Ljudstvo tekačev - Rekord GM4O podčrtan s črnim

Rekord GM4O podčrtan s črnim

PODBRDO

21 06
2014

Na 13. Gorskem maratonu štirih občin, najzahtevnejši tekaški preizkušnji v državi, je v soboto, 21. junija 2014, startalo 299 gorskih maratoncev, na cilj pa jih je prišlo 283. Padla sta oba (lanska) rekorda, zmagala sta zdravnica Mojca Kermavnar, doma iz Logatca, in etiopski vojak Azerya Teklay, prvi črnopolti tekač, ki je kdaj nastopil v Podbrdu. Lanski rekord je sklestil za 14 minut.

Trinajsti GM4O (dejansko 12., saj tistega, ki ga označujejo z zaporedno številko 8, leta 2009 zaradi izredno slabega vremena ni bilo; tekači, ki so prišli v Podbrdo oz. na Petrovo Brdo, so se domov vrnili z majicami št. 8, a neopravljenega »posla«) je bil še za odtenek bolj tekoč kot prejšnje izvedbe, dodelan, a še vedno poln zagnanosti in navdušenja, ki je v ponos Baški grapi in občudovanje gorskotekaškega sveta. Zaslužil si je visoko oceno šefa slovenskega gorskega teka Toma Šarfa in potrdil upravičenost ponovne kandidature za izvedbo svetovnega prvenstva leta 2017 (za kar ima precej možnosti).

Oče GM4O Jožko Dakskobler in njegova desna roka Klavdija Lešnik sta tekaško kolono ob burnem pozdravljanju in navijanju povedla do letečega starta. Za razliko od lani, ko je bilo zelo vroče, je bila tokrat temperatura blizu idealni, edino dež, ki je dan prej spral progo, tekačem ni naredil usluge – na nekaterih mestih je kar dobro drselo. V celoti vzeto pa so bile razmere primerne za doseganje dobrih časov. Na lani spremenjeni progi (letošnje čase torej primerjamo z lanskimi, s prejšnjimi pa niso primerljivi) je rekord Marjana Zupančiča 4:17:25 podrl sam Marjan, ob njem pa še trije tekači, rekord Mihaele Tušar 5:02:25 pa Mihaela in zmagovalka Mojca, ki je kazalce ustavila pod petimi urami.

Žarometi so bili tokrat usmerjeni na Eritrejca Azeryo, za katerega je Slovenija druga domovina. Na krajši turneji po Evropi je pred tednom dni v Franciji lanski zmagovalec svetovnega pokala WMRA nastopil na drugem teku tega pokala, bil je drugi in si trenutno deli tretje mesto. Pred odhodom domov je bil še gost Baške grape, konec julija pa se bo vrnil za nastop na Grintovcu. Azerya je dobro znan slovenski gorskotekaški javnosti (poglej si katerega od člankov na LT, ki govorijo o njem), trikrat je bil svetovni podprvak.

Njegov po pričakovanjih najtežji domači nasprotnik naj bi bil predvsem petkratni gospodar maratona Marjan Zupančič, zasukalo pa se je nekoliko drugače. Azerya je sicer zmagal, a z manjšo prednostjo, kot je nekaj časa kazalo. Takoj je potegnil in vso progo pretekel v solo nastopu. Na prvem od dveh vrhuncev, sedlu Čez Suho, je imel že deset minut prednosti, konec prvega polčasa, v Hudajužni, na najnižji točki maratona, pa celo 14. Afričan je kar letel in navduševal gledalce z lahkotnostjo teka. Toda vzpon proti vrhu Porezna je bil tudi zanj trd oreh. »Proga mi je všeč, verjetno bom sem še prišel, dejstvo pa je, da sem bilo v drugem delu utrujen. 29. kilometer sem prehodil, nisem uspel teči.« Pojasnilo, kako se je 14 minut prednosti stopilo na dve minuti, je naslednje. Azerya je vajen vse proge preteči, strmina Durnika pa je načela tudi takšnega šampiona. Hoje ni vajen in sledili so krči v prsnem košu, s tem pa padec tempa.

Za njim so se podili zmagovalec Banka Koper 1. Istrskega maratona Aleš Žontar, še lanski mladinec Rok Bratina, domači favorit Martin Štendler – Tinko in Marjan Zupančič. Slednji je imel v dneh pred nastopom zdravstvene težave in je bil že na tem, da proda startno številko (saj je vendar Gorenjc!), a se je vendarle odločil, da starta. Državni prvak je postal Aleš, Rok je osvojil srebro, bron pa je po vseh težavah zadovoljil Marjana, ki kljub letom ugotavlja, da je še vedno v igri za zmago na tem prestižnem tekmovanju.

Med dekleti je presenetila Mojca Kermavnar, mlada zdravnica (letnik 1985), ki si niti v sanjah ni predstavljala, da bi lahko zmagala. »Tu sem prvič. Proga mi je zelo všeč, čeprav je naporna, vendar me ni izčrpala. Tečem za sprostitev, in pri tem bo tudi ostalo.«

Mihaela se je veselila drugega mesta in nadaljevanja izredne serije. Od leta 2006, ko je v Podbrdu nastopila prvič, se je vsakokrat uvrstila med tri najboljše Slovenke. In je ena od treh dam, ki so po dvakrat zmagale (še Vanja Krapež in Valerija Mrak). »Bila sem za dve minuti hitrejša kot lani, pa se pri tem sploh nisem mučila,« je povedala. Tretje mesto Ljubljančanke Sare Jaklič je bilo prijetno presenečenje, saj ima Sara samo 21 let. A je bil to že njen tretji nastop na GM4O, najuspešnejši, po 11. mestu predlani in odstopu lani.

Še tri leta mlajša od Sare je Ana Čufer, mladinka, ki je gorski maraton pretekla, še preden se je lotila klasičnega maratona (»ja, to res ne štima«). Z za to starost neobičajno zrelostjo, pa z obilo radovednosti, se je podala na progo s precejšnjo rezervo v tempu - in končala na absolutno šestem mestu. »Brat David je nekega dne rekel, da greva na ta maraton, pa sem rekla: prav. Res bi morala biti bolj pripravljena, zato pa sem šla na progo bolj netekmovalno. Šla sem, da pridem naokoli, pričakovala sem čas okrog šest ur, končala pa sem v času 5:22:52. Proga mi je všeč, na njej doživiš marsikaj, od krize do lepih trenutkov ... Zdaj razmišljam, da bi lahko ravninski maraton tekla že letos v Ljubljani. Mogoče. Bom šla prvič in prav tako z rezervo; tako mi najbolj ustreza, potem ne morem biti razočarana,« je mlada Dobravka povedala za LT.

Previdno je začel tudi Koprčan Luka Mezek. Prav na koncu tekaške kolone, potem pa se je z enakomernim tempom prebijal navzgor. Vendar njegov cilj niso kdovekakšni časi, za letos si je zastavil zgolj nalogo, da odteče štiri maratone. »Zgolj« seveda ni pravi izraz za nekoga, ki do letos s tako dolgimi progami še ni imel nobenih izkušenj. »Najprej sem odtekel Istrski maraton, ki mi je pri srcu, potem sem šel v Radence, kjer sem bil uro hitrejši, ta maraton pa je nekaj izjemnega. Zanj sem porabil sedem ur in sedem minut. Izkušnja? Da bom še šel. Dobri navijači, postojanke so lepo postavljene in založene. Vse me je navdušilo, ljudje so tako fajn! Zdaj imam še tri mesece časa do Ljubljane, in če ne bodo padale sekire ...« bo na svoje copate pripel še četrti čip, za vsak maraton enega. »Za naslednje leto pa še ne vem. Morda bom šel veslat,« je dodal postavni Koprčan, »ali pa teč 100-kilometrsko Parencano. Vse je še odprto.«

Najlepšo zgodbo znotraj zgodbe o 13. GM4O pa sta spisala Aleš Žontar in Rok Bratina. Starejši Aleš je novincu Roku med tekom svetoval, kako razporediti moči, mu dajal svoje gele in mu pomagal, da je pred koncem teka imel več moči od njega. Toda Rok ni pospešil v cilj, kjer bi ga čakal naslov državnega prvaka, temveč je Aleša spustil predse. O tem tekača pripovedujeta v našem videu, na tem mestu zabeležimo le del Rokove izjave: »Aleš me je motiviral, njemu gre zahvala, vlekel me je naprej skozi ves Durnik. Na koncu sem imel več moči in bi lahko podaljšal korak, toda ferplej mora biti.« Predsednik KGT Papež Dušan Papež je Roku, ki je član njegove ekipe, za njegovo potezo čestital in ga nagradil že na zaključni slovesnosti (»to mi več pomeni, kot da bi Rok zmagal na SP«). Aleš svojega predsednika ni imel v bližini, enakega priznanja s stiski rok in burnim aplavzom pa je bil pred navdušenim občinstvom deležen tudi on.

Dodajmo, da je Rok ves čas tekel brez palic, kar pomeni, da ima tu še precej rezerve, ki jo utegne izkoristiti prihodnjič. Pojasnil je še, od kod 19-letniku toliko moči na tako dolgi preizkušnji. Do nedavnega je treniral kolesarstvo in opravil veliko napornih treningov, dolgih tudi pet ur in še kaj več. Ko govorimo o Alešu, pa povejmo, da je svoj lanski izid, lani je bil deveti, izboljšal za tričetrt ure!

Junakov tega čudovitega tekaškega dne v Baški grapi je bili še veliko. Omenimo le nekatere, za katere pač vemo, v čem je njihova veličina, in se opravičimo drugim, ki bi prav tako zaslužili svoje vrstice v tem zapisu. Janez Kavčič iz Železnikov, letnik 1960, je (po naši evidenci) v soboto nastopil enajstič, kar pomeni, da je izpustil samo en GM4O. Na prvem maratonu je za traso porabil skoraj pet ur in pol, nato pa so njegovi izidi šli navzgor, dvakrat je uro ustavljal pod štirimi urami in se redno uvrščal med prvih deset v absolutni konkurenci! Z letošnjim 15. mestom v DP je najviše med veterani primerljive starosti.

S progo sta elegantno opravila najstarejša udeleženca, 77-letni Albert Lazar iz Deskel in deset let mlajša Dolenjka Jožica Rogelj. Si predstavljate, kakšen podvig je preteči 42 kilometrov in 2800 metrov vzponov za tekače takšnih starosti v manj kot devetih urah (Jožica samo v sedmih), kot je znašala časovna omejitev? In ali nista junaka, vredna vsega spoštovanja in aplavza, invalida s poškodbami nog, ki sta v Hudajužni le za nekaj minut zgrešila časovno omejitev petih ur?

Izidi:

Moški skupno:

Azerya Teklay (Eritreja) 4:03:14
Aleš Žontar (AD Kronos) 4:05:49
Rok Bratina (KGT Papež - Salomon) 4:13:34

Moški za DP:

Aleš Žontar (AD Kronos) 4:05:49
Rok Bratina (KGT Papež - Salomon) 4:13:34
Marjan Zupančič (KGT Papež) 4:13:34

Ženske skupno in za DP:

Mojca Kermavnar (4:59:23)
Mihaela Tušar (ŠD Nanos) 5:00:19
Sara Jaklič (TK Šmarnogorska naveza) 5:13:02

Zmagovalci po kategorijah:

Člani do 40: Azerya Teklay

St. člani 40-50: Marjan Zupančič

Veterani nad 50: Janez Kavčič (AD Železniki)

St. veterani nad 60: Boris Drole

Super veterani nad 70: Albert Lazar (DLT Filipides)

Članice do 40: Mojca Kermavnar

St. članice 40-50: Mihaela Tušar

Veteranke nad 50: Marija Moser

St. veteranke nad 60: Nadja Finžgar

Zmagovalci Mini GM4O: dečki 8-11 let: Mark Zupančič (OŠ Bohinjska Bistrica); deklice 8-11: Lucija Medja (AK Radovljica); dečki 12-13: Žan Drole; deklice 12-13: Maja Močnik (OŠ Cerkno); dečki 14-15: Tine Habjan; deklice 14-15: Zala Frelih; dečki 16-19:Tom Frelih; dekleta 16-19 Manca Majnik

gm-dva-400