CORTINA D' AMPEZZO

27 06
 2014

Cortina d' Ampezzo, znana tudi kot Biser Dolomitov, je konec zadnjega tedna v juniju (27. - 29. 6.) gostila osmo izvedbo gorskega ultramaratona Lavaredo Ultra Trail (LUT). Maraton je dolg 119 kilometrov ter ima več kot 5800 metrov vzponov in prav toliko spustov, tekmovalci pa si lahko od blizu ogledajo nekatere najlepše kotičke Dolomitov, kot so Tofane, Cinque Torri, Averau ...

Tekma je dobila ime po znamenitih vršacih Tre Cine (Tre Cime di Lavaredo), ki jih trasa obkroži, od letošnjega leta pa je vključena tudi v t.i. Ultra Trail World Tour, kar predstavlja nekakšno ligo prvakov gorskih ultra preizkušenj. Zato ne čudi, da je bilo med več kot 800 prijavljenimi tekmovalci precej težkokategornikov, med njimi pa je prav gotovo izstopal že skoraj legendarni Tony »Tarzan« Krupicka iz ZDA.

Tekme se je udeležil ducat Slovencev, med njimi tudi moja malenkost. Zaradi ne najbolj obetavne vremenske napovedi nas je bila večina nekoliko zaskrbljena nad potekom, saj je bil start predviden v petek ob 23. uri, na progi pa je bilo predvidenih več vzponov nad 2000 metrov nadmorske višine (najviše okoli 2400).

Evforija je v zadnjih minutah pred startom naraščala, a sem kljub temu v prvih kilometrih ohranil mirno kri in v svojem tempu opravil s prvimi kilometri iz centra Cortine. Še pred prvim pravim vzponom srečam Tonija Venclja, veterana puščavskega Marathon des Sables, s katerim sem se pošalil, češ da tečemo samo po asfaltu. No, v tistem trenutku smo zavili na prvo planinsko pot in dejansko smo potem večino trase uživali v odličnih planinskih stezah, gozdnih poteh in makadamu; asfalta je bilo le za vzorec.

Prvi vzpon je bil še kar tekaški in je minil skoraj prehitro, sledil je spust, kjer pa sem zaradi teme in spolzkega terena nekoliko kolebal in spustil predse precej tekačev. Do prve okrepčevalnice na 18. kilometru sem kljub temu prišel v malenkost več kot dveh urah. Skoraj prehitro. Pohvaliti moram tako prijaznost prostovoljcev kot ponudbo okrepčevalnic, saj je bilo na voljo skoraj vse, od vode do izotonikov, čaja, kokakole, sadja, sladkorja, piškotov, sira in drugih prigrizkov.

Da se bo hiter začetni tempo poznal v nadaljevanju, je postalo jasno tudi ob zahtevnosti terena. Izmenjavali so se skoraj povsem ravninski deli, ki jih je bilo treba preteči, in zelo strmi vzponi. Dodatno težavo je povzročal zaradi taljenja snega v visokogorju povsem razmočen in zato tudi izredno spolzek teren. Ta mi je povzročal preglavice zlasti na poti proti jezeru Misurina na 42. kilometru, kjer sem se na skoraj ravninski gozdni trasi preprosto odločil hoditi.

Po Misurini je sledil izredno zahteven vzpon do planinske koče pod Tre Cine – Rifugio Auronzo na 49. kilometru. Tam je bila okrepčevalnica v sami koči, v njej pa so poskrbeli tudi za konkretnejše obroke. Tekmovalci smo lahko prevzeli tudi garderobo. K sreči se nas je vreme usmililo in preoblačenje ni bilo potrebno, zato sem brez daljšega postajanja nadaljevali. Na pot, ki obkroži Tre Cine, sem prišel po sončnem vzhodu, zato sem si lahko privoščil nekaj malega fotografiranja. Na tem delu trase so se organizatorji ponovno izkazali, saj so samo za nas tekače pripravili prehode med tudi do dva metra visokimi snežnimi sloji.

Sledil je precej dolg in v prvem delu tudi tehnično zahteven spust do jezera Landro. Tam sem srečal Boga Trontlja, ki je bil tokrat samo v vlogi navijača. Povedal mi je, da Toni Vencelj ni več daleč pred mano; menda ima težave. Čakal me je najbolj dolgočasen del poti, sedem ali osem kilometrov dolga ravnica. Pred okrepčevalnico Cima Banche na 66. kilometru sem dohitel Tonija. Ni bil poškodovan, vendar organizem ni hotel sodelovati. Razmišljal je celo o odstopu. Žal ultrateki tudi najboljšim in najbolj izkušenim lahko servirajo nepričakovane težave. Po nekaj medsebojnih besed spodbude sem šel naprej. Še en vzpon, še en spust, pa sem bil že na treh četrtinah poti. V zgornjem delu doline Travenazes me je čakala pustolovščina. Zaradi padavin in snega je običajno verjetno čisto nebogljen visokogorski potoček postal težko prehodna deroča ledenomrzla reka, ki jo bo treba prečkati več kot enkrat. Prvič izgubljam čas s sezuvanjem, a kmalu ugotovim, da ni bistvene razlike, če stopim v vodo kar v supergah. Končno sledi spet spust, ki se vmes večkrat dvigne, pot pa nas pelje mimo ruševin fronte iz prve svetovne vojne. Tam se tekmovalci na 119-kilometrski razdalji že dodobra pomešamo s »kratkaši« na slabih 50 kilometrov dolgem Cortina Trailu.

Pred 100. kilometrom sledi še zadnji težak vzpon do koče Averau na 2413 metrih, pa prelaz Giau. Kljub nekaj prebavnim težavam po poti sem zdaj že prepričan, da bom prišel do cilja, in to v zelo solidnem času. Pot se sicer še precej vleče, vmes je še nekaj krajših vzponov, prečkati je treba tudi nerodna snežišča, v zadnjih desetih kilometrih pa tudi povsem zdelano planinsko stezo, kjer je večina tekačev po mojem vsaj enkrat pristala na zadnji plati.

Ko se bližam Cortini, me ne skrbijo več morebitne krize, zadnje kilometre pretečem brez težav in zadnjih nekaj sto metrov celo šprintam. Končni čas je 17 ur in 43 minut. Ob bodrenju gledalcev in voditelju z mikrofonom, ki pove moje ime, seveda ne bi mogel biti bolj zadovoljen!

Moj rezultat je zadostoval za absolutno 68. mesto. Zmaga je pričakovano romala v ZDA, saj je med moškimi zmagal Krupicka v 12 urah in 42 minutah, med ženskami pa Rory Bosio, prav tako iz ZDA, v 14 urah in 29 minutah.

Toniju Venclju so se moči povrnile, ko je Katji Kegl pomagal do odličnega devetega mesta med ženskami s časom 18 ur 54 minut. Omeniti velja tudi absolutno peto mesto Aljoše Smolnikarja na Cortina Trailu. Sicer pa čestitke vsem Slovencem, ki so opravili z obema preizkušnjama. Dolomiti so res krasni, doživeti jih na takšen način pa je neprecenljivo.

Pogled na Cortina d' Ampezzo.

Del trase med zavetiščema Auronzo in Locatelli.

Slovite Tre Cine, trije vrhovi, ki so ena od zaščitnih znamk Dolomitov.

Mitja pri jezeru Landro (foto: Bogo Trontelj).

Mitja Volčanšek