IZOLA

05 01
 2015

Malo je tekačev na Primorskih pokalnih tekih, ki ne poznajo staroste primorskih tekačev. V sezoni 2014 je odtekel 12 od 13 tekov PPT, manjkal je samo v Povirju. Med tekači iz kategorije K (nad 70 let), rojenimi v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja, je najnižja letnica, 1933, zapisana ob imenu Istrana Fabia Ivančiča.

Fabio svojo »funkcijo« staroste jemlje zelo resno. Ko meni, da kateri od tekov zasluži še posebno pohvalo, ob razglasitvi izidov zaprosi za mikrofon, v imenu kolegov in kolegic pove, s čim so se organizatorji odlikovali, in se jim zahvali. V mesecih, ko ob naših tekaških progah cveti, med tekom nabere šopek in ga na cilju izroči eni od predstavnic organizatorja – vedno seveda dekletu ali ženi. Starosta primorskih tekačev, tudi eden najstarejših rekreativnih tekačev v državi, na tekih demonstrira svoj tekaški kredo: pomembno je teči in v teku uživati. Tako kot v življenju, če je le mogoče. Kljub visokim letom bi Fabio lahko na progi bolj hitel, a se mu to enostavno ne zdi potrebno niti ga ne mika.

Umirjen in uživaški pristop k teku, tudi v visoki starosti, ima svoje prednosti. Pomembna je družabnost, ob njej – ali še pred njo – pa je zdravje. Fabio teče že 40 in več let, začel pa je okrog svojega 40. rojstnega dneva, slučajno, kot pravi. »Videl sem, da nekateri tečejo, pa sem si rekel: zakaj ne bi tekel še jaz? Otroka, hčerka in sin sta bila še majhna, ko sem ju nekega dne peljal na sprehod v Simonov zaliv. Tam sem tekel prvič, oblečen v navadno obleko in obut v običajne čevlje. Spominjam se tudi, da smo nekoč šli na Kozino, bilo je poleti, mi pa smo iskali kakšen manj vroč kotiček, in tudi tam sem tekel po travnikih. Na Istrabenzu, kjer sem bil zaposlen kot računovodja, me je k teku spodbujal sodelavec Gvido Franca, z nama je tekel tudi eden od črpalkarjev. Skupaj smo se udeleževali tekov, kot je bil Martinov v Kortah, in drugih. Začelo se je slučajno, iz tega je nastala navada, iz navade razvada, iz razvade zasvojenost. In ko si zasvojen, ne moreš več nehati.«

Takšna »zasvojenost« ima svoje pozitivne plati. Fabio na vprašanje, ali redno ukvarjanje s tekom pomaga k boljšemu zdravju, odgovarja: »Mislim, da pomaga. Požene ti kri po žilah, in ko po teku stopim pod tuš, sem čisto druga oseba. Nekaj je gotovo na tem, čeprav morda kakšna druga stvar, recimo kolena, trpi.« Zdravje 81-letniku lepo služi, na njivi dela, kot da bi jih imel 30. Bere, piše, spomin mu ne dela težav, le pri branju potrebuje očala. »A očala bi potreboval ne glede na to, ali tečem ali ne,« zatrjuje. Na desno uho zadnja leta malo slabše sliši (na levo pa je gluh od najzgodnejše mladosti, saj je kot dojenček prebolel vnetje srednjega ušesa, po katerem je ostal brez bobniča), temu prišteje še kakšno »fiziološko« težavo, drugih razlogov za obiskovanje zdravnikov pa nima.

Ne spomni se, da bi imel kdaj resnejše tekaške poškodbe, vse do lanskega septembra, ko mu je po novogoriškem teku zateklo levo koleno. To je bil tudi razlog, da v Povirju teden kasneje ni tekel. Najprej je menil, da je oteklina posledica utrujenosti, toda zdravnica ga je poslala k ortopedu. Ta mu je povedal, da ima v kolenu vodo. »Nemogoče, jaz pijem samo vino,« je bil Fabiev komentar. Zdravnik se je nasmejal, potem pa mu je iz kolena potegnil poldrugi deciliter tekočine. Zadnje mesece Fabio pri teku uporablja kolenska steznika in začenja razmišljati, kako dolgo bo še lahko tekel. »Zdravnik mi je namreč povedal, da opaža začetke obrabe kolena. Morda bo leto 2015 zadnje leto mojega teka. V tem primeru bom tek zamenjal s kolesarjenjem,« ima Fabio že pripravljen plan B. Pri miru vsekakor ne namerava biti.

Fabio živi in kmetuje na hribu nad Izolo, v neposredni bližini bolnišnice, tik na Rudo. Tistemu koncu se reče Viližan. Do hiše, kjer prebiva njihova družina (še žena in hčerka; sin dela v tujini), 74 metrov nad morjem, vodi strma pot (mimogrede: zelo primerna za trening gorskega teka). »To je najbolj sončni del Izole. Italijani so mu zato pravili Solame. Tukaj uspeva najboljši refošk v Izoli. Moj nono je z nono konec 19. stoletja na Viližanu kupil kamnito hiško in nekaj zemlje okrog nje. Po dobrih sto letih sem staro hišo pred nekaj leti podrl in zgradil novo čisto enakih dimenzij.« Zanimivo je, da so tekočo vodo (sami) napeljali šele pred šestimi leti, prej so uporabljali kapnico, in ko je je zmanjkalo, so iz doline vodo vozili z vozom na oslovski pogon.

Tekaški veteran ima odličen spomin. Povedati ve, kako je potekalo življenje v Izoli pred drugo svetovno vojno (»za meščane smo bili sciavi del monte« - sužnji s hriba), spominja se megalomanskih načrtov izpred desetletij, kaj vse naj bi še zgradili na njihovem hribu. Na Viližanu naj bi ob bolnišnici zgradili naselje s hoteli, namenjenimi zdravstvenemu turizmu, in stanovanjskimi bloki za tamkajšnje zaposlene, od Rexa pa naj bi do vrha hriba vozila vzpenjača. Na srečo so ti načrti ostali na papirju. Več škode so »modri« upravljalci z okoljem naredili s kopanjem v hrib. Z laporjem z Viližana so leta 1959 nasipavali močvirje, na katerem je začela rasti koprska Luka, uporabili so ga še za druga nasipavanja, nekaj časa pa je nudil tudi surovino za proizvodnjo v tamkajšnji opekarni. Kopanje so ustavili šele tedaj, ko so prišli tik do edine poti, ki vodi iz doline do bivališča družine Ivančič, in tako poskrbeli, da vožnja po tem nezavarovanem odseku voznikom dviguje adrenalin.

Starosta primorskih tekačev ima veliko srce. To ni povezano zgolj s tekom (kot vemo, redni tek okrepi in poveča srce), temveč tudi z njegovo radodarnostjo. V času, ko zori sadje, Fabio ob odhodu na tek v avto ob tekaški opremi vrže še kakšen zabojček grozdja, breskev, fig ... za kolege in kolegice. Njegovi bližnji tekaški prijatelji pa so deležni tudi kakšnega kozarca refoška ali šilca ta močnega iz steklenice, na kateri piše: »Živela svoboda, buljši šnops ku voda!«

Fabio Ivančič na zadnjem teku PPT v letu 2014 v Štanjelu.

Od bivališča Ivančičev sredi vinogradov, oljčnikov in sadovnjakov na najbolj sončnem koncu Izole se odpira čudovit razgled.

VJ