|
Neja Kršinar napoveduje: Helenin rekord bo padel najkasneje čez štiri leta | |
MEDVODE 17 04 |
30-letna Neja Kršinar se je v zrelih tekaških letih odločila, da svojo ljubezen do teka nadgradi s profesionalnostjo, med drugim si je za cilj zadala nastop na tokijskih olimpijskih igrah, na katere se že dalj časa sistematično pripravlja pod vodstvom trenerja Dejana Lenarta. Konec lanskega leta je krepko popravila svoj osebni rekord na 42-kilometrski progi, nato pa se je odpravila v Kenijo na bazične predolimpijske priprave. Pogovor z naša tačas najboljšo maratonko je nastal s pomočjo interneta.
- Neja, ti ni nihče povedal, da se da v Tokio priti tudi na veliko manj naporen način? Morda pa te turizem niti ne zanima, tudi to je možno. Resno: je bil Tokio glavni razlog, da si se odločila nekaj naslednjih let preživeti kot tekaška profesionalka? Kako si si zamislila ta projekt? Japonska je že dalj časa na seznamu držav, ki si jih želim obiskati. V teh časih je olimpijska opcija za obisk dežele vzhajajočega sonca morda celo bolj verjetna kot pa turistična. - Brez gmotne podlage ne gre. Imaš sponzorsko podporo? Kakšno? Če ne tekmuješ ravno na diamanti ligi, vemo, kako je z atletiko v Sloveniji. To je dejstvo, ki ga ne moremo spremeniti. Narediš tisto, kar lahko. Sama sem tako ob vikendih pomagala v domači gostilni, na ta račun je trpela regeneracija, ampak tako pač je. Ni mi bilo težko, saj sem se zavedala, čemu to počnem. Gostilna je zadnjih nekaj let v najemu in morda sem zato napredovala. - Kje s trenerjem Dejanom vidita tvoje meje, kakšen čas na maratonski progi si sposobna doseči? Trenutno imaš tretjega najboljšega, za državnim rekordom Helene Javornik 2:27:33 in PB Žane Jereb 2:35:57, v Valencii si pred štirimi meseci tekla 2:36:27 in PB s svojega prvega nastopa v Valencii izboljšala kar za sedem minut. Tega, kje so naši limiti, ne ve nihče. Tipi treningov v svetu športa niso topla voda. Težava je v tem, da je vsak športnik razred zase, individuum. Trener kot vodja mora ugotoviti, kateri tip treninga ustreza tvojemu organizmu. Za nek odziv je potreben čas. Se lahko na tej poti zmotiš? Definitivno. Preizkusiš nekaj drugega in zopet čakaš na telesni odziv. Poleg tega gredo trendi v športu naprej. To je znanost, ki se razvija iz dneva v dan. Želim povedati, da iskanje naših limitov lahko traja leta in leta, od športnika pa je odvisno, kako dolgo želi vztrajati. Kar zadeva čase slovenskega maratona: letvico Žane Jereb bi bila ob idealnem teku sposobna podreti že v Valencii, državni rekord Helene Javornik pa sem sposobna odteči v naslednjih štirih letih. Do tja želim priti po pravi poti. - Norma za olimpijado je 2:29:30, verjetno pa upaš, da v Tokio prideš tudi s španskim časom, kot izbrana predstavnica Slovenije, kajne? Kaj pravijo v olimpijskem komiteju? Si že na seznamu potnikov? Res je. Norma je določena. Zame je trenutno nedosegljiva. Vseeno pa upam, da bo sreča na moji strani, da mi tja uspe priti kot ena izmed izbrank. - Kakšen je tvoj načrt za naslednje tri mesece? Samo trening ali tudi kakšen resnejši nastop na krajših progah? Koliko treningov opraviš na teden, koliko kilometrov pretečeš? Točen plan je v teh časih je težko določiti. Tekme se odpovedujejo v zadnjih tednih. To je težko obdobje tudi za trenerje. Tempiranje forme je težko delo in zmotno je pričakovati, da bo športnik namesto ta vikend v vrhunski formi čez en, dva, tri tedne. - Kaj si pridobila v Keniji, kakšni so bili tamkajšnji treningi? Lahko opišeš vaše bivanje in treniranje (tam si bila v družbi še dveh tekačic iz Slovenije)? Kakšen je kenijski način treniranja? Sodeč po tvojih javljanjih iz Afrike ste se dekleta tudi zabavala, ne samo delala. V Kenijo sem se odpravila že drugič, skupaj z Lauro Guzelj Blatnik, tokrat tudi z Aljažem Makovcem, kasneje pa se nam je pridružila tudi Georginah Njoki. Tam je bil tudi Primož Kobe, ki je v Keniji že kot doma. - Kaj pa po Tokiu? Se nameravaš držati predvsem maratonskih nastopov ali se boš vrnila h krajšim razdaljam? In h gorskemu teku, delovnemu področju tvojega Kluba gorskih tekačev Papež? V združenju za gorski tek sestavljajo morda najmočnejšo žensko ekipo doslej. Bi te zanimalo sodelovati? V prihodnje, vsaj v času profesionalne športne kariere, želim nastopati na maratonih. Vsekakor bom ves ta čas tekmovala tudi na krajših razdaljah, saj mi to predstavlja dober trening in tekmovalno rutino, ki jo potrebujem pri polmaratonih in seveda tudi pri maratonu. - Stavim, da ciljaš na maratonske čase pod mejo dveh ur in verjetno te mika kateri od enajstih državnih rekordov Helene Javornik – maratonskemu manjka le še eno leto do polnoletnosti. Se motim? Kot sem že povedala, vem, česa sem sposobna v naslednjih štirih letih. - V tvojih mlajših tekaških časih si kot super rekreativna tekačica hodila tudi na primorske in teke v bližnji Italiji. Te bomo še kaj videli na našem koncu? Lepših začetkov si ne bi mogla predstavljati. Lepo je bilo vsaka dva tedna srečevati povečini ene in iste tekače. Dojemala sem jih kot malo tekaško družinico. Primorska mi je že od nekdaj ljuba. Je moj drugi dom. Za vse tiste, ki me ne poznate tako dobro, moja mami je iz Nove Gorice, kot najstnica pa sem velik del počitnic preživela tudi v Kobaridu pri nonini sestri, skupaj s sestrično Ano, kar ni pomenilo nič drugega kot neumnosti in težave na kvadrat. - Tiste, ki te poznajo malo bolje, navdušuješ s svojo neizmerno pozitivno energijo, sproščenim odnosom do življenja in temperamentom. Osebni Facebook profil si označila z umetniško akt fotografijo in v svoje predstavljanje vnesla erotični element. Prepoznamo te lahko v podobah tekačic stare Grčije, ki so nastopale na Herinih igrah (ženski verziji sicer izključno moške olimpijade), oblečenih v minimalni športni opravi, ki je razkrivala desno stran prsi. Se imaš za njihovo naslednico, morda bojevnico za žensko enakopravnost v športu? Uaaaau (smeh)! Res se trudim, da življenja ne zapletam po nepotrebnem. Na nekatere stvari preprosto nimaš vpliva. K vsem ostalim stvarem pa pristopam s pozitivnostjo. Klišejsko, ampak v vsaki stvari poskušam videti nekaj lepega, koristnega. Sodim me tiste ljudi, ki dan zaključijo z mislijo hvaležnosti za vse, kar sem tisti dan doživela. Res imam precej izražen temperament, s tem ima največ težav moj trener. - Skrb za družinsko gostilno s 170-letno tradicijo (Pr Jur na Katarini) si za nekaj časa odložila, zdaj ima prednost tek. Se boš vrnila v gostinstvo? Te mika, da bi tudi tam poskusila priti do vrhunskosti, podobno kot Ana Roš? Tudi Ana je bila športnica, državna reprezentantka v smučanju, zdaj pa se ponaša z dvema Michelinoma zvezdicama … Nikoli ne veš, kam te bo pot vodila po končani karieri. Vsekakor ostaja gostinstvo ena izmed možnih opcij. Tam se počutim domače in kompetentno. Gostilna je trenutno v dobrih rokah, in tam bo – upam - še nekaj časa. Si pa upam trditi, da sem zadnji človek, ki se zadovolji s povprečnostjo. Zato pustimo, naj tečejo - leta in noge.
Neja v rani mladosti z očetom Janezom, udeležencem OI v letih 1984 in 1988.
Na dan, ko je prejela diplomo iz kineziologije, z mamo Nevo in očetom.
Veselje ob osebnem rekordu 2:36:27 decembra 2020 v Valencii.
Na cilju polmaratona v Škocjanu (Italija) leta 2018. Nejina mišična struktura je bila takrat še neizrazita.
Izrazito profilirane mišice letos v Keniji.
Kenija 2021 z Lauro in Georginah.
V družbi domačih deklet. Prvinskost in iskrenost Kenijcev sta Nejo očarali. V tem pogledu jim je podobna ...
Trening z Lauro.
Tekačica v stari Grčiji.
Akt fotografija, predstavitev na osebnem profilu FB. Sij njenega telesa je poveden, Neja je izjemno svetla in pozitivna osebnost.
Fotogalerija z še nekaj dodatnimi fotografijami je na:
VENČESLAV JAPELJ Foto: Nejin osebni arhiv in arhiv Ljudstva tekačev
|
|
|