegov način teka: medtem ko so drugi šli po vseh štirih, je Simon tekel zravnan. »Ni mi drselo, imel sem dobro ravnotežje, in ko je tako, tečem vzravnan.« Čas 5:11, kot so namerili organizatorji, je nekaj slabši od lanskega Ahmetovega (5:02). Med ženskimi štafetami je bila štafeta Idrske zjale tretja.

Simon je letos v odlični formi, kljub temu, da je pozimi imel manj priložnosti za nabiranje kilometrov (služba). Pomanjkanje baze se bo maščevalo na daljših tekih, napoveduje, to je tudi razlog, da se bo najverjetneje odpovedal teku na GM4O. A na krajših tekih ima v nogah dovolj moči in svežine. V Planici si je priboril nagrado v višini 1000 evrov. Seveda bo plačal davek, siva ekonomija ga ne zanima.

 

VJ

 

Simon teče vzravnan

Simon teče vzravnan, kjer se drugi plazijo.

 

Več fotografij na povezavi.

 

 

 

Podkategorije