Konjiški "maraton"

SLOVENSKE KONJICE

29 09
 2013

V nedeljo, 29. septembra, s startom točno opoldne, je konjiška atletska šola organizirala 1. Konjiški maraton (očitno pa ne gre za maraton, temveč zgolj za polmaraton in desetkilometrski tek, op. ur.). Prek njihove spletne strani se je za teka na 21 in 10 km prijavilo 450 tekačev in tekačic, teklo pa jih je 391. Trideset mest so pustili še za prijave pred samo nedeljsko tekmo. Zanimivo je, da je na krajši progi teklo več žensk kot moških (147:129).

V petek popoldne, ko smo prišli v Zreče, je bilo vreme oblačno, a suho - idealno za tek. Sobotni ogled proge z zreškimi prijatelji mi je dal vedeti, da je proga razgibana, dva kroga, višinska razlika 140 m, a predvsem po startu v starem mestnem jedru Slovenskih Konjic do lokalne ceste ozka in nevarna. Toda za pripravo na Ljubljanski maraton je bila to ravno prava tekma. Nedelja zjutraj pa je bila že deževna in vetrovna, takšne razmere so pisane na kožo podpisanemu Vipavcu (Živa voda!). Pred startom sem srečal Romana Kejžarja, ki je pripeljal svoje tekače na trening tek.

Celotna tekma je potekala v dežju. Na 21 km je zmagal Tone Kosmač s časom 1:07:52, sledila sta mu Jan Breznik in Robert Kotnik, pri ženskah je v polmaratonu slavila Mateja Mlinar s časom 1:28:14. Na 10 km sta zmagovalca postala Rok Puhar (30:53) in Mojca Grandovec (Danejina sestra, 38:05).

Nekaj žlahtnosti smo na Primorsko prinesli tudi primorski polmaratonci, ki smo si dajali korajžo že na startu, pa tudi med tekmo smo se vlekli in preizkušali tempo tek predvsem po klancih navzdol. V svoji kategoriji je slavila Vilma Brešan, skupno osma med 38 polmaratonkami, pri moških je bil v kategoriji D (50-59 let) drugi Jožef Tomažič - skupno 30., Henrik Stanjko je bil 37., Roman Koprivc pa 49. med 76 polmaratonci. Po žrebanju petih nagrad prireditve se je ena nagrada z Romanom odpeljala v Ilirsko Bistrico. Darilni paket, ki smo ga prejeli ob dvigu startne številke, je vseboval hlebček rženega kruha, par domačih klobas, stekleničko konjiškega vina in majčko.

Družinske in prijateljske vezi so pripomogle, da smo se tudi v tekmovalnem vzdušju počutili kot doma, deževna septembrska nedelja je bila tako ravno prava za dobre tekaške dosežke, čeprav ne tako sijajne, kot je bil berlinski svetovni rekord v maratonu. Vsekakor se je bomo še nekaj časa spominjali z veseljem.

Izidi so na povezavi.

konj-start-500px

Na startu je bilo 391 tekačev in tekačic.

 

konj-tone-400px

Zmagovalec polmaratona je bil Tone Kosmač.

 

Jožef Tomažič

 

 

 

 

Azerya proti lovcem na glave

ŠMARNA GORA

24 09
 2013

Eritrejec Azerya Teklay, eden najboljših gorskih tekačev na svetu, je 24. septembra 2013 postavil nov rekord Šmarne gore. Novi rekord 11:11 je za 14 sekund boljši od prejšnjega, ki ga je leta 2008 postavil Sebastjan Zarnik. Azerya je tako zaslužil 140 evrov. Zakaj omenjamo denar, boste izvedeli v nadaljevanju.

Tekači iz Eritreje so se na mednarodni sceni prvič pojavili leta 2000 in na SP v Nemčiji takoj osvojili nekaj medalj. Ni dvoma, da sodijo med najbolj nadarjene tekače črne celine. Med njimi je danes 35-letni Azerya Teklay, za katerega je tek pomenil beg iz revščine in način preživetja. Trikrat je bil svetovni podprvak (2009, 2010, 2012), lani je bil zmagovalec WMRA Grand Prixa. V Sloveniji je tekel na Grintovcu in Šmarni gori, kjer je lani za las, na ciljni črti, izgubil prvo mesto. Pri nas je dobil prijatelje, zanj zlasti skrbita št. 1 slovenskega gorskega teka Tomo Šarf in predsednik KGT Papež Dušan Papež. Na nedavno SP na Poljskem je Azerya odpotoval na lastne stroške, saj eritrejska tekaška zveza nima denarja, v Evropi, kjer se zadržuje zadnje tedne, pa mu pomagajo slovenski prijatelji. Na Poljskem je bil do polovice tekme v vodilni skupini temnopoltih tekačev, nato pa ga je poškodba potisnila na deveto mesto (najboljši Slovenec Mitja Kosovelj je bil 16.).

Eritrejec je poročen, je oče treh otrok, v kratkem pričakuje še četrtega. Živi na kmetiji, kjer pridelajo večino tega, kar potrebuje družina za preživetje. Začel je graditi lastno hišo, ki ga bo stala približno 5000 evrov. Tekaški uspehi so mu prinesli »službo« v vojski, njegova mesečna plača je 12 do 15 dolarjev, kar za eno najrevnejših držav na svetu ni tako malo.

Toda Afrika je polna pasti, kriminalci pa ne izbirajo načinov, kako priti do denarja. Azeryin brat, brezposelni učitelj, je s trebuhom za kruhom odšel v Sudan. Tamkajšnji lovci na glave so izvedeli zanj in zaradi Azeryinih poti v Evropo sklepali, da lahko z njegovo ugrabitvijo zaslužijo. Azerya z družino je zbral zahtevanih 6000 dolarjev, se pri tem močno zadolžil, vendar brata rešil smrti, kajti v primerih neuspelih pogajanj o plačilu odkupnine v Sudanu ugrabitelji ne oklevajo – žrtev skrajšajo za glavo. Zdaj je prva naloga Azerye, da poplača posojilo, ki ga je dobil po oderuških obrestih.

Organizatorji teka na Šmarno goro so se odločili, da Eritrejcu pomagajo. 24. septembra so organizirali poskus postavljanja rekorda vzpona na Šmarno goro in povabili večino najboljših slovenskih gorskih tekačev. Oblikovali so tričlanske štafete, ki so tekmovale z Azeryo in mu predstavljale motivacijo. Rekord je padel, Eritrejec je bil od Sebastjana hitrejši za 14 sekund in je za vsako sekundo dobil 10 evrov. Štafeta, v kateri je tekel tudi Sebastjan, je bila sicer hitrejša od Afričana, ki je – mimogrede - kakšno sekundo zapravil po nepotrebnem, ker se je ustavil deset metrov pred ciljem in so ga morali spodbosti, da je prešel ciljno črto. Sebastjan je bil zadovoljen, ker sloviti tekmec njegovega dosežka ni bistveno presegel, napovedal je, da bo rekord kmalu spet njegov. Azerya je po prihodu na cilj izjavil: »Pred dvema tednoma sem imel težave s poškodbo in danes ni šlo hitreje. Verjamem, da naslednjič lahko tečem pod enajstimi minutami.«

Azerya Teklay bo 5. oktobra na Šmarni gori, ko bo na sporedu finale GP WMRA, skušal obraniti vodstvo v skupni razvrstitvi in ponoviti lansko zmago, v ženski konkurenci pa bo piko na i letošnje sezono z zmago v svetovnem pokalu poskusila postaviti Mateja Kosovelj. Organizatorji so se odločili, da bodo tudi tokrat pomagali Azeryi. Namenili mu bodo ves denar od startnine (odrasli 10, mladina 5 evrov), na prijavnici pa bo tudi skrinjica za prostovoljne prispevke. Tako razlogov za udeležbo na finalu GP na Šmarni gori ne manjka, bodisi v tekaški bodisi v vlogi gledalcev oz. navijačev.

Dodajmo, da je v minulih dneh pozornost ljubiteljev gorskega teka pritegnil tudi dosežek Nejca Kuharja, vodilnega slovenskega turnega smučarja in uspešnega udeleženca gorskotekaških tekem pod oznako Sky. Postavil je odličen čas vzpona med Leso v Krmi in vrhom Triglava, vključno z vrnitvijo na start: 2:25:24. Na vrhu slovenske najvišje gore je bil v času 1:30:43.

 

azerya-cilj-500px

Azerya Teklay vrh Šmarne gore. Na semaforju je izpisan novi rekord. Foto: Peter Kastelic

 

azerya-gasilska-500px

Skupinski posnetek udeležencev teka, ki je prinesel rekord. Foto: Peter Kastelic

 

azerya-samp-500px

Eritrejec s pokalom zmagovalca Grintovca 2013, ob njem Nejc Kuhar, eden najboljših Slovencev v ekstremnih vzponih.

 

VJ

 

 

 

 

 

Rampigada Santa

TRST

22 09
 2013

Prebivalci tržaške ulice Scala santa (Svete stopnice) so v nedeljo, 22. septembra, ulico za dobre tri ure prepustili organizatorjem in udeležencem tekaške-pohodniške-kolesarske prireditve Rampigada Santa. To ni bilo golo tekmovanje, čeprav so sodelovala nekatera zveneča imena italijanskega gorskega teka in kolesarstva, prireditev je bila del dogajanja ob dnevu evropske mobilnosti in poudarjen je bil njen družabnostni vidik.

Organizatorji, tržaško društvo SPIZ, ki se nepridobitno in volontersko ukvarja s spodbujanjem družbene integracije, so se prireditve lotili na podlagi pozitivnih izkušenj s pripravo prve Rampigade. Le-ta ne odmeva v večjih medijih, dosega pa številne Tržačane odprtega duha, ki se znajo poveseliti drug z drugim. Nastopilo je 220 hodcev, gorskih in drugih tekačev ter kolesarjev. Proga je bila speljana od začetka do konca ulice, dolge dva kilometra, z višinsko razliko 315 metrov, vodila pa je od (praktično) središča Trsta (Rojan, v bližini železniške postaje) do Obeliska, kjer se začnejo Opčine. Prav lahko bi jo poimenovali tudi Tržaški severni pekel, saj je tlakovana z granitnimi kockami, ki spominjajo na klasično kolesarsko dirko Pariz-Roubaix.

Z vzponom so se spopadli tako mladi kot stari, najmlajši je bil triletni Mattia Bembi, najstarejši 74-letni Claudio Sterpin, najstarejša je bila Valeria Grigio. Absolutno najboljši čas je zabeležil Alessandro Magli, eden najboljših italijanskih kolesarskih »plezalcev« (10:48), drugi je bil Lawrence Osborne (12:12), tretji pa je bil najhitrejši tekač Marco Moretton (12:15). Najhitrejša ženska je bila Daniela Da Forno, absolutno je bila 18. s časom 14:23, ko je tekla, nato pa je še sedla na kolo in zabeležila še drugi najboljši čas med kolesarkami (18:08) – najhitrejša na kolesu je bila Michela Facchin (17:33). Druga tekačica je bila Giulia Della Zonca (15:14), Tržačanka, ki že nekaj let domuje na Golcu. Tretja je bila Loredana Gustini (15:51).

Ker na Tržaškem tekaška zveza Fidal z nejevoljo gleda tekaške prireditve, pri katerih ne sodeluje, so organizatorji iz društva SPIZ, vodi jih prizadevni Mauro Vascotto, prisiljeni v popolnosti spoštovati zakonska določila, ki določajo potek takšnih tekem. To je med drugim pomenilo, da so od vseh sodelujočih poleg startnine zahtevali tudi zdravniško potrdilo, ki ga tujcem, tudi Slovencem, doslej praviloma ni bilo treba predložiti – zadoščala je izjava, da tekač vso odgovornost prevzame nase. Nekaj sodelujočih so tako izgubili, ta izkušnja pa opozarja na morebitne težave Slovencev na prihodnjih tekaških prireditvah (Nabrežina, Palmanova, Medea ...).

Vascotto je v pogovoru s poročevalcem Ljudstva tekačev v Trstu namreč povedal, da je prav v minulih dneh Italija zaostrila obveznost, povezano z zdravniškim potrdilom, tako da naj bi to postalo obvezno za vse, brez izjem in bližnjic. »To pa je v nasprotju z evropsko prakso, kajti EU je sprejela smernico, po kateri se državljani lahko udeležujejo športnih prireditev po lastni izbiri in na lastno odgovornost. Vsepovsod po Evropi to velja, le pri nas ne. Pa bi zadoščalo, da Italija to smernico uvrsti v svoj pravni red – in zadeva bi bila urejena.«
Utegne se torej zgoditi, da se bo športno odpiranje Italije in brisanje tekaških meja v Evropi ustavilo, da bo birokracija številne slovenske tekače odvrnila od udeležbe na tekih v severovzhodni Italiji, vključno s cvetočim sodelovanjem med tekaškimi kolektivi v Furlaniji in na Primorskem.

Izide najdete na povezavi.

rampi-claudio-500px

Claudio Sterpin, najstarejši tekač na Rampigadi, je bil tri desetletja predsednik športnega kluba Marathon Trieste, ki zadnjih nekaj let v okviru nabrežinskega polmaratona pripravlja primorsko prvenstvo v teku na 21 kilometrov.

 

rampi-bosna-500px

Rampigada je družbeno angažiran dogodek. Na fotografiji je skupina mladih Tržačank, oblečenih kot islamske priseljenke.

 

rampi-dani-400px

Daniela Da Forno se približuje cilju.

 

rampi-kolo-500px

Ta udeleženec Rampigade Sante, brezdomec, resnično živi na kolesu.

Fotogalerija je na povezavi.

 

VJ

 

 

 

 

Sonja Leskovar objela Slovenijo

SLOVENIJA

21 09
 2013

Novogoriška medicinska sestra, 42-letna ultramaratonska tekačica Sonja Leskovar, je v soboto, 21. septembra 2013, dokončala svoj Objem Sloveniji. Med dobrodelnim tekom po Sloveniji je v desetih dneh pretekla 674 kilometrov. Njeni akciji zbiranja pomoči za socialno ogrožene slovenske družine se lahko pridružite še do konca septembra.

Sonja je bila edina ženska, ki je leta 2011 pretekla Slovenijo v 360 kilometrov dolgem etapnem teku Trans Slovenija, tokrat pa je po skupnem načrtu, ki ji ga je vsestransko pomagala pripraviti in izpeljati novogoriške študentka na športni fakulteti Maja Dakskobler, izpeljala 700-kilometrski tek okrog Slovenije. Maja, ki jo zanimajo vzdržljivostne obremenitve športnikov, bo gradivo uporabila pri pripravi diplomske naloge. Vsekakor je njena angažiranost, ob Sonjinem izrednem tekaškem trudu, vredna vsega občudovanja, saj je med desetdnevno akcijo, in seveda že precej pred tem, poskrbela za tisoč in eno podrobnost.

Novogoriško ultramaratonko sta do Objema Sloveniji pripeljala dva motiva: zaljubljena je v tek, in če lahko to svojo ljubezen poveže z dobrodelnostjo, bo to povsem v skladu z njenim svetovnim nazorom in pogledom na soljudi. Akcijo sta dekleti načrtovali do podrobnosti, pri dobrodelnosti pa se je vključilo Medobčinsko društvo prijateljev mladine za Goriško. Kljub temu, da je Sonja doma, v fazi regeneracije, zbiranje denarja za štiri socialno ogrožene družine še teče. Do 30. septembra 2013 je mogoče z SMS sporočilom na številko 1919 in besedo OBJEM1 prispevati en evro.

Pogumno tekačico so 12. septembra na pot z najboljšimi željami pospremili someščani, ki so jo s torto in šampanjcem pozdravili ob vrnitvi 21. septembra. Vmes je bilo deset dni teka, od katerih je bil samo osmi tvegan. Sonja namreč med potjo ni dobila niti enega žulja ali kakšne druge poškodbe, na etapi Ljubljana-Ilirska Bistrica pa jo je ustavilo vnetje pokostnice. Grozila je prekinitev teka, saj v takšnih primerih niso izključene nadaljnje, trajne poškodbe. Po zdravniškem pregledu v Postojni je Sonja zadnjih 30 kilometrov etape (Postojna-Ilirska Bistrica) preskočila, tako da prvotnega kilometrskega načrta ni povsem izpeljala, zato pa je po nekaj ur daljšem počitku in terapevtski obdelavi tek lahko nadaljevala in ga tudi dokončala. Za to gre zasluga predvsem sistematičnemu polletnemu treningu, ki ji ga je predpisala Maja, nato pa preudarnosti med vsemi etapami. Ultramaratonski tek se namreč precej razlikuje od običajnega teka, tudi maratonskega, če pretiravaš s hitrostjo in obremenitvami, se organizem lahko hitro upre. Na zadnjih dveh etapah Sonja ni imela omembe vrednih težav, olajšanje in čustvena razbremenitev deklet pa sta bila na cilju v Novi Gorici neizmerna.

Na poti so ultramaratonko spremljali tekaški prijatelji (med katerimi so bili tudi pripadniki Ljudstva tekačev). Tovrstna pomoč je nadvse dragocena, vsak kilometer šteje, poleg tega je v družbi veliko laže kljubovati prometnim nevarnostim na cestah. Med potjo je spoznavala nove prijatelje in dobre ljudi, ki so jo sprejemali odprtih rok. Nemalokrat je bila tudi gostja županov in občinskih protokolov.

Video o načrtovanju teka je na povezavi.
Spletna stran s podrobnostmi je na povezavi.

 

sonja-gorica-500px 2

Olajšanje na cilju je bilo neizmerno za obe protagonistki.

 

sonja-500px

Zadnje tri dni je Sonjo in Majo na kolesu spremljal dobrodušni ljubljanski velikan Peter.

 

sonja-gorica-500px 1

Ultramaratonko so v Novi Gorici sprejeli s torto in šampanjcem. Levo župan Matej Arčon.

 

VJ

 

 

 

 

Gorski tek na Vogel

BOHINJ

21 09
 2013

V okviru Dnevov pohodništva so v Bohinju 21. septembra drugič pripravili Gorski tek na Vogel. Zmagal je eden najboljših gorskih tekačev na svetu, Eritrejec Azerya Teklay, ki se tačas mudi v Sloveniji, med ženskami pa je bila najhitrejša Urša Trobec.

48 tekačev se je merilo na 7,6 kilometra dolgi progi s tisoč višinskimi metri, speljani od Bohinjskega jezera prek Žagarjevega grabna do vrha gondolske žičnice. Azerya je bil na cilju dobrih sedem minut pred Boštjanom Hrovatom, tretji je bil biatlonec Janez Marič. Član ŠD Nanos Aleš Štor (na fotografiji) je bil sedmi, zmagal je v svoji kategoriji.

V ženski konkurenci je veteranka Urša Trobec, podobno kot Azerya, pometla s konkurenco, Tjaša Repinc je za njo zaostala za slabih sedem minut, tretja pa je bila Barbara Markun. Milojka Čufer iz Podbrda je zmagala med starejšimi veterankami.

Izide najdete na povezavi.

vogel-teklay-500px

Azerya Teklay je bil daleč najhitrejši.

 

vogel-trije-500px

Azeryi sta družbo delala šef slovenskih gorskih tekov Tomo Šarf (desno) in Ajdovec Aleš Štor.

 

vogel-ursa-400pxŠampionka primorskega gorskotekaškega pokala Urša Trobec ni imela prave konkurence.

 

vogel-ona-400px

Milojka Čufer.

 

vogel-peter-500px

Peter Čufer, eden od treh pionirjev slovenskega gorskega teka, ki so se leta 1970 pomerili v Podbrdu.

 

vogel-bostjan-500px

Boštjan Hrovat, Gorenjec, ki ga vsako leto prinese na Štanjelski tek.

Fotogalerija je na povezavi.

 

VJ

 

 

 

 

Kros triatlon Vogršček

AJDOVŠČINA

21 09
 2013

Prva izvedba Kros triatlona Vogršček je v soboto, 21. septembra 2013, postregla z lepim vremenom, odličnim vzdušjem in napeto tekmo, na kateri je tekmovalo skoraj 60 udeležencev.

Tekmovanje se je pričelo s plavanjem v zgornjem predelu jezera Vogršček (voda je imela 21,6 stopinje Celzija, dolžina proge je bila 250 m) in se nadaljevalo po slikoviti kolesarski trasi čez avtocesto Ajdovščina-Nova Gorica, po suhem delu struge Vogršček, sledili so trije krogi s kolesom po makadamski poti skozi vinograde nad Batujami, kratek strm spust po gozdu do izhodišča (12 km), kjer so tekli še tri kilometrske kroge in tek končali v ciljnem prostoru.

V lepem, za športno aktivnost prijetnem sobotnem dnevu se je na cilju prijavilo 17 posameznikov, ki so s celotno traso opravili sami, in 14 štafet s po tremi tekmovalci. Že samo slikovito naravno okolje je navdušilo številne mlade spremljevalce, družinske člane in navdušencev za šport, ki se tokrat še niso ojunačili za nastop, to pa se utegne zgoditi že naslednjič.

Zahvala za lepo izpeljano tekmo gre ekipi lani ustanovljenega Triatlon kluba Ajdovščina, ki se je ves dan trudila, in številnim sponzorjem. Predsednik kluba Uroš Medvedec je povedal, da so načrti kluba usmerjeni predvsem v spodbujanje aktivnosti mladih.

Po tekmovanju so se tekmovalci in organizatorji okrepčali z odlično pašto, sledila pa je razglasitev izidov.

 

Izidi:

Moški:

  1. Damjan Kromar
  2. Luka Vodopivec
  3. Aleš Suhadolnik

Ženske:

  1. Mojca Birsa
  2. Barbara Vodnik

Moške štafete:

  1. Ekipa Aljaž, Marko, Lavra
  2. Ekipa Fructal
  3. Ekipa Kamplc

Ženske štafete:

  1. Ekipa Alenka, Danijela, Tina
  2. Ekipa Maruša, Klementina, Jerneja

Izidi so na povezavi.

tri-moski-400px

Aleš Suhadolnik prejema priznanje za tretje mesto.

 

tri-zenske-400px

Priznanji sta si zaslužili Mojca Birsa in Barbara Vodnik.

 

tri-kolo-400px

Kolesarska proga (gorska kolesa) je bila speljana tudi skozi vinograde.

 

Jožef Tomažič

 

 

 

 

29. Ultramaraton Celje-Logarska dolina

LOGARSKA DOLINA

07 09
 2013

ZŠAM Celje, Društvo maratoncev in pohodnikov Celje, Slovenska vojska ter številni sponzorji so tudi letos, ob pomoči gasilskih društev iz regije, policije in prostovoljcev na celotni progi, organizirali Ultramaraton in pohod Celje-Logarska dolina. V košarkarsko obarvanem Celju se je na razdaljah 17, 27, 42 in 73 km zbralo rekordno število udeležencev, kar 953.

Vsi seveda niso tekli, limit 12 ur je dovolj dolg, da ga lahko zmorejo tudi tisti, ki hitre hodijo, če si nekoliko pomagajo s tekom. Tekmovalci so lahko odnehali še na 31. in 56. kilometru, v teh primerih z zabeleženim časom. Letošnji najdaljši tek je bil za dva kilometra krajši, zaradi obnovitvenih del na mostu v Celju je bil izpuščen krog po mestu, nekoliko je bila spremenjena tudi proga, več se je teklo ob reki Savinji. Domačinka, Celjanka Nataša Robnik, članica Društva maratoncev in pohodnikov Celje, je ultramaraton pretekla sedmič. Tokrat se ji je »utrgalo«. Z odličnim časom 6:09:51 je po treh tretjih in treh drugih mestih zmagala in navdušila številne tekače in navijače v cilju (fotografija). Pri moških je lansko zmago ubranil Nemec Carsten Stegner (5:13:55).

Tekaške poti v Logarsko dolino vedno pogosteje obiskujejo tudi primorski tekači. Koprski Viharniki so vse številnejši, tudi tekačev iz Ilirske Bistrice in Notranjske je vedno več. Katja Rutar iz Ilirske Bistrice je ponovno osvojila četrto mesto na najdaljši razdalji, kljub temu, da je zaradi padca imela hude težave na progi. Srečko Deželak, ultramaratonec in tekač z velikim srcem za humanitarne dejavnosti, je v cilj pripeljal sorodnico, mlado Polono Deželak, ki je uspešno opravila z vsemi 73 kilometri, kljub temu, da prej sploh ni tekla na daljših razdaljah.

Prihodnje leto bo v Logarsko dolino vodil že 30., jubilejni tek, ki ga ne gre zamuditi. Obeta se rekordna udeležba, organizator si želi več kot 1000 tekačev in pohodnikov na vseh progah.
Izidi so na povezavi.

Roman Koprivc

 

logarska katja1-500px

Najhitrejše ženske na 73 km v kategoriji Z39. Z leve Katja Rutar, Nataša Robnik, Brigita Burja.

 

logarska katja-500px

Katja Rutar, četrta absolutno.

 

logarska muc-500px

Najhitrejša na 17 km Arif Duraković (levo, zmagovalec) in Aljoša Smolnikar (2.) v družbi s kraljico letošnje Logarske Natašo Robnik.

 

logarska roman-500px

Roman Koprivc, eden od več kot 20 Primorcev, ki so pretekli 73 km, na okrepčevalnici.

 

logarska stegel-500px

Dražen Paunović, Oskar Mažgon in Igor Stegel (desno).

 

 

 

 

Marjanov sanjski rekord transverzale

ANKARAN

22 08
 2013

Državni prvak v gorskem maratonu Marjan Zupančič iz Bohinja je svoj tek po Slovenski planinski poti (SPP) končal v četrtek, 22. avgusta 2013, ob 20.45 (po nekaterih urah 20.44). Tako je za točno en dan popravil lanski rekord Klemna Trilerja, rekord zdaj znaša 7 dni 14 ur in 45 (ali 44, kot je izmerila Špela Zupan) minut. Klemen je po poročanju Bojana Ambrožiča že napovedal, da bo prihodnje leto rekord skušal ponovno spraviti v svoj žep. Poročila o tem podvigu najdete na povezavi 1, povezavi 2, povezavi 3povezavi 4 in povezavi 5.

Rekorderju so na in ob progi pomagali številni pripadniki Ljudstva tekačev.

Ob Marjanovem rekordu se ponuja nekaj iztočnic za razmišljanje. Gorenjec je na 640 kilometrov dolgi progi s 45.000 metri vzponov ob izvrstni atletski pripravljenosti pokazal neverjetno srčnost, vztrajnost in pogum. To ni bila brezglava trma, na Vremščici in Artvižah, ko mu je bilo najteže, je razmišljal o odstopu, a je po posvetu z ženo in spremljevalci nadaljeval. Medtem ko je bilo za prvih 500 kilometrov značilno dirkanje, spremljevalci so Marjana komaj dohajali, je bila zadnja etapa brez spanja, več kot 150 kilometrov med Idrijo in Ankaranom, bistveno počasnejša. A jo je zmogel in v zadnjih kilometrih ponovno uprizoril sprint, ki so ga spremljevalci komaj še zmogli. Res so ga oni prepričevali, da prav na koncu še lahko rekord izboljša za cel dan, a v to je res verjel verjetno samo Marjan.

Njegovi nogi sta bili zadnjih 40 ur otekli, kot dva stebra, v kolenih sta bili komaj gibljivi, po vsakem postanku so mu spremljevalci morali pomagati na noge, dokler se poškodovane mišice niso spet ogrele, niti normalno hoditi ni mogel. »Epski trud« je zapisal eden od njegovih spremljevalcev, Ožbej Marc. Za podvig, povsem primerljiv s prečenjem Pirenejev, ki ga je pred tem opravil mednarodno bolj znani španski tekač Kilian Jornet, je moral naš tekač uporabiti vse fizične in psihične moči. Bolečinski prag je potisnil v višave, saj še nikoli v življenju ni tako trpel. Če ga bo kdo poslej naslavljal z »Indijanec«, bo to povsem upravičeno. Njegova transverzala je slovenska verzija legendarnih tekov mehiških Indijancev iz plemena Tarahumara, sposobnih, da – na primer - v treh dneh brez počitka odtečejo 700 kilometrov.

Marjan in Klemen sta imela podobno hitrost teka, razlika med njima je predvsem v tem, da si je Marjan dovolil manj spanja. Zdi se, da bo naslednji rekord padel takrat, ko bo tekač bolečinski prag potisnil še malo više in pozabil na spanje. Ne bi bilo slabo, če bi medicinsko-športna stroka pri naslednjih poskusih sodelovala s tekači in opravljala ustrezne meritve, da bi ob zanimivosti ti dogodki dobili še nekaj uporabne vrednosti. In, seveda, tekmovalci bi morali biti ves čas pod očesom zdravnika.

Tovrstna logistika in celotna organizacija teka je bila tudi tokrat kombinacija prijateljskih dogovorov in družinske mobilizacije, ni pa bilo centralno vodenega sistema, ki bi predvideval dogajanje in imel vnaprej pripravljene rešitve za probleme. Vendar pa ta ugotovitev v ničemer ne zmanjšuje vrednosti sistema, temelječega na improvizaciji, prijateljstvu in solidarnosti. Marjanov podvig je tudi podvig spremljevalne »ekipe« (v kateri je osrednjo vlogo prevzela žena Katarina, kar v poročanju verjetno ni bilo dovolj poudarjeno).

To je bilo zmagoslavje ekipe in nov dokaz, kako resnično je tudi tek lahko kolektivni šport. V taki ekipi je tudi individualni uspeh, ki si ga delijo vsi sodelujoči, podeseterjen, postoterjen. Zanimivo je bilo spremljati, kako so dogajanje sprejemali v okoljih, ki se jih je tek dotikal. Vzemimo samo Primorsko, okolje, ki je bilo priča najtežjim trenutkom na poti. V Senožečah je gostilničar Marijan Sotlar, ko so spremljevalci iskali svoj sedež in Marjanovo prenočišče za sedmi dan, sobo ponudil brezplačno, kot svoj prispevek k projektu. Na Kozini so v hotelu Admiral navsezgodaj, ko se je iztekala noč ledenega mraza in orkanskega vetra na Nanosu, vročo govejo juho za Marjana in njegovega spremljevalca Mitjo Volčanška ponudili brez plačila. Vaščani Artviž, kjer se je postavilo vprašanje teči ali ne teči več, so takoj pokazali pripravljenost, da pomagajo po svojih močeh. Verjetno je tudi takšno pozitivno naravnano okolje prispevalo kamenček v mozaik podviga.

In ne na koncu je Marjanov tek ena najzgovornejših potrditev solidarnosti gorskotekaške skupnosti. Gorskih tekačev v Sloveniji ni prav veliko, a je njihova gostota, delež v celotni slovenski populaciji, visoko nad drugimi državami. V minulih dneh je zelo veliko pripadnikov teka spremljalo Marjana in ga spodbujalo prek spletnih omrežij. Rekord jih je tako zbližal in solidariziral, Marjan Zupančič pa je mimogrede opravil tudi veliko promocijskega dela za gorski tek v Sloveniji.

Pa vendar dogodek medijsko ni odmeval tako, kot bi lahko. Ta trditev, če jo zapiše vpleteni zapriseženi privrženec teka, je seveda subjektivna in jo bo marsikdo jemal z rezervo. A vseeno zapišimo: gorski tek je ena od stvari, ki jih Slovenci delamo vrhunsko uspešno, pa se tega niti ne zavedamo in tega ne cenimo. Nedavni drugi naslov svetovnega prvaka v gorskem maratonu je Mitji Kosovelju prinesel tudi neformalni naziv najboljšega na svetu v tej panogi (če so bili o tem pred SP še kakšni dvomi). To veliko bolj cenijo v – denimo – Italiji kot pri nas, pri naših sosedih ima Mitja precej višjo »ceno« kot doma. Italijani znajo celo svoje šibke točke mojstrsko predstavljati kot odlike, čisto drugače kot Slovenci. Mi se malodane sramujemo svojih dosežkov, ki nam jih drugi zavidajo. Ko Mitja osvoji naslov, javnost to komajda lahko izve, pristojni pa pohitijo z utemeljitvami, da to pač ni olimpijski šport, da se z njim ukvarja malo ljudi – da to pravzaprav ni kakšen poseben dosežek. Namesto da bi prekipevali v drugo smer, v hvaljenju tistega, v čemer smo močni, kar bi bilo povsem logično – in tudi je logično v drugih okoljih. Lastna hvala, cena mala, ta pregovor nas še vedno hudo tepe, reklo Če se sam ne boš cenil, te niti drugi ne bodo, pa pozna zelo malo Slovencev.

Morda bodo podvigi, kot je Marjanov (vprašanje je, ali je pridevnik »epski« neupravičen), prispevali k spreminjanju takšnega samopodcenjevanja, zagotovo pa bodo povečali zanimanje za gorski tek, ta šport prihodnosti, in za planinstvo.

Dogodek pa opozarja še na nekaj: planinske poti po Sloveniji, za katere skrbijo posamezna planinska društva, so v celoti dokaj dobro vzdrževane, oznake na in ob njih pa marsikje katastrofalno slabe. Marjan in njegovi spremljevalci so – tako kot Klemen Triler lani – velikokrat izgubljali čas in moč zaradi odsotnih ali nesmiselnih markacij. Kako to, da na tako domači poti, kot je relacija Vremščica-Škocjanske jame, planinsko društvo (sežansko?) ne uspe zagotoviti minimalne označenosti? Če bo postavljanje rekordov SPP pripomoglo k reševanju teh težav, bo od njega še ena korist. Razen če bodo (spet) prevladali tisti, ki trdijo, da planine niso za tekanje, ampak za počasno, previdno ogledovanje ...

 

 

SPP razdrto-400px

Za Marjanom in Renatom Lešnikom (desno) sta Nanos in orkanski veter na njem. V Razdrtem je do cilja manjkalo še 75 kilometrov. Levo Martin Hozjan, ki je tudi sodeloval v spremljevalni ekipi.

 

SPP konec-400px
Marjan na koncu 640 kilometrov dolge kalvarije.

 

SPP tinjan-500px
Spust s Tinjana je postajal vse hitrejši, bližali so se zadnji kilometri, ki so prinesli sprint in čase pod štiri minute za kilometer! Z leve: Marjan Zupančič, Valentin Goršek (sponzor, TGsportlife), Mitja Volčanšek, Bojan Ambrožič.

 

SPP podpis-400px
Podpisovanje planinske knjižice z vsemi zahtevanimi žigi SPP. Marjana opazuje Špela Zupan, urednica spletnega portala turni.si.

 

SPP presnica-500px
Obdelava Marjanovih nog v Prešnici, po spustu z Nanosa. Levo Valentin Goršek, desno žena Katarina.

 

SPP artvize-500px
Po oddihu na Artvižah, ki je odgnal Marjanove misli o odstopu, se pot nadaljuje proti Slavniku, zadnjemu tisočaku na poti. V sredini Mitja Volčanšek, ki je Marjana spodbujal zadnjih 75 kilometrov SPP, desno žena Katarina.

 

SPP kriza-400px
Po dobrih 100 kilometrih od zadnjega spanja, sredi Brkinov, sta bili nogi v katastrofalnem stanju. Improvizirana masaža pa je pomagala.

 

 

VJ

 

 

 

 

Državno prvenstvo v gorskem teku

GORE NAD IDRIJO

18 08
 2013

Na Gorah nad Idrijo je tamkajšnje ŠD Aktiv Gore-Dole pripravilo svoj sedmi gorski tek, ki je veljal tudi za državno prvenstvo (disciplina gor-dol), slovenski gorskotekaški pokal in kot izbirna tekma za sestavo državne reprezentance za nastop na SP v gorskem teku 8. septembra na Poljskem. Za mednarodno dimenzijo tekmovanja sta poskrbela tekmovalec in tekmovalka iz Francije (v Sloveniji sta bila na počitnicah), Julien Rancon je s časom 36:03 celo zmagal v članski konkurenci na 9,6-kilometrski progi.

Nekaj izidov. Med starejšimi dečki (U-16, 3,3 km) je zmagal Tine Hren (TK Šmarnogorska naveza) 12:08, drugi je bil Jaka Grže (AK Postojna) 12:20. Med mladinkami (U-20, 3,2 km) je zmagala Sara Jesenko (ŠD Tabor Žiri) 15:00, za DP je bila druga Ana Čufer (TD Burja) 15:54, ki je sicer progo najhitreje pretekla, a zgrešila cilj. Med mladinci (6,3 km) je državni prvak postal Rok Bratina (KD Sloga 1902) 25:21 pred Bashirjem Rezaiem (po rodu iz Afganistana, sicer pa je član TK Šmarnogorska naveza) 26:24 in Joštom Lapajnetom (KGT Papež) 26:34. Med članicami (6,3 km) je prvakinja postala Mateja Kosovelj (ŠD Nanos) 27:38, med člani pa Mitja Kosovelj (KGT Papež) 36:10, medtem ko je bil Marko Tratnik (ŠD Nanos) 40:01 tretji. Med ml. veterankami (6,3 km) je zmagala Valerija Mrak (AD Posočje Koloka) 30:44, Mihaela Tušar (ŠD Nanos) 33:13 je bila druga, Urša Trobec (KGT Papež) 34:10 pa tretja.

Nastop na poljskem SP si je izborilo pet Primorcev (2x Kosovelj, Tratnik, Čufer, R. Bratina).

Na fotografiji so v ospredju na startu (z leve) Bratina, Kosovelj (med njima Čuferjeva) in Tratnik.

Fotogalerija je dostopna na povezavi.

 

Bratina, Kosovelj in Tratnik

 

 

 

 

Marjan Zupančič po transverzali

SLOVENIJA

13 08
 2013

Marjan Zupančič, letošnji zmagovalec GM4O (na fotografiji s proge), se 15. avgusta podaja na Slovensko planinsko pot. Startal bo ob 6. uri v Mariboru, čaka ga 640 kilometrov in 45.000 višinskih metrov. Na vprašanje LT, kaj je njegov cilj, odgovarja: »Prvi cilj je, da pridem skozi, drugi da izboljšam rekord Klemna Trilerja (8:14:45) iz leta 2012, tretji pa, da pridem do cilja v Ankaranu v manj kot osmih dneh.« Marjan namerava čim manj časa spati, prvi dan zagotovo ne bo zatisnil očesa, zatrjuje. Približno 80 odstotkov njegove poti je že pokritih s tekači, ki ga bodo spremljali na poti, vsakdo, ki bi se mu rad pridružil ali priskočil na pomoč (voda, izotonični napitki, kokakola ...), bo dobrodošel, pravi Marjan, ki bo stalno dosegljiv na telefonski številki 041/496-933. Dogovarjajo se, da ga bodo »v živo« spremljali na Tekaškem forumu, kjer naj bi bile na voljo tekoče informacije o njegovi poziciji.

 

slideshow marjan-SPP-v335

 

 

 

Podkategorije