29. Ultramaraton Celje-Logarska dolina

LOGARSKA DOLINA

07 09
 2013

ZŠAM Celje, Društvo maratoncev in pohodnikov Celje, Slovenska vojska ter številni sponzorji so tudi letos, ob pomoči gasilskih društev iz regije, policije in prostovoljcev na celotni progi, organizirali Ultramaraton in pohod Celje-Logarska dolina. V košarkarsko obarvanem Celju se je na razdaljah 17, 27, 42 in 73 km zbralo rekordno število udeležencev, kar 953.

Vsi seveda niso tekli, limit 12 ur je dovolj dolg, da ga lahko zmorejo tudi tisti, ki hitre hodijo, če si nekoliko pomagajo s tekom. Tekmovalci so lahko odnehali še na 31. in 56. kilometru, v teh primerih z zabeleženim časom. Letošnji najdaljši tek je bil za dva kilometra krajši, zaradi obnovitvenih del na mostu v Celju je bil izpuščen krog po mestu, nekoliko je bila spremenjena tudi proga, več se je teklo ob reki Savinji. Domačinka, Celjanka Nataša Robnik, članica Društva maratoncev in pohodnikov Celje, je ultramaraton pretekla sedmič. Tokrat se ji je »utrgalo«. Z odličnim časom 6:09:51 je po treh tretjih in treh drugih mestih zmagala in navdušila številne tekače in navijače v cilju (fotografija). Pri moških je lansko zmago ubranil Nemec Carsten Stegner (5:13:55).

Tekaške poti v Logarsko dolino vedno pogosteje obiskujejo tudi primorski tekači. Koprski Viharniki so vse številnejši, tudi tekačev iz Ilirske Bistrice in Notranjske je vedno več. Katja Rutar iz Ilirske Bistrice je ponovno osvojila četrto mesto na najdaljši razdalji, kljub temu, da je zaradi padca imela hude težave na progi. Srečko Deželak, ultramaratonec in tekač z velikim srcem za humanitarne dejavnosti, je v cilj pripeljal sorodnico, mlado Polono Deželak, ki je uspešno opravila z vsemi 73 kilometri, kljub temu, da prej sploh ni tekla na daljših razdaljah.

Prihodnje leto bo v Logarsko dolino vodil že 30., jubilejni tek, ki ga ne gre zamuditi. Obeta se rekordna udeležba, organizator si želi več kot 1000 tekačev in pohodnikov na vseh progah.
Izidi so na povezavi.

Roman Koprivc

 

logarska katja1-500px

Najhitrejše ženske na 73 km v kategoriji Z39. Z leve Katja Rutar, Nataša Robnik, Brigita Burja.

 

logarska katja-500px

Katja Rutar, četrta absolutno.

 

logarska muc-500px

Najhitrejša na 17 km Arif Duraković (levo, zmagovalec) in Aljoša Smolnikar (2.) v družbi s kraljico letošnje Logarske Natašo Robnik.

 

logarska roman-500px

Roman Koprivc, eden od več kot 20 Primorcev, ki so pretekli 73 km, na okrepčevalnici.

 

logarska stegel-500px

Dražen Paunović, Oskar Mažgon in Igor Stegel (desno).

 

 

 

 

Marjanov sanjski rekord transverzale

ANKARAN

22 08
 2013

Državni prvak v gorskem maratonu Marjan Zupančič iz Bohinja je svoj tek po Slovenski planinski poti (SPP) končal v četrtek, 22. avgusta 2013, ob 20.45 (po nekaterih urah 20.44). Tako je za točno en dan popravil lanski rekord Klemna Trilerja, rekord zdaj znaša 7 dni 14 ur in 45 (ali 44, kot je izmerila Špela Zupan) minut. Klemen je po poročanju Bojana Ambrožiča že napovedal, da bo prihodnje leto rekord skušal ponovno spraviti v svoj žep. Poročila o tem podvigu najdete na povezavi 1, povezavi 2, povezavi 3povezavi 4 in povezavi 5.

Rekorderju so na in ob progi pomagali številni pripadniki Ljudstva tekačev.

Ob Marjanovem rekordu se ponuja nekaj iztočnic za razmišljanje. Gorenjec je na 640 kilometrov dolgi progi s 45.000 metri vzponov ob izvrstni atletski pripravljenosti pokazal neverjetno srčnost, vztrajnost in pogum. To ni bila brezglava trma, na Vremščici in Artvižah, ko mu je bilo najteže, je razmišljal o odstopu, a je po posvetu z ženo in spremljevalci nadaljeval. Medtem ko je bilo za prvih 500 kilometrov značilno dirkanje, spremljevalci so Marjana komaj dohajali, je bila zadnja etapa brez spanja, več kot 150 kilometrov med Idrijo in Ankaranom, bistveno počasnejša. A jo je zmogel in v zadnjih kilometrih ponovno uprizoril sprint, ki so ga spremljevalci komaj še zmogli. Res so ga oni prepričevali, da prav na koncu še lahko rekord izboljša za cel dan, a v to je res verjel verjetno samo Marjan.

Njegovi nogi sta bili zadnjih 40 ur otekli, kot dva stebra, v kolenih sta bili komaj gibljivi, po vsakem postanku so mu spremljevalci morali pomagati na noge, dokler se poškodovane mišice niso spet ogrele, niti normalno hoditi ni mogel. »Epski trud« je zapisal eden od njegovih spremljevalcev, Ožbej Marc. Za podvig, povsem primerljiv s prečenjem Pirenejev, ki ga je pred tem opravil mednarodno bolj znani španski tekač Kilian Jornet, je moral naš tekač uporabiti vse fizične in psihične moči. Bolečinski prag je potisnil v višave, saj še nikoli v življenju ni tako trpel. Če ga bo kdo poslej naslavljal z »Indijanec«, bo to povsem upravičeno. Njegova transverzala je slovenska verzija legendarnih tekov mehiških Indijancev iz plemena Tarahumara, sposobnih, da – na primer - v treh dneh brez počitka odtečejo 700 kilometrov.

Marjan in Klemen sta imela podobno hitrost teka, razlika med njima je predvsem v tem, da si je Marjan dovolil manj spanja. Zdi se, da bo naslednji rekord padel takrat, ko bo tekač bolečinski prag potisnil še malo više in pozabil na spanje. Ne bi bilo slabo, če bi medicinsko-športna stroka pri naslednjih poskusih sodelovala s tekači in opravljala ustrezne meritve, da bi ob zanimivosti ti dogodki dobili še nekaj uporabne vrednosti. In, seveda, tekmovalci bi morali biti ves čas pod očesom zdravnika.

Tovrstna logistika in celotna organizacija teka je bila tudi tokrat kombinacija prijateljskih dogovorov in družinske mobilizacije, ni pa bilo centralno vodenega sistema, ki bi predvideval dogajanje in imel vnaprej pripravljene rešitve za probleme. Vendar pa ta ugotovitev v ničemer ne zmanjšuje vrednosti sistema, temelječega na improvizaciji, prijateljstvu in solidarnosti. Marjanov podvig je tudi podvig spremljevalne »ekipe« (v kateri je osrednjo vlogo prevzela žena Katarina, kar v poročanju verjetno ni bilo dovolj poudarjeno).

To je bilo zmagoslavje ekipe in nov dokaz, kako resnično je tudi tek lahko kolektivni šport. V taki ekipi je tudi individualni uspeh, ki si ga delijo vsi sodelujoči, podeseterjen, postoterjen. Zanimivo je bilo spremljati, kako so dogajanje sprejemali v okoljih, ki se jih je tek dotikal. Vzemimo samo Primorsko, okolje, ki je bilo priča najtežjim trenutkom na poti. V Senožečah je gostilničar Marijan Sotlar, ko so spremljevalci iskali svoj sedež in Marjanovo prenočišče za sedmi dan, sobo ponudil brezplačno, kot svoj prispevek k projektu. Na Kozini so v hotelu Admiral navsezgodaj, ko se je iztekala noč ledenega mraza in orkanskega vetra na Nanosu, vročo govejo juho za Marjana in njegovega spremljevalca Mitjo Volčanška ponudili brez plačila. Vaščani Artviž, kjer se je postavilo vprašanje teči ali ne teči več, so takoj pokazali pripravljenost, da pomagajo po svojih močeh. Verjetno je tudi takšno pozitivno naravnano okolje prispevalo kamenček v mozaik podviga.

In ne na koncu je Marjanov tek ena najzgovornejših potrditev solidarnosti gorskotekaške skupnosti. Gorskih tekačev v Sloveniji ni prav veliko, a je njihova gostota, delež v celotni slovenski populaciji, visoko nad drugimi državami. V minulih dneh je zelo veliko pripadnikov teka spremljalo Marjana in ga spodbujalo prek spletnih omrežij. Rekord jih je tako zbližal in solidariziral, Marjan Zupančič pa je mimogrede opravil tudi veliko promocijskega dela za gorski tek v Sloveniji.

Pa vendar dogodek medijsko ni odmeval tako, kot bi lahko. Ta trditev, če jo zapiše vpleteni zapriseženi privrženec teka, je seveda subjektivna in jo bo marsikdo jemal z rezervo. A vseeno zapišimo: gorski tek je ena od stvari, ki jih Slovenci delamo vrhunsko uspešno, pa se tega niti ne zavedamo in tega ne cenimo. Nedavni drugi naslov svetovnega prvaka v gorskem maratonu je Mitji Kosovelju prinesel tudi neformalni naziv najboljšega na svetu v tej panogi (če so bili o tem pred SP še kakšni dvomi). To veliko bolj cenijo v – denimo – Italiji kot pri nas, pri naših sosedih ima Mitja precej višjo »ceno« kot doma. Italijani znajo celo svoje šibke točke mojstrsko predstavljati kot odlike, čisto drugače kot Slovenci. Mi se malodane sramujemo svojih dosežkov, ki nam jih drugi zavidajo. Ko Mitja osvoji naslov, javnost to komajda lahko izve, pristojni pa pohitijo z utemeljitvami, da to pač ni olimpijski šport, da se z njim ukvarja malo ljudi – da to pravzaprav ni kakšen poseben dosežek. Namesto da bi prekipevali v drugo smer, v hvaljenju tistega, v čemer smo močni, kar bi bilo povsem logično – in tudi je logično v drugih okoljih. Lastna hvala, cena mala, ta pregovor nas še vedno hudo tepe, reklo Če se sam ne boš cenil, te niti drugi ne bodo, pa pozna zelo malo Slovencev.

Morda bodo podvigi, kot je Marjanov (vprašanje je, ali je pridevnik »epski« neupravičen), prispevali k spreminjanju takšnega samopodcenjevanja, zagotovo pa bodo povečali zanimanje za gorski tek, ta šport prihodnosti, in za planinstvo.

Dogodek pa opozarja še na nekaj: planinske poti po Sloveniji, za katere skrbijo posamezna planinska društva, so v celoti dokaj dobro vzdrževane, oznake na in ob njih pa marsikje katastrofalno slabe. Marjan in njegovi spremljevalci so – tako kot Klemen Triler lani – velikokrat izgubljali čas in moč zaradi odsotnih ali nesmiselnih markacij. Kako to, da na tako domači poti, kot je relacija Vremščica-Škocjanske jame, planinsko društvo (sežansko?) ne uspe zagotoviti minimalne označenosti? Če bo postavljanje rekordov SPP pripomoglo k reševanju teh težav, bo od njega še ena korist. Razen če bodo (spet) prevladali tisti, ki trdijo, da planine niso za tekanje, ampak za počasno, previdno ogledovanje ...

 

 

SPP razdrto-400px

Za Marjanom in Renatom Lešnikom (desno) sta Nanos in orkanski veter na njem. V Razdrtem je do cilja manjkalo še 75 kilometrov. Levo Martin Hozjan, ki je tudi sodeloval v spremljevalni ekipi.

 

SPP konec-400px
Marjan na koncu 640 kilometrov dolge kalvarije.

 

SPP tinjan-500px
Spust s Tinjana je postajal vse hitrejši, bližali so se zadnji kilometri, ki so prinesli sprint in čase pod štiri minute za kilometer! Z leve: Marjan Zupančič, Valentin Goršek (sponzor, TGsportlife), Mitja Volčanšek, Bojan Ambrožič.

 

SPP podpis-400px
Podpisovanje planinske knjižice z vsemi zahtevanimi žigi SPP. Marjana opazuje Špela Zupan, urednica spletnega portala turni.si.

 

SPP presnica-500px
Obdelava Marjanovih nog v Prešnici, po spustu z Nanosa. Levo Valentin Goršek, desno žena Katarina.

 

SPP artvize-500px
Po oddihu na Artvižah, ki je odgnal Marjanove misli o odstopu, se pot nadaljuje proti Slavniku, zadnjemu tisočaku na poti. V sredini Mitja Volčanšek, ki je Marjana spodbujal zadnjih 75 kilometrov SPP, desno žena Katarina.

 

SPP kriza-400px
Po dobrih 100 kilometrih od zadnjega spanja, sredi Brkinov, sta bili nogi v katastrofalnem stanju. Improvizirana masaža pa je pomagala.

 

 

VJ

 

 

 

 

Državno prvenstvo v gorskem teku

GORE NAD IDRIJO

18 08
 2013

Na Gorah nad Idrijo je tamkajšnje ŠD Aktiv Gore-Dole pripravilo svoj sedmi gorski tek, ki je veljal tudi za državno prvenstvo (disciplina gor-dol), slovenski gorskotekaški pokal in kot izbirna tekma za sestavo državne reprezentance za nastop na SP v gorskem teku 8. septembra na Poljskem. Za mednarodno dimenzijo tekmovanja sta poskrbela tekmovalec in tekmovalka iz Francije (v Sloveniji sta bila na počitnicah), Julien Rancon je s časom 36:03 celo zmagal v članski konkurenci na 9,6-kilometrski progi.

Nekaj izidov. Med starejšimi dečki (U-16, 3,3 km) je zmagal Tine Hren (TK Šmarnogorska naveza) 12:08, drugi je bil Jaka Grže (AK Postojna) 12:20. Med mladinkami (U-20, 3,2 km) je zmagala Sara Jesenko (ŠD Tabor Žiri) 15:00, za DP je bila druga Ana Čufer (TD Burja) 15:54, ki je sicer progo najhitreje pretekla, a zgrešila cilj. Med mladinci (6,3 km) je državni prvak postal Rok Bratina (KD Sloga 1902) 25:21 pred Bashirjem Rezaiem (po rodu iz Afganistana, sicer pa je član TK Šmarnogorska naveza) 26:24 in Joštom Lapajnetom (KGT Papež) 26:34. Med članicami (6,3 km) je prvakinja postala Mateja Kosovelj (ŠD Nanos) 27:38, med člani pa Mitja Kosovelj (KGT Papež) 36:10, medtem ko je bil Marko Tratnik (ŠD Nanos) 40:01 tretji. Med ml. veterankami (6,3 km) je zmagala Valerija Mrak (AD Posočje Koloka) 30:44, Mihaela Tušar (ŠD Nanos) 33:13 je bila druga, Urša Trobec (KGT Papež) 34:10 pa tretja.

Nastop na poljskem SP si je izborilo pet Primorcev (2x Kosovelj, Tratnik, Čufer, R. Bratina).

Na fotografiji so v ospredju na startu (z leve) Bratina, Kosovelj (med njima Čuferjeva) in Tratnik.

Fotogalerija je dostopna na povezavi.

 

Bratina, Kosovelj in Tratnik

 

 

 

 

Marjan Zupančič po transverzali

SLOVENIJA

13 08
 2013

Marjan Zupančič, letošnji zmagovalec GM4O (na fotografiji s proge), se 15. avgusta podaja na Slovensko planinsko pot. Startal bo ob 6. uri v Mariboru, čaka ga 640 kilometrov in 45.000 višinskih metrov. Na vprašanje LT, kaj je njegov cilj, odgovarja: »Prvi cilj je, da pridem skozi, drugi da izboljšam rekord Klemna Trilerja (8:14:45) iz leta 2012, tretji pa, da pridem do cilja v Ankaranu v manj kot osmih dneh.« Marjan namerava čim manj časa spati, prvi dan zagotovo ne bo zatisnil očesa, zatrjuje. Približno 80 odstotkov njegove poti je že pokritih s tekači, ki ga bodo spremljali na poti, vsakdo, ki bi se mu rad pridružil ali priskočil na pomoč (voda, izotonični napitki, kokakola ...), bo dobrodošel, pravi Marjan, ki bo stalno dosegljiv na telefonski številki 041/496-933. Dogovarjajo se, da ga bodo »v živo« spremljali na Tekaškem forumu, kjer naj bi bile na voljo tekoče informacije o njegovi poziciji.

 

slideshow marjan-SPP-v335

 

 

 

 

Najboljši na svetu

ZAGRAJEC

12 08
 2013

Mitja Kosovelj je na Poljskem osvojil svoj drugi članski naslov svetovnega prvaka v gorskem maratonu in dokazal, da je tačas najboljši na svetu v tej atletski disciplini, v kateri je zbral štiri članske medalje svetovnega sijaja: leta 2008 bronasto, leta 2011 v Podbrdu zlato, lani v Švici srebrno in zdaj še eno zlato. Pretirano bi bilo zapisati, da je poljski naslov osvojil z zategnjeno ročno zavoro, dejstvo pa je, da je drugouvrščenega pustil za sabo polnih šest minut in da je progo odtekel s precejšnjo rezervo. Z Mitjem smo se pogovarjali v Zagrajcu na Krasu.

Temeljite priprave

Tako suveren nastop mu je uspel zaradi trdih priprav na prvenstvo, trdnega zdravja, poznavanja proge in dobro sestavljenega načrta teka, dosledne izpeljave načrta v praksi, pomoči ob progi (oče Edvin, sestra Mateja, navijači iz Podbrda pod vodstvom Jožka Dakskoblerja), izdatne oskrbe s pijačami, izkušenj, poznavanja tekmecev, samozavesti, trme ...

Konfiguracijo proge so Kosoveljevi proučevali že doma. Na Poljsko so prišli v ponedeljek (tekma je bila v soboto), v torek pa so si ogledali prvi in zadnji del proge. Start in cilj sta bila na različnih mestih, vmesni del proge pa so tekmovalci tekli dvakrat. Edvin in Tomo Šarf sta progo v celoti prehodila, potem pa so skupaj ocenili, kje so kritične točke in sestavili podobo trase, tudi s pomočjo GPS naprav in Googlovih fotografij, za kar je poskrbel Tomo. Teren je bil zahteven, napačen korak bi utegnil mimogrede povzročiti zvin, na dan tekme pa je bilo tudi zelo vroče, tako da razmeroma skromno oskrbovanje, za katero je poskrbel organizator, ni zadoščalo. Načrtovanje, kje bodo Mitju nudili dodatno okrepčilo, se je pokazalo za odlično potezo, vsaka kaplja tekočine je bila dobrodošla, ob tem pa tudi spodbujanje. »Ko sem slišal slovenske glasove, mi je bilo veliko lažje,« zatrjuje Mitja.

Tekma

Organizatorji so Mitju namenili startno številko 1 in tako njegovemu občutku odgovornosti dodali še novo breme. A to je na drugi strani verjetno prineslo tudi strahospoštovanje tekmecev. »Vedel sem, da moram teči z občutkom,« pove Mitja. Startal ni prehitro, bil je v skupini 10-15 tekačev, ki je bila v prvem planu. Po petih minutah je potegnil Romun Ionut Zinca, vendar mu je Mitja sledil na obvladljivi razdalji. Na okrepčevalnici na sedmem kilometru je Romun porabil več časa kot Mitja, ki je naslednjih sedem kilometrov tekel sam na čelu, vendar v zadržanim tempom. Romun je Mitjo dohitel na 14. kilometru in do 21. sta tekla skupaj. Pri okrepčevalnici na polovici proge je Zinca spet zaostal in od tedaj je Mitja tekel sam. Na 30. kilometru je imel 50 metrov prednosti, jo v dvokilometrskem vzponu povečal na dobri dve minuti, do cilja pa je Slovenec kljub racionalnemu tempu pridelal šestminutno prednost. Poskus sledenja Mitju je Zinca plačal z izgubo drugega mesta. Zadnje štiri kilometre proge je bil rahel spust, cilj pa je bil v vzponu. Mitja je z lahkoto zaključil tekmo. »Ritem sem udobno obvladoval, nadziral sem tekmo, saj sem vedel, kaj nas čaka. Imel sem še rezerve, gotovo nekaj minut.«

Primerjava s Podbrdom

Tako kot v Podbrdu je slovenski šampion zmagal z izdatno prednostjo. »Kaže, da imam ta občutek. Vedno startam z rezervo, redko grem čez določeno mejo; tega mi pravzaprav že organizem ne pusti. Na razdalji zato ne izgubljam. Kaže, da je to tako tudi zaradi nižjega utripa, saj ne obremenjujem toliko srca in utrujenost pride pozneje.«

Ko primerja tekmi, na katerih je osvajal naslova, Mitja ugotavlja: »Na prvi tekmi je bil domač teren, ki sem ga dobro poznal, poleg tega pa sem lahko tekel neobremenjeno. Na Poljskem pa so drugi od mene pričakovali medaljo, in to me je obremenjevalo. Toda imam že precej izkušenj, poznal sem tekmece, vedel sem, da sem dobro pripravljen. In navsezadnje sem tudi sam od sebe pričakoval dober rezultat. Želel sem si med prvih osem, s tem bi bil zadovoljen.«

Kaj pa Skyrunning?

Novogoričan je z drugim naslovom potrdil svojo prevlado v gorskem maratonu, tistem uradno priznanem od Mednarodnega olimpijskega komiteja za atletskih zvez. Toda v zadnjih desetih letih je postalo zelo popularno in tržno zanimivo tekmovanje Skyrunning (International Skyrunning Federation - povezava).

Organizatorji teh tekem so brez blagoslova najvišjih športnih uradnikov, vendar z občutkom za tržnost in z več denarja od »klasičnih« gorskih tekačev. Bi to lahko bil nov izziv za najboljšega gorskega maratonca? »Za mano so že trije nastopi v tej konkurenci. Na Dolomites Skyrace sem leta 2007 zmagal in izboljšal rekord Kiliana Jorneta, lani pa sem bil tretji, s padcem (zmagal je Jornet, drugi pa je bil Zinca; tudi letos je zmagal Jornet, drugi je bil De Gasperi, četrti pa Zinca; op. a.). To tekmovanje je zanimivo, a ni kategorizirano. Olimpijski komite in atletska zveza ga ne priznavata, a tam je več denarja in promocije. Večje pa je tudi tveganje poškodb. Po lanskem nastopu sem bil tri tedne v avtu, lahko pa bi bilo še slabše. Zagotovo je to tekmovanje zanimivo, je še malo bolj ekstremno, vključuje hojo, plezanje in melišča, zato nekatere proge zahtevajo še poseben trening. Tudi tam bi bil konkurenčen, vendar za zdaj nimam tovrstnih načrtov. V igri je še klasični maraton, to dvoje pa se izključuje, kajti Sky ti pobere hitrost, organizem pa bolj trpi.«

Mitja je svoje opravil ...

Na vprašanje, ali bo drugo svetovno zlato prineslo kaj koristnega slovenskemu gorskemu teku, ki je bolj ali manj pepelka med športnimi panogami v Sloveniji, in njemu samemu, sogovornik odgovarja: »Ne vem, ali zna na to vprašanje sploh kdo odgovoriti. Očitna je neka konstantnost v naših nastopih, tudi Mateja in drugi dosegajo odlične rezultate, zato upam, da bomo deležni boljše podpore. Denimo sistema pogodb, če govorimo o finančnem vidiku, kot smo ga že imeli, letos pa so ga ukinili. Ekstremnega izboljšanja pa v teh časih ni pričakovati. Jaz sem svoje naredil, zdaj pa bomo videli, kako bo ravnala Atletska zveza Slovenije.«

Septembra spet na Poljsko

Na Poljskem bo letos še eno svetovno prvenstvu, tokrat v gorskem teku (Krynica-Zdroj, 8. septembra), disciplina gor-dol. Kaj Mitja pričakuje od drugega letošnjega nastopa v tej državi? Prvič je bilo nadvse uspešno, po drugi strani pa seznam njegovih uvrstitev na SP v gorskem teku kaže, da še ni bil med najboljšimi desetimi v članski konkurenci (v mladinski je zmagal leta 2003). Najboljši je bil lani, ko je bil 11. »Tu lahko naredim še precej. Situacija je v gorskem teku čisto drugačna. Priprave so drugačne, vse se odvija hitreje, na dan nastopa mora biti vse maksimalno usklajeno, nimaš kaj veliko razmišljati, kaj te čaka v drugem delu proge, tam ne varčuješ z energijo. Sam včasih preveč razmišljam, kako naprej. Svoje uvrstitve lahko bistveno popravim, res pa je, da je – denimo – med 5. In 11. mestom minimalna razlika, samo minuta ali celo samo 40 sekund. Prva stvar je, da pridem tja zdrav. Uspeh bi bila uvrstitev med 20 najboljših, kar je više, je zelo dobro, moja želja pa je priti med prvih deset, da prebijem to mejo. Za medaljo se mora res vse poklopiti, igrajo malenkosti, marsikaj je odvisno od proge.«

Mitja konfiguracijo proge pozna. Začetek je navzdol, cilj v klanec. Mitja zna divje spustiti navzdol, s prehodom v vzpon pa tudi nima težav. »Lahko bi bil na začetku v stiku z vodilnimi, potem pa bomo videli. Težko je napovedovati; vsekakor je časa za pripravo še veliko, še ves mesec,« je previden novogoriški šampion.

Izjava Mitje Kosovelja v živo je na povezavi.

Na SP v gorskem maratonu je zelo uspešno debitirala Ajdovka Jana Bratina, kot najboljša od Slovenk je bila 18. Njen zapis o nastopu in video sta na povezavi).

VJ

 

Mitja Kosovelj na zmagovalnem odruMitja Kosovelj na zmagovalnem odru. Levo Andrew Davies, desno Ionut Zinca.

 

Navijači iz Podbrda

Navijači iz Podbrda so tudi zaslužni za uspešen nastop slovenskega šampiona.

 

Mitja na progi

Mitja na progi.

 

Obveznosti do novinarjev

Obveznosti do novinarjev po zmagi.

 

Prihod v cilj

Prihod v cilj.

 

Podpornika Edvin in Mateja

Najdragocenejša podpora: Edvin in Mateja.

 

 

 

 

Mitja Kosovelj ponovno svetovni prvak

POLJSKA

03 08
 2013

Na 10. svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu v poljskem kraju Szklarska poreba je novogoriški tekač Mitja Kosovelj (KGT Papež) osvojil svoj drugi naslov svetovnega prvaka (po Podbrdu pred dvema letoma). Zahtevna 41-kilometrska proga je šla na roko Mitju, ki ima dovolj izkušenj, očitno pa je bil tudi odlično pripravljen in ga ne vročina ne pomanjkanje vode na progi nista vrgla s tira.

Zmagal je s prednostjo kar šestih minut, podobno premočno pa je med ženskami zmagala Italijanka Antonella Confortola, žena večkratnega svetovnega prvaka v gorskem teku, Novozelandca Jonathana Wyatta (skoraj štiri minute prednosti). V izjavi, ki jo je javnosti posredoval vodja slovenske odprave na SP Tomo Šarf, je Mitja med drugim povedal: »Sebi in drugim sem dokazal, da sem kos tako klasičnemu cestnemu maratonu kot krajšim gorskim tekom in zahtevnim gorskim maratonom.«

V ženski konkurenci se je od Slovenk najbolje znašla Ajdovka Jana Bratina (Ad-Venture.si). Izidi: moški: 1. Mitja Kosovelj 3:07:36, 2. Andrew Davies (Wales) 3:13:39, 3. Ionut Zinca (Romunija) 3:14:00 ... 28. Toni Vencelj 3:47:38 ... 72. Marjan Zupančič 4:30:25 (na progi je imel zdravstvene težave); ženske: 1. Antonella Confortola (Italija) 3:44:51, 2. Ornella Ferrara (Italija ) 3:48:41, 3. Anna Celinska (Poljska) 3:51:21 ... 18. Jana Bratina 4:20:57 ... 27. Urša Trobec 4:33:55 ... Mihaela Tušar 4:36:15 ... 36. Špela Zupan 4:54:47.

Pogovor z Mitjo je v pripravi. Na fotografiji je slovenska odprava na Poljskem.

 

Slovenska odprava na Poljskem

 

 

 

 

Najdragocenejša medalja Mateje Kosovelj

NOVA GORICA

15 07
 2013

»Ta medalja je zame največ vredna od vseh, ki sem jih osvojila. Vem, koliko sem vanjo vložila, ob tem, da so tudi tekmice stopnjevale svojo pripravljenost. Z nastopom na evropskem prvenstvu sem zelo zadovoljna, saj se je pokazalo, da lahko uspeš, če vztrajaš – in če ni poškodb,« o svoji bronasti medalji, osvojeni na nedavnem evropskem prvenstvu v gorskem teku, disciplina gor, v bolgarskem Borovetsu, povedala novogoriška šampionka Mateja Kosovelj. To je njena osma medalja na EP in SP.

Na osemkilometrsko progo s 1015 višinskimi metri se je med članicami najhitreje pognala Avstrijka Andrea Mayr. Njena najhujša tekmica, Italijanka Valentina Belotti, je začela počasneje. Tačas najboljši gorski tekačici na svetu (lani sta na SP v Pontedilegnu osvojili zlato in srebro; Valentina je morala na domačih tleh sprejeti poraz) se odlično poznata, a tudi Mateja Kosovelj ju »čita«. V Pontedilegnu je Novogoričanka končala šesta in Borovets je bil priložnost za spreminjanje medsebojnih razmerij. Mateja je startala pogumno, ni zadrževala koraka niti dovoljevala, da bi ji tekmice vsilile tempo. Tekla je po v svojem ritmu, in ko ga ujame, se zna tekma dobro končati. Prebijala se je naprej in prišla na drugo mesto, za nedosegljivo Andreo. A ji je Valentina sledila in jo ulovila. Doslej se je dogajalo, da je Italijanka še stopnjevala tempo in Matejo puščala za sabo, tokrat pa ni bilo tako. Zadnja dva kilometra sta se izmenjavali v vodenju: Mateja je strmejše odseke pretekla in pridobivala prednost, medtem ko je Valentina hodila, prehode v tek pa izvajala zelo učinkovito in na blažjih strminah potegnila naprej. Zadnjih 500 metrov strmina ni bila izrazita, kar je odločilo: srebro je odšlo v Italijo, Mateja pa je lansko šesto mesto zamenjala za tretje in si priborila medaljo, ki ji med vsemi članskimi pomeni največ.

Na velikih tekmovanjih (EP in SP) je Mateja do tega EP osvojila sedem medalj, po tri v posamezni in ekipni mladinski konkurenci na SP, še kot mladinka pa je leta 2006 na članskem EP na Češkem posegla tudi že po srebru med članicami.

V Bolgariji je Slovenija osvojila dve medalji in presegla pričakovanja. Drugi bron je domov prinesla mladinka Lea Einfalt. Uspeh deklet (Lucija Krkoč, ki se vrača po poškodbi, je bila 27., Neja Kršinar pa 29.) je preglasil moško uvrstitve (tolminski mladinec Rok Bratina je bil 6., drugi najviše uvrščeni Slovenec pa je bil Mitja Kosovelj na 14. mestu) in spričo dejstva, da bo Lea prihodnje leto prešla med članice, sproža razmišljanje o morebitni ženski ekipni medalji z letnico 2014. S tako močno Leo ter pripravljenima Lucijo in Nejo bi bila verjetnost stopničk zelo visoka.

Na to vprašanje Mateja odgovarja z zadržkom: »Lea je povedala, da se vse bolj usmerja v smučarski tek, temu bo podrejala vse ostalo in se verjetno ne bo več kaj dosti posvečala gorskemu teku. Temu primerno bo tudi pridobivala mišično maso na zgornjem delu, kar pa je za gorski tek otežitev. Zelo uspešna pa je tudi Neja, ki je tokrat nastopila s poškodbo. Če smo zdrave in dobro odtečemo, smo res lahko dobra ekipa.«

Valentina Belotti je med tistimi tekačicami, ki upajo, da se bo Andrea Mayr kmalu »upokojila«, da bi si poskusila izboriti pot prav na vrh. A poglejmo številke. Andrea je letnik 79, Valentina 80, Mateja (in Lucija) pa 88. Čas dela za Primorki, prihajajo njuna najboljša leta. Kako na špekuliranje o odpiranju poti proti vrhu odgovarja Mateja? »Od zadaj prihajajo tudi druge mlajše tekačice, ne samo jaz, in hitro napredujejo. Bomo videli, vsekakor bom delala v tej smeri.« In nadaljuje: »Tečem, ker mi je tek všeč in brez njega ne morem. Me je že zasvojil, še bolj pa me motivirajo rezultati in napredek, po katerem stremim. Želim ugotoviti, kje so naravne meje, kaj moje telo zmore.«

Matejine naslednje letošnje etape so nastopi na tekmah za Grand Prix WMRA, ta vikend v Italiji, konec julija na slovenskem Grintovcu, nato pa se bo pripravljala na septembrsko SP na Poljskem. Se bo napredek, ki ga je pokazala v Bolgariji, nadaljeval? Mateja je tudi tokrat previdna, opozarja, da je tekma lahko čisto drugačna, saj gre na SP za disciplino gor-dol. Ni rečeno, da bosta nastopili obe navedeni tekmici - to bo odvisno tudi od tega, kako jima bo ustrezala proga. In potem to velja tudi za druge tekačice. Seveda pa tudi za Matejo, ki ji tehnično zahtevni spusti manj ustrezajo, na tekočih pa zna poleteti.

Ko analizira dosedanji potek sezone, Novogoričanka ugotavlja, da so ji temeljite zimske priprave (»baza«) na maratonsko preizkušnjo in izkušnja s tržaškim maratonom prinesle ne samo novih izkušenj, temveč tudi dvignile prag bolečine in motivacijo, s tem pa tudi samozavest. Mateja ve, kaj mora delati za svoj napredek. »Ves čas moraš napadati, dodajati, kajti tudi tekmice napredujejo. Če ne napreduješ, stagniraš, to pa pomeni nazadovanje.«

Na fotografiji je Mateja z bratom Mitjo po osvojitvi medalje na EP.

 

Izidi EP so na povezavi.

 

VJ

 

Mateja

 

 

 

 

Prihaja Istrski maraton

ŠEMPETER PRI GORICI

18 06
 2013

V koprski Pretorski palači so predstavniki treh občin iz slovenske Istre 18. junija 2013 podpisali pismo o nameri za sodelovanje pri pripravljanju Istrskega maratona v letih 2014-2016. Župana Izole Igor Kolenc in Pirana Peter Bossman ter podžupan Kopra Danijel Cep so s svojimi podpisi izrazili podporo zamisli iniciativnega odbora za pripravo Istrskega maratona in istoimenskega društva, katerega predsednik je Mojmir Kovač.

Podpisniki so povedali, da si tovrstnih pozitivno naravnanih dogodkov želijo tudi v prihodnje. Prav tako so si bili enotni, da je prireditev pomembna tako z vidika športnega udejstvovanja kot tudi turistične ponudbe in promocije slovenske Istre ter z vidika medsebojnega povezovanja ljudi in tudi lokalih oblasti na tem območju.

Predsednik društva Istrski maraton Mojmir Kovač je povedal, da bo tretji slovenski maraton tudi najbolj zahteven, vendar se bo zaradi čudovite lege in slikovite istrske pokrajine tekačem zagotovo priljubil. Povezoval bo vse tri obalne občine, njihovo kulturo, zgodovino in naravne lepote ter promoviral zdrav način življenja in preživljanja prostega časa.

Pod oznako Istrski maraton bodo v navedenem obdobju (in še naprej, če se bo projekt športno-turistične prireditve obnesel) na drugo nedeljo v aprilu pripravljali maraton dolžine 42 kilometrov, polmaraton dolžine 21 kilometrov, rekreativni devetkilometrski tek in krajši tek za najmlajše tekače. Začeli bodo 13. aprila 2014 v Kopru, 12. aprila 2015 bo na vrsti Izola, 10. aprila 2016 pa Piran. Proge se bodo prilagajale dejstvu, da bo vsako leto središče dogajanja drugo mesto, sicer pa naj bi se trasa maratona, tretjega ravninskega v Sloveniji (z dolgoletno tradicijo se lahko pohvalita ljubljanski in tisti v Radencih), ne spreminjala, različno bo le mesto starta oziroma cilja. Proga maratona zaradi konfiguracije terena ne bo med najlažjimi, bo pa ena najbolj slikovitih in zanimivih daleč naokoli. Speljana bo v dobršnem delu po trasi nekdanje ozkotirne železnice Parencane, skozi dva predora (izolski in portoroški), skozi vsa tri občinska središča, najtežji odsek pa bo 300-metrski »Severni pekel« s 15-odstotnim naklonom med Fieso in Pacugom, poimenovan po kolesarski klasiki Pariz-Roubaix, speljani po tlakovcih.

Prireditev bo nagovarjala domače in tuje tekače, rekreativne športnike, ljubitelje Istre in njenih tipičnih produktov, izletnike, enodnevne obiskovalce in turiste, domače prebivalstvo in druge. Prvi maraton se bo začel in končal pri koprski Taverni, njegova druga polovica, med Piranom (Fornače) in Koprom, bo predstavljala polmaraton, okrog starega mestnega središča in naravnega parka Škocjanski zatok pa bo speljana devetkilometrska proga. Progo maratona predstavlja video v produkciji Ljudstva tekačev, ki ga najdete na povezavi.

V iniciativnem odboru, ki deluje že pol leta, so (predsednik) Mojmir Kovač, Tamara Kozlovič, Sonja Poljšak, Franci Ohnjec, Robert Janev in Venčeslav Japelj. Za lažjo izpeljavo, večjo preglednost dela in učinkovitejšo promocijo so ustanovili društvo Istrski maraton, pripravljajo spletno stran, najdete pa jih tudi na FB (povezava).

Predstavniki treh občin so po podpisu pisma o nameri za sodelovanje pri organizaciji Istrskega maratona podpisali tudi peticijo proti potrditvi umestitve projekta Plinski terminali Žavlje na evropsko listo prioritet skupnega pomena. Tako so še enkrat potrdili, da si ne prebivalci ne lokalna oblast na tem območju terminalov ne želijo. Teki da, plinski terminali ne!

 

VJ

 

Logotip tretjega slovenskega maratona

Logotip tretjega slovenskega maratona.

 

 

Pismo o nameri je podpisano

Pismo o nameri je podpisano.

 

Predstavniki občin in organizatorja

Z desne: piranski župan Peter Bossman, koprski podžupan Danijel Cep, izolski župan Igor Kolenc, predsednik društva Istrski maraton Mojmir Kovač.

 

Proge ...

Proge: rumena, 9 km, start in cilj pri koprski Taverni; modra, 21 km, start pri Fornačah (Piran), cilj pri Taverni; rdeča in modra, 42 km, start in cilj pri Taverni.

 

 

 

 

Aleksandra Fortin želi biti še hitrejša

ŠEMPETER PRI GORICI

10 06
 2013

Aleksandra Fortin iz Šempetra pri Gorici, večkratna zmagovalka PPT, je tačas v odlični formi in kljub 41 letom načrtuje nove izboljšave osebnih rekordov.

Ob njenem imenu v registru atletov stoji letnica rojstva 1972, ob petih od šestih osebnih rekordov na progah od 3000 m do maratona pa je letnica 2012. Njen prvi cilj v drugi polovici leta je poskusiti čim bolje odteči petkilometrsko progo in se spustiti pod 18 minut, za kar bo imela priložnost že 15. junija, na mitingu AZS v domači Novi Gorici. »Zdaj se pripravljam na krajše teke, denimo za 5000 m na stezi, čeprav mi je načrte nekoliko prekrižala poškodba tetive, ki jo še saniram,« odgovarja Aleksandra na vprašanje, ali se bo usmerila v daljše teke, ultramaratone.

Vprašanje je na mestu, saj je 25. aprila v Emilii Romagni prvič tekla na progi, daljši od maratona, in na »50 km di Romagna« zmagala. »Presegla sem mejo maratona, to je nova izkušnja.« Na tržaškem polmaratonu je bila druga, v težavnih razmerah je tekla 1:22:47.

Z januarjem 2012 je domačemu članstvu v ŠD Nanos dodala še italijansko dimenzijo. »Dobila sem povabilo iz Italije in zdaj tam tečem za klub Jalmicco corse. Prvo leto sem se navajala na novosti, odtekla kakšno štafeto za novi klub. Potem pa se je sprememba začenjala poznati na rezultatih.« Nekajletnemu sodelovanju z novogoriškim trenerjem Edvinom Kosoveljem je sledilo navajanje na trenerske prijeme Tommasa Ticalia iz Palerma. »Treningi so drugačni, bolj intenzivni, in morala sem se jim prilagoditi. Bilo je težko, potem pa je steklo, rezultati so začeli iti navzgor.«

Lani je frankfurtski maraton odtekla v času 2:48:55, mali maraton v Vidmu pa v času 1:18:53. Oba izida sta bila osebna rekorda. »Imam še cilje, še letos bom poskusila popraviti čas z maratona v Rotterdamu, 14. aprila sem tam tekla 2:51:23, a razmere niso bile najboljše. Prvo polletje sem končala tako, kot sem si zadala, z maratonom in daljšo tekmo – takšna je bila moja želja.«

Aleksandra je pravnica, dela kot vodja igralnih miz v Hitu, v življenju pa se zna odlično organizirati. Službo in družinske obveznosti (poročena, 16-letna hčerka) uspešno usklajuje s treningi. Za kaj takega potrebuješ jekleno voljo, te pa ji nikoli ne zmanjka. »Sem zelo disciplinirana. Če je treba narediti trening, točno vem, koliko časa bom za to porabila, se organiziram.« Nastopanje v Italiji zahteva enkrat letno zdravniški pregled, sama si enkrat na mesec samoplačniško pregleda kri, enkrat na teden pa je na vrsti masaža. Pomagajo tudi dodatki železa in vitaminov, ustrezna prehrana, dovolj spanja – in usmerjenost k cilju, kot poudarja tekačica. Pogosto dela zvečer oziroma ponoči, vendar si zadnja leta lahko nekoliko prilagaja delovni urnik, tako da se ta ne zavleče preveč v noč. Polaganje pravosodnega izpita pa je bila prisiljena odmakniti v prihodnji čas.

Vrnimo se k ultramaratonom. Zdi se, da Aleksandra izpolnjuje vse pogoje, potrebne za uspešno nastopanje. »Saj so me spraševali, če bom šla na 100 kilometrov teka Passatore. Ne bom, ker te takšen tek upočasni, že po Trstu pa sem se odločila, da nekaj naredim za izboljšanje hitrosti. Temu se bom posvečala v poletnih mesecih, pomagalo mi bo pri izboljševanju rezultatov na polmaratonski in maratonski progi. Polmaraton, v septembru ali oktobru, bi rada tekla pod 1:18, če se mi vse poklopi, potem pa bi se poskusila še na enem maratonu.« V naslednjih tednih si bo privoščila nekaj gorskih tekov v Italiji, predvsem za spremembo, saj se jim ne namerava načrtneje posvečati.

Na vprašanje, ali razmišlja o maratonu na olimpijadi v Riu de Janeiru, pa odgovarja. »Ne, o Riu ne razmišljam, saj bom imela takrat 44 let. Vendar vseeno imam svoje cilje in pričakovanja ... Vsekakor si želim biti še nekaj časa v vrhu med slovenskimi tekačicami, kljub temu, da prihaja veliko mlajših. V maratonu se nameravam še spustiti, vsaj na 2:45.«

Osebni rekordi Aleksandre Fortin:

  • 3000 m: 10:47:30, Koper, 8.7.12
  • 5000 m: 18:20:81, Koper, 7.7.12
  • 10.000 m: 39:59:65, Domžale, 24.4.10
  • 5 km cesta: 19:32, Bolzano, 31.12.12
  • polmaraton: 1:18:53, Videm, 23.9.12
  • maraton: 2:48:55, Frankfurt, 28.10.12

 

Najboljše primorske dolgoprogašice
Najboljše primorske dolgoprogašice (z leve): Lucija Krkoč, Mateja Kosovelj, Aleksandra Fortin.

 

Aleksandra Fortin

Aleksandra Fortin tudi v ne več rosnih letih načrtuje napade na osebne rekorde.

 

Aleksandra skupaj z madžarsko tekmico

Aleksandra skupaj z madžarsko tekmico v drugem delu 50-kilometrskega ultramaratona.

 

VJ

 

 

 

 

Po progi GM4O

PODBRDO

09 06
 2013

V nedeljo, 9. junija, se je dvajseterica organizatorjev primorskih gorskih tekov in njihovih sodelavcev zbrala v Podbrdu na družabnem srečanju. Večina od njih se je podala na novi del proge gorskega maratona med Podbrdom in vrhom Bače. Na Kovcah so pripravili piknik, potem pa nadaljevali proti Bači in naprej. Pod vodstvom Jožka Dakskoblerja so si ogledali ostaline rapalske meje in rezervno progo GM4O za primer, da ne bi bilo mogoče čez Suho, tako imenovano južno obvoznico.

 

VJ

 

 

 

 

Podkategorije