Odprto prvenstvo Primorske v teku na 5000 metrov (stadion)

KOPER

30 09
 2017

POPRAVEK

V spodnjem besedilu navajam, da je Kristina Bele že osvojila naslov skupne zmagovalke PPT v sezoni 2017, v kateri čakamo še na dva teka (Vrtojba in Štanjel). Ta trditev je napačna in je posledica površnega branja pravil PPT, spremenjenih pred začetkom letošnje sezone. Vrstni red tekmovalcev in tekmovalk se določa na podlagi seštevka vseh točk, ki jih je posameznik zbral, kar pomeni, da teoretično vsaka od tekmovalk do konca tekmovanja lahko pridobi še 200 točk. Prvakinja je lahko vsaka od treh trenutno najviše uvrščenih: Rebeka Petrovčič (ima 686 točk), Kristina Bele (664) in Polona Vetrih (542). Prav tako je preuranjena tudi trditev, da si je Rafko Blažek že zagotovil drugo mesto; to je tačas dosegljivo še štirim tekmovalcem. Za strokovno pojasnilo o tem se zahvaljujem vodstvu PPT, za dezinformacijo pa se opravičujem tako bralcem kot tekmovalcem. Venčeslav Japelj

 

Po enoletni pavzi se je na koledar Primorskih pokalnih tekov vrnila tekma na stadionskih 5000 metrov. Spet so jo pripravili člani AD Nova Aurora Koper (ob finančni pomoči društva Istrski maraton), najhitrejša pa sta bila Robert Petrovčič in Kristina Bele, člana AK Pivka.

Zadnja sobota v septembru je bil prijeten dan za tek na koprskem atletskem stadionu in tekači so uživali v nekoliko drugačnem teku, kot so jih sicer vajeni. To, popestritev ponudbe PPT, je vseskozi tudi cilj organizatorjev, ki jim je kljub krizi PPT uspelo letos izpeljati tri odprta prvenstva Primorske: na pet kilometrov, polmaraton in maraton. V Kopru se je zbralo 15 tekačev, odsotni so bili tisti iz mlajših moških kategorij, vsi, s katerimi smo govorili, pa so izrazili zadovoljstvo, da so dobili priložnost teči v prijetnem atletskem okolju Kopra. Pohvalili so tudi izvedbo AD Nova Aurora.

Absolutno najhitrejša sta bila člana AK Pivka Robert Petrovčič in Kristina Bele, ki sta si že pred koncem sezone PPT zagotovila skupni zmagi. Nastopili so tudi drugi tekači, ki kandidirajo za absolutni vrh, med njimi sta si Rafko Blažek in Rebeka Petrovčič že zagotovila drugo najvišjo stopničko.

Kristina in Rebeka sta vseskozi tekli skupaj. V zadnjem krogu je mlajša tekmica napadla, vendar je Kristina napad odbila in zmagala z minimalno prednostjo. Rosana Brišar je bila močnejša od Vilme Brešan in je dopolnila trojno zmago AK Pivka.

V moški konkurenci je boj za zlato prav tako potekal med tekmovalcema AK Pivka, Rafko pa ni uspel ponoviti sežanske zmage nad Robertom, ki si je zaželel končni čas 19:00 – in ga je tudi dosegel. V boju za tretje mesto profesor Branko Vrečar ni imel prave konkurence.

Nastopila sta tudi nekdanja atleta, zdaj seveda kot veterana, Ivan Tavčar in Zdenko Lužnik. Oba sta še krepko pri močeh in za oba je bila koprska tekma prijetno doživetje.

Pravico nastopa na odprtem prvenstvu Primorske imajo tekači, ki so državljani RS.

Do konca sezone v PPT sta še Tek za borelo v Vrtojbi (22. oktobra) in Štanjelski tek (2. decembra).

 

Izidi odprtega prvenstva Primorske:

Absolutno, moški:

  1. Robert Petrovčič (AK Pivka) 19:00
  2. Rafko Blažek (AK Pivka) 19:33
  3. Branko Vrečar (Srednja tehniška šola Kranj) 19:46

Ženske:

  1. Kristina Bele (AK Pivka) 22:18
  2. Rebeka Petrovčič (AK Pivka) 22:20
  3. Rosana Brišar (AK Pivka) 24:02

Primorski prvaki po kategorijah:

Ž +55: Vilma Brešan (ŠD FURS)
Ž 45-54: -
Ž 35-44: Kristina Bele
Ž 25-34: -
Ž -24: Rebeka Petrovčič
M +70: -
M 65-69: Jure Gornik (TKD Sovica)
M 60-64: Ivan Tavčar (AK Pivka)
M 55-59: Robert Petrovčič
M 50-54: Rafko Blažek
M 45-49: -
M 40-44: -
M 35-39: -
M 30-34: -

Vsi izidi bodo objavljeni na povezavi.

 

kop-moskiV moški tekmi je takoj povedel Robert Petrovčič.

 

kop-zenske

Šopek tekačic iz AK Pivka, ki so zasedle vse tri stopničke.

 

kop-skupaj

Absolutno najboljši na primorskem prvenstvu.

 

Fotogalerija je na povezavi.

Video je na povezavi.

 

VJ
















 

 

17. Vzpon na Hleviše

IDRIJA

30 09
 2017

TSK Idrija je svoj tekaško-kolesarski vzpon na Hleviše letos prestavil s prvotno določenega datuma, kar je nekaterim od tekačev, vezanih na strog delovni urnik, onemogočilo nastop. Teklo in kolesarilo je 143 tekmovalcev, gorskih tekačev je bilo 79 (64 odraslih in 15 otrok), najhitrejša pa sta bila domačina Jošt Lapajne in Sergeja Lipušček.

Najprej so bili na cilju vzpona iz Idrije do koče na Hlevišah kolesarji, presenečenj pa med njimi ni bilo. Zmagovalca sta bila Luka Tavčar in internacionalka Tanja Žakelj. Lanski zmagovalec Simon Alič je tokrat moral priznati premoč Joštu Lapajnetu, ki je zmagi na Črni prsti dodal še zlato na domačem hribu, kjer je organizator njegov klub, tretji pa je bil Urban Lavrenčič, še en predstavnik ŠD Nanos. Jošt je za Ljudstvo tekačev povedal: »Tek se je začel hitro na prvem razgibanem delu trase, na klancu pa sem lahko držal enakomeren tempo in tekel v svojem ritmu vse do cilja. Bile so dobre tekaške razmere, končno tudi septembra tekma v sončnem vremenu. Za rekord je zmanjkala skoraj minuta, čas Gorana Ikiča je še vedno izziv za naprej. Pršut je nagrada za prvo mesto, razdeljen bo pošteno med družinske člane. Organizacija je bila odlična, predvsem pa sem bil zelo vesel podpore domačih navijačev ob progi in v cilju.« Simona Strnada, ki je že osvojil skupno prvo mesto, v Idrijo ni bilo, polno zaposlen je bil v Istri in Trstu, sicer pa je v osmih dneh nabral rekordnih pet absolutnih zmag.

Med ženskami na prvi dve mesti pišemo Sergejo Lipušček in Sašo Pisk, tako kot lani, zmagoslavje dveh Idrijčank pa je dopolnilo tretje mesto Cerkljanke Mihaela Tušar. Saša je sicer bila za pol minute hitrejša kot lani, a je Sergeja svoj lanski čas popravila za dve minuti in spet podčrtala dejstvo, da je ona kraljica Hleviš, pa čeprav načelno ni gorska tekačica.

Organizatorji so se izkazali, bil pa bi že čas, da v svojih objavah spremenijo trditev, da je njihov tek vključen v »Pokal Primorskih novic«. To že dolgo ne drži več.

Zadnji tek letošnje sezone Primorskih gorskih tekov bodo prihodnjo nedeljo pripravili v Podnanosu, tekmovalce čaka vzpon na Nanos, potem pa bo na letošnjem koledarju ostala le še zaključna prireditev, ki jo bo spremljala prva tekma za točke sezone 2018.

 

Izidi:

Absolutno moški:

  1. Jošt Lapajne (TSK Idrija) 27:15
  2. Simon Alič (ŠD Nanos) 28:36
  3. Urban Lavrenčič (ŠD Nanos) 30:07

Ženske:

  1. Sergeja Lipušček (DLT Filipides) 32:36
  2. Saša Pisk 36:04
  3. Mihaela Tušar (ŠD Nanos) 36:26

Zmagovalci po kategorijah:

M 1988 in mlajši: Jošt Lapajne
M 1987-1981: Urban Lavrenčič
M 1980-1974: Kristjan Ipavec (ŠD Nanos)
M 1973-1967: Simon Alič
M 1966-1960: Milan Zalar (TKD Sovica)
M 1959-1952: Andrej Jesenko
M 1951 in starejši: Danilo Pudgar (TD Burja)
Ž 1921 in mlajše: Kristina Ipavec
Ž 1991-1983: Saša Pisk
Ž 1982-1976: Jasmina Likar
Ž 1975-1969: Marta Švigelj (PGT)
Ž 1968-1961: Sergeja Lipušček
Ž 1960 in starejše: Nada Merlak (ŠD Hotedršica)
ml. dečki: Luka Močnik (AD Posočje)
st. dečki: Pavel Kerkoč (ŠD Nanos)
ml. deklice: Gaja Leban Jež (AD Posočje)
st. deklice: Sara Durn (ŠD Nanos)

Vsi izidi so na povezavi.

 

hlev-moskiNajhitrejši fantje na Hlevišah: Simon Alič, Jošt Lapajne, Urban Lavrenčič.

 

hlev-zenske

Najhitrejša dekleta: Saša Pisk, Sergeja Lipušček, Mihaela Tušar.

 

hlev-otroci
Organizatorji so poskrbeli za dodatno zabavo mladine.

 

VJ, foto: Katja Furlan
















 

 

24. Tek po ulicah Cerknega

CERKNO

23 09
 2017

Osnovna šola Cerkno je 23. septembra 2017 pripravila 24. izvedbo Teka po ulicah Cerknega. Teklo je 135 mladih tekačev, najuspešnejši kolektiv je bila domača osnovna šola s petimi zmagami, sledilo ji je AD Posočje s štirimi.

Tek v Cerknem je ujel ravno primerno suho vremsko luknjo, da organizatorji in tekači niso imeli težav. Prvi so se tokrat odločili, da merjenje časov opravijo sami in si pomembno zmanjšajo stroške. Kaže, da je bil to zadnji tek, ki ga je vodila Ana Hadalin. Taktirko je imela v roki ves čas, zdaj pa odhaja v pokoj, leto preden bi zaokrožila četrt stoletja vodenja tega teka, nepogrešljivega na sporedu PPT (mimogrede, tudi letos so to tekmovanje napovedovali kot pokal Primorskih novic, kar že dolga leta ni več). Pa tudi ravnatelj Milan Koželj, tudi letos je delil priznanja najboljšim, se poslavlja od šole. Ana pravi, da se bo zdaj lahko bolj posvečala teku kot obliki osebne rekreacije, ob vaditeljstvu plavanja. Kaj pomeni 24-krat izpeljati takšno prireditev, ve zelo malo organizatorjev, tistih z najboljšimi živci in neprekosljivo vztrajnostjo.

Tek je potekal po običajnem scenariju, za otroke so dobro poskrbeli, na progi pa je bilo nekaj manjših zapletov tik pred ciljem, ko so nekateri tekmovalci tekli po pločniku, kjer ne bi smeli. A niso bili sami krivi, proga ni bilo dovolj nedvoumno označena, mladina pa ni bila opozorjena na to podrobnost. Organizatorji so nastopajočim v najstarejši kategoriji, združenih letnikih 2002 in 2003, priznanja delili po letnikih, kar tistim, ki so bili na stopničkah, zagotovo ni bilo odveč. Kot vedno je bilo po simpatičnih sovicah veliko povpraševanje, ob zmagovalcih so jih izjemoma prejeli le še nekateri tekači. Biti zmagovalec namreč ne pomeni vedno, da moraš biti na vrhu stopničk, poznamo tudi drugačne zmage ...

To je bil predzadnji tek za točke PPT, sledi le še tek v Vrtojbi, in ker za skupno razvrstitev štejejo vse osvojene točke, za razliko od prejšnjih let v tem času ni prav veliko znanih odločitev o zmagovalcih. Trije so z zmagami v Cerknem podaljšali serijo nepremagljivosti v letošnji sezoni: Marcel Skočir, Manca Žibert in Ajda Sovdat.

Največ zmag je ostalo doma in znova moramo potarnati, da je škoda, ker mladi tekači iz Cerknega premalo hodijo na druge tekme PPT. Talenta imajo namreč za izvažati, a ga – z izjemo proslavljene tekaške družine Vojska in morda še koga – pokažejo praviloma le na domači tekmi. Dvakrat so vzeli vse tri medalje v kategoriji, tudi člani AD Posočje, v Cerknem sicer brez nekaterih adutov, jim niso bili kos in so zaostali za eno zlato medaljo.

Postavni Notranjec Jan Dekleva, leto starejši od Svita Kramarja Roša, v svojem letniku ni imel konkurence, Svit pa je bil po taktično odlično izpeljanem nastopu v finišu močnejši od njega. Svita in njegovo sestro Evo Klaro smo povprašali, kakšna je razlika med teki PPT in italijanskimi teki, na katerih redno in uspešno nastopata, in slišali smo, da so teki onstran meje zanimivejši. Tema za razmišljanje organizatorjev PPT?

Kot rečeno, do konca sezone je še en nastop (če ga ne bo preprečilo slabo vreme, ki se ga v Vrtojbi očitno zelo bojijo), preloženi Tek za borelo 22. oktobra.

Žal bosta naslednjo soboto istočasno na sporedu dva primorska pokalna teka, tekači se bodo morali odločati med stadionskimi petimi kilometri v Kopru in idrijskim gorskim tekom na Hleviše.

 

Izidi:

Zmagovalci:

Deklice 2010 in mlajše: Sara Leskovec (ŠD Hotedršica)
Deklice 2009: Manca Žibert (ŠD Tek je lek)
Deklice 2008: Gaja Sovdat (AD Posočje)
Deklice 2007: Klara Močnik ( OŠ Cerkno)
Deklice 2006: Ajda Sovdat (AD Posočje)
Deklice 2005: Hana Vojska (OŠ Cerkno)
Deklice 2004: Žana Sovdat (AD Posočje)
Deklice 2003-2002: Lea Jeram (OŠ Cerkno)
Dečki 2010 in mlajši: Marcel Skočir (AD Posočje)
Dečki 2009: Luka Manfreda (ŠKTD Lom)
Dečki 2008: Nace Vojska (Cerkno)
Dečki 2007: Iztok Ziliani (AK Gorica)
Dečki 2006: Matic Žiberh (ŠD Tek je lek)
Dečki 2005: Ivo Rot (TK Kobarid)
Dečki 2004: Marko Špik (OŠ Cerkno)
Dečki 2003-2002: Svit Kramar Roš (TK Kobarid)

Vsi izidi so na povezavi.

 

cerkno-ajda

Ajda Sovdat je bila v cilju pred Gajo Leban Jež in je tako podaljšala letošnjo serijo samih zmag na PPT.

 

cerkno-nace

Nace Vojska je zmagal suvereno.

 

cerkno-hana

Najhitrejša dekleta letnika 2005: z leve Lia Domevšček (TK Kobarid), Hana Vojska (s priljubljeno sovico), Neža Lenarčič (AK Pivka).

 

cerkno-start

Dekleta in fantje letnikov 2003 in 2002 so startali hkrati, tekli so najdalj, 2000 metrov.

 

cerkno-svit

Večinoma je vodil Jan Dekleva, Svit Kramar Roš pa je čakal primeren trenutek za prehitevanje.

 

cerkno-svit2

Svit je v finišu pospešil. Na posnetku je videti, da je Jan tekel po pločniku, kjer je bila gneča, rediteljica pa je bila brez moči. Organizatorji  bi morali ta del proge bolje označiti.

 

cerkno-ana

Ana Hadalin si je pokojnino prislužila tudi s 24-letnim vodenjem cerkljanskega teka.

 

Fotogalerija je na povezavi.

Video je na povezavi.

 

VJ
















 

 

2. Bovec maraton

BOVEC

16 09
 2017

Tekaško društvo Bovec je ob pomoči številnih organizacij in posameznikov (350 prostovoljcev) iz Posočja 16. septembra 2017 drugič izpeljalo Bovec maraton, bovško tekaško prireditev, ki stopa po sledi serije maratonov iz začetka 80. let prejšnjega stoletja. Teklo je približno 1200 tekačev vseh starosti iz 21 držav, zmagovalca maratonske preizkušnje, tudi primorska prvaka, sta postala Franci Volkar in Mateja Velkavrh.

Že lani je vreme nagajalo, letos pa je bil dež še nekoliko bolj moteč, tako za polmaratonce kot (še bolj) maratonce. Progi sta bili nekoliko spremenjeni, tako da lanski in letošnji časi niso primerljivi, a nekaj časovne orientacije le omogočajo. Zmagovalec med maratonci je tokrat tekel hitreje, pravzaprav so lanski čas prekosili vsi trije najboljši na stopničkah. Rekorda sta padla tudi na najkrajši progi, na polmaratonski razdalji, natančneje: 22-kilometrski, pa sta tokratna zmagovalca zaostala za lanskima dosežkoma. Največji zaostanek je pridelala pripadnica lepšega spola, za lanskim časom Lucije Krkoč je zaostala za 19 minut. Saj je Lucija tekla tudi tokrat, a se je odločila za resnično sprehajanje po progi, najdemo jo na devetem mestu.

O tem, da se proge bovške tekaške prireditve ob smaragdno zelenih vodah in prek slikovitih visečih mostov uvrščajo med najlepše, ne gre dvomiti, res pa je tudi, da so zahtevne in da od tekača terjajo resno pripravo. Bovški maraton, pa tudi polmaraton ne sodi med maratone, kot smo jih vajeni. Vsebuje tudi odseke, značilne za trejle, je nekakšna mešanica različnih podlag in profilov. S tem bovški organizatorji sledijo aktualnim tekaškim trendom teka v naravi, a pri nekaterih tekačih, predvsem tistih, ki se pred nastopi manj posvečajo opisom prog, vzbujajo mešane občutke. Tokrat smo v Bovcu slišali nekaj besed nezadovoljstva italijanskih tekačev in očitkov, češ da to ni maraton, temveč trejl.

Na cilju smo našteli 1172 tekačev, od tega 132 maratoncev, 557 polmaratoncev, 328 tekačev na zabavnem teku in 155 otrok na mladinskih tekih, ki so jih pripravili v popoldanskem času za točke PPT. Prijav je bilo 1611, razliko do 1017 dejansko prisotnih lahko pripišemo slabi vremenski napovedi. Organizatorji so zaradi dežja prestavili startno-ciljni prostor in bili prisiljeni postaviti šotor nad glavami tekačev in drugih udeležencev. Koncert Čukov po tekaškem dogajanju je bil odpovedan, sicer pa so za tekače skrbeli skrbno in odgovorno. Osebno mnenje vašega poročevalca: buški krafi so zakon!

Med maratonci je bil rekordno hiter Gorenjec Franci Volkar. Tovrstne proge mu precej bolj ustrezajo kot goli asfalt, letos je zmagal že na vrsti podobnih, čeprav krajših tekov, na Primorskem je Fric postal kralj Milanje (pri Ilirski Bistrici). Primorec Martin Štendler je kondicijsko pripravo na 100-kilometrski Ultra Pušeljc Trail, na katerem je zmagal, izkoristil še za odličen tek v Bovcu, z drugim mestom in velikim zadovoljstvom je Tinko sklenil letošnjo sezono. Klemen Rojnik, doktor znanosti, sicer pa po športni specialnosti triatlonec, je bil kar majhno presenečenje na stopničkah, a glede na to, da mu je družbo delala olimpijka Žana Jereb, mu ni bilo pretežko nekoliko bolj pritiskati na plin. Nehvaležno četrto mesto je zasedel domačin Andrej Kutin.

Med dekleti smo pričakovali zmago Neže Mravlje, že zmagovalke Istrskega maratona, a jo je prehitela Mateja Velkavrh, tretja je bila Urška Šipec, četrta pa Primorka Anja Klančnik.

Primorski gorskotekaški šampion Simon Strnad, tudi veteranski svetovni prvak v gorskem teku, se ni mogel načuditi lahkotnosti, s katero je na 22-kilometrski progi zmagal Avstrijec Niklas Kroehn, tretji je bil Boštjan Jenčič, še en veteran Franci Teraž pa je bil četrti. Med ženskami je ciljno črto prva prečkala Simona Dvorjak, nekaj sekund za njo je bila Italijanka Federica Qualizza, tretja je bila Sonja Vebster in četrta Natka Janežič. Podelitev priznanj se je zavlekla, ker je nastal zaplet pri razvrstitvi na vrhu. Ponovila se je zgodba, na katero je Ljudstvo tekačev opozorilo ob letošnjem GM4O: ker se meri neto čase, se dogaja, da tisti, ki pride prej skozi cilj, ni nujno tudi više uvrščen. Glede na to, da je pozornost gledalcev osredotočena na prihajanje v cilj, takšni naknadni »popravki« niso dobrodošli. Vprašanje pa je, kako razrešiti to vprašanje; če bi bilo enostavno, bi že zdavnaj našli rešitev.

Tek na 8-kilometrskem zabavnem teku, kjer so ugotavljali samo absolutni vrstni red, s tem tekom se je dogajanje začelo, je postregel z odlično predstavo in – iz strokovnega atletskega zornega kota – najkakovostnejšima dosežkoma v moški konkurenci. Lanski zmagovalec Mirko Cvijić iz Prijedora (BiH), še mladinec, je v tekmi do zadnjih atomov premagal domačega favorita, kakšno leto mlajšega Tobija Gaberščka. Tekača, oba sta državna prvaka, sta na cilju še nekaj časa prihajala k sebi, ura pa je obema kazala boljši čas, kot ga je lani dosegel Mirko. Tretji je bil Natan Maj Poženel, za katerega je to odličen dosežek, četrti pa Mattia Cendou, naš tekaški znanec iz Benečije, lani na stopničkah.

Tudi Kristina Bele je postavila rekord, sledili sta ji Metja Lužnih in Vika Rutar, četrta pa je bila dr. Nada Rotovnik Kozjek, ki je prejšnji večer v Bovcu predavala o tekaški prehrani.

Tobi Gaberšček je tekel še enkrat, popoldne je zmagal med vrstniki na teku za točke PPT. Najuspešnejši kolektiv je bilo AD Posočje s petimi zmagami, sledilo mu je TD Kobarid s tremi zlatimi medaljami. Prvič smo med mladimi tekači na enem od primorskih tekov zasledili naraščaj iz tekaške družine Praprotnik Kozina, v najmlajši kategoriji sta nastopila malčka Sofija in Oskar Praprotnik. Za razliko od prevladujoče sodniške prakse na tekmah PPT so tokrat nekajkrat po dvema tekačema dodelili enako mesto (doslej so tudi tekačem, ki so skozi cilj pritekli z roko v roki, pripisovali različne čase).

Zdravstvena služba ni imela veliko dela, zabeležili so tri urgence, dvakrat prebavne težave (nepravilna prehrana pred in med tekom) in eno manjšo poškodbo kolena.

Vodja prireditve Vasja Vitez je o drugi izvedbi Bovec maratona za Ljudstvo tekačev povedal: "Posebnost naše prireditve je, da z maratonci diha celotna bovška dolina, pri pripravi in izvedbi so sodelovale vse krajevne skupnosti, društva, partnerji dogodka, turistični subjekti ... Več kot 350 prostovoljcev je odlično opravilo svoje delo. V spremljevalnem programu je sodelovalo 90 nastopajočih: glasbeniki, plesne skupine, otroški vrtec ... Bovec maraton je združil celotno Bovško, kar je dober obet za njegove prihodnje izvedbe."

 

Izidi:

Maraton, tudi za odprto prvenstvo Primorske (izidi so enaki), absolutno, moški:

  1. Franci Volkar (ŠKD Mekinje) 2:48:43
  2. Martin Štendler (GRS Tolmin) 2:52:55
  3. dr. Klemen Rojnik 2:55:35

Ženske:

  1. Mateja Velkavrh 3:23:54
  2. Neža Mravlje (AD Kronos) 3:24:55
  3. Urška Šipec 3:33:25
(Vrstnega reda primorskega prvenstva po kategorijah tokrat niso ugotavljali.)

Polmaraton, absolutno, moški:

  1. Niklas Kroehn (Avstrija) 1:23:21
  2. Simon Strnad (ŠD Nanos) 1:23:47
  3. Boštjan Jenčič (TK Šmarnogorska naveza) 1:24:03

Ženske:

  1. Federica Qualizza (Italija) 1:43:25
  2. Simona Dvorjak 1:43:29
  3. Sonja Vebster 1:44:22

Zabavni tek (Fun Run, 8 km), absolutno, moški:

  1. Mirko Cvijić (AK Prijedor) 27:09
  2. Tobi Gaberšček (TF Bovec) 27:10
  3. Natan Maj Poženel (ŠKTD Lom) 29:36

Ženske:

  1. Kristina Bele (Tekač.si) 33:19
  2. Metja Lužnih 34:25
  3. Vika Rutar (AD Mass) 35:05

Zmagovalci mladinskih tekov:

Deklice 2010 in mlajše: Gaja Rutar (TK Kobarid)
Deklice 2009: Adriana Leban (AD Posočje)
Deklice 2008: Vita Leban Jež (AD Posočje)
Deklice 2007: Evita Ivančič (TK Kobarid)
Deklice 2006: Gaja Leban jež (AD Posočje)
Deklice 2005: Anastasija Udovičić (AK Prijedor)
Deklice 2004: Lara Fortunat (AD Posočje)
Deklice 2003-2002: Larisa Keglevič (AK Pivka)
Dečki 2010 in mlajši: Marcel Skočir (AD Posočje), Anže Leban (AD Posočje)
Dečki 2009: Luka Močnik (Tolmin)
Dečki 2008: Nace Vojska (Cerkno)
Dečki 2007: Iztok Ziliani (AK Gorica)
Dečki 2006: Aljoša Kranjc (SSK Ponikve)
Dečki 2005: Ivo Rot (TK Kobarid)
Dečki 2004: Andrej Lukać (AK Prijedor)
Dečki 2003-2002: Tobi Gaberšček (TD Bovec)

Vsi izidi so na povezavi.

 

bov-start8
Start teka na 8 kilometrov. Takoj sta potegnila Mirko Cvijić (levo) in Tobi Gaberšček.

 

bov-zavec

Nekdanji svetovni prvak v boksu Dejan zavec je tekel na krajši progi in bil med najhitrejšimi. Dan prej je Bovčanom predaval o svoji karieri.

 

bov-fabio

Tekel je tudi starosta primorskih tekačev, 84-letni Izolan Fabio Ivančič.

 

 

bov-moski21

Zmagovalec teka na 22 kilometrov Niklas Kroehn.

 

 

bov-simon

Simon Strnad je bil drugi na polmaratonski razdalji.

 

 

bov-pupe21

Najhitrejša dekleta na 22-kilometrski progi.

 

bov-simona

Simona Dvorjak je na cilj pritekla prva, ker pa je Federica Qualizza startala nekaj sekund za njo, je na najvišjo stopničko stopila Italijanka. Vprašanje je, kako bi se tek odvijal, če bi Simona vedela za to podrobnost.

 

bov-moski42

Trije najhitrejši maratonci na mavričnem podiju.

 

bov-pupa42

V cilj prihaja najhitrejša maratonka Mateja Velkavrh, tudi nova primorska prvakinja.

 

 

bov-pupe42

Stopničke za najboljše maratonke v Bovcu.

 

 

bov-in

Tako kot so Bovčani pomagali na Istrskem maratonu, so jim na pomoč v Bovcu priskočili na pomoč prostovoljci iz Istrskega maratona, z maskoto Boškarinom Žveltom vred.

 

Fotogalerija je na povezavi.

Video je na povezavi.

 

VJ

















 

 

 

Dan, ko sem postal svetovni prvak

KOMEN

11 09
 2017

Serijski skupni zmagovalec pokala Primorskih gorskih tekov Simon Strnad je 2. septembra 2017 na svetovnem prvenstvu v gorskem teku za veterane na 10-kilometrski progi na Slovaškem postal tudi svetovni prvak. Morda je bilo to največje presenečenje zanj samega, ne pa toliko za tiste, ki ga poznajo in vedo, s kakšno ihto se loteva zadev ... Objavljamo njegov zapis, v katerem se spominja Slovaške, na koncu pa – ko se je že lotil pisanja – se dotakne še svojega zadnjega nastopa na Učka Trailu.

Splet okoliščin je privedel do tega, da sem sploh začel razmišljati, da bi se udeležil letošnjega SP masters v gorskem teku. To je na žalost tekmovanje, čigar stroške si mora pokriti vsak posameznik sam zase. Ker sem brez zaposlitve in nimam vira prihodka, o stvareh, ki si jih ne morem privoščiti, niti ne razmišljam ...

Na vsem lepem pa se je našla oseba, ki mi je bila pripravljena pomagati, prisluhnili pa so mi tudi v mojem klubu ŠD Nanos Podnanos. Tako so se začela razmišljanja počasi spreminjati v dejanja.

Nekih posebnih priprav in treningov za to tekmo nisem imel, vsak vikend tekma ali dve, to je bil moj najboljši trening, čez teden pa po pameti lažji izteki in regeneracija na kolesu. Strah pred poškodbami je še zelo živ, zato vse podrejam pravilni količini in intenziteti naporov. Letos se izogibam nepotrebnemu teku in zmanjšanje števila tekaških kilometrov nadomeščam na kolesu; tako se izognem zakisanosti mišic in bolečinam v gležnjih.

Teden pred SP sem se, kot kaže pravilno, odločil za dve desetki v soboto, na Krasu in v Istri. Tista v Truškah je bila zelo, zelo hitra, v nedeljo pa je sledil še Tek na Angelsko goro, kratek, a zahteven vzpon. Mislim, da so te tri tekme botrovale zelo dobri pripravi na napore naslednjega tedna.

V petek je sledila dolga vožnja na Slovaško, v kraj Dubnica, kjer se je odvijalo letošnje veteransko SP v gorskem teku Vršatec 2017.
Dan pred tekmo vedno opravim aktivacijo, pomislil sem na to, da bi jo izkoristil še za ogled proge. Najprej me je presenetilo dejstvo, da se trasa proge ni kaj dosti dvigovala, bolj kot gorskemu teku je bila podobna kakšnemu krosu ali trejlu. Po drugi strani pa me je to spravilo v zelo dobro voljo, saj mi je bila proga všeč in kot nalašč za moj okus. Pokrajina zelo všečna, kot bi bil nekje v Toskani ali na Škotskem, valovanje gor in dol, travniki in polja levo in desno, pogled ti je nesel daleč naprej. Da se trasa proge res dviguje, sem se najbolj zavedal po povratku nazaj, strmina je postala očitna šele takrat. Že po prvem pogledu sem se zavedal, da bo tek zelo hiter.

Na tekmo sem se pripravil kot na vsako drugo. Aktivacija na predvečer, masaža, pašta, hidracija, počitek, individualna meditacija. Bil sem popolnoma sproščen, neobremenjen, brez kakršnihkoli pričakovanj.

Noč je prinesla nekaj dežja, zbudili smo se v zelo sveže jutro. Iz hotela pol ure vožnje do Prusk-Dubnice, vasice pod vznožjem Vršatca. Naš start je bil napovedan za 12. uro. Ura vaj in ogrevanja, dobri občutki.

Sam začetek teka je zaznamoval visok ritem, kar mi ne običajno ne ustreza najbolj, vseeno pa sem se sklenil držati vodilnih. Hiter tempo sem počasi znižal na moje standardne obrate, a sem vseeno ostajal v ospredju, kar me je čudilo, saj take uspešnosti nisem pričakoval. Na petem mestu sem se držal do šestega kilometra, ko se mi je približal Anglež (startali sta po dve kategoriji skupaj, tako da bi utegnil biti problem razločevanje po kategorijah, a sem pa prejšnji večer preučil startne številke in sem imel vse pod nadzorom), on je bil "moj". Držal sem ga na vse kriplje. Peklo in bolelo je, a zaman, vseeno mi je pobegnil. Dva kilometra pred ciljem je imel kakšnih 200 metrov prednosti.

Priložnosti, kakršna je ta, se ne ponavljajo, mi je hodilo po glavi. Takrat sem dobil neko novo, dodatno moč, pospešil sem in 300 metrov pred koncem, ko se je proga postavila pokonci, sem Angleža ujel. To so bile muke ... Koval sem taktiko, ko se je ob progi oglasil Franci Teraž: "Simon, še 100 metrov klanca, potem 200 ravnine navzdol!" Ajaj, sem si mislil, navzdol ne bo šlo. Hitra sprememba taktike: v trenutku sem se izstrelil mimo Angleža in si nabral nekaj deset metrov prednosti, kar je zadostovalo za to, da sem prvi pritekel skozi cilj.

V cilju pa nisem mogel dojeti, kot še vedno ne morem, niti ta trenutek, da sem svetovni prvak.

Verjamem v to, da je bilo tako namenjeno. In iz dna srca sem hvaležen za to. Tudi vsem tistim ki so mi prisluhnili, mi pomagali, ki so poskrbeli za to, da sem dobil okoli vratu zlato medaljo.

Preskočil sem nekaj podrobnosti. Še vedno je pred mojimi očmi prizor, ko sem prišel skozi cilj in nisem verjel da sem res prvi. Dekle, ki mi je dalo spominsko kolajno, sem prijel in jo dvigoval v zrak. Kakšna evforija! Verjetno sem bil edini od zmagovalcev, ki se je tako veselil svojega dosežka. To je bil zame pravi šok - v pozitivnem smislu.

Od teka nisem pričakoval popolnoma ničesar, bil sem sproščen, spočit, brez obremenitve. Čutil sem se močnega, noge so bile hitre, res hitre, proga je bila po mojem okusu in na koncu, ko se je izkazalo, da je možno, takrat sem prekosil samega sebe, nadnaravna moč in želja sta me pripeljali do triumfa.

Prej si niti v sanjah nisem upal pomisliti, da bi lahko kdaj v življenju postal svetovni prvak ... in še vedno ne dojemam, da je to res. Da bodo meni v čast kdaj igrali državno himno. Kakšen je občutek, ko si na najvišji stopnički in ti dvignejo zastavo!

Pruske, Dubnica, zame nepozaben kraj, kjer se je na dan tekme SP vse poklopilo v moj prid. Tako mi je bilo namenjeno ...

 

Še o trojčku na Učki

Lani so me na Učki izzivali, češ zmagal si na Učka Trailu 42 km, letos si zmagal na 31 km, kaj pa naslednje leto? Še 16km? Izziv sem sprejel in letos sem nastopil še na kratki različici Učka Traila. Priznati pa moram, da me je kar malo žgečkalo, ker nisem šel na katero od daljših prog. Tako sem razmišljal še včeraj, danes pa vem, da je bila odločitev pravilna. Prvič zato, ker sem še malo utrujen, drugič pa zato, da ne staknem novih poškodb.

Kot na vseh zadnjih tekmah sem se tudi tokrat počutil dobro, noge so bile sproščene in lahke, v glavi je bilo vse razčiščeno. Torej, čas je bil za start. Takoj sem bil v ospredju, na stopnicah je bil pred mano le Jošt Lapajne, ki je tekel na 31 km. Da bi tekel z njim, mi ni prišlo niti na misel, trenutno je Jošt svetlobno leto pred menoj. Nekoliko me je presenetilo, da mi nihče ni sledil. Tekel sem v svojem tempu, nisem navijal do konca, do vrha hriba je bil tek res užitek, čutil sem moč, s katero sem kar letel. Tudi spust je minil v prijetnem tempu, sem pa zmanjšal intenzivnost, ker sem želel na cilj priti čimbolj svež - če se bo seveda dalo.

Zako je tudi bilo, preostanek spusta od Mlina naprej je bila čista uživancija, imel sem čas celo za lepe razglede po Kvarnerju. In za nameček sem v cilj prišel v času novega rekorda, ki je zdaj skoraj za tri minute boljši od starega.

In tako imam zdaj trojček, zmage na vseh treh razdaljah Učka Traila. Kar zadeva organizacijo, moram reči, da je bila na zavidljivi ravni, lahko bi bila za zgled marsikateremu organizatorju podobnih prireditev pri nas.

 

simon-bitka
Bitka za svetovni naslov še ni odločena. Britanec Alec Woods bo na cilju zaostal za pičlih pet sekund.

 

simon-stopnicke

Simon Strnad je na svetovnem prvenstvu na Slovaškem osvojil edino slovensko medaljo. Prihodnje leto bo prvenstvo pripravila Slovenija, veterani bodo tekli na Ratitovec, gostitelji pa bodo skušali dokazati, da Simon ni edini, ki zna krojiti svetovni veteranski vrh. Levo je drugi Britanec Alec Woods, desno tretji Čeh Borek Jančik.

 

simon-slavnik

Proslavljanje svetovnega naslova med prijatelji na Slavniku. Tekel je šampanjec Mirana Sirka.

 

 

simon-ucka
Doslej je edino Simon zmagal na vseh treh razdaljah Učka Traila.

 

Video proslavljanja na Slavniku in pogovora s Simonom je na povezavi.

 

Simon Strnad, foto: osebni arhiv SS

 

 

















 

 

 

24. Gorski tek Ivana Anderleta na Črno prst

PODBRDO

02 09
 2017

Planinsko društvo Podbrdo, ki letos praznuje 60. rojstni dan, in Gorska reševalna služba Tolmin sta na prvo septembrsko soboto pripravila 24. Gorski tek iz Podbrda na Črno prst. Teklo je 114 tekačev, med njimi že štiriindvajsetič Peter Čufer, na 6,3 kilometra dolgi progi s 1320 višinci sta zmagala Jošt Lapajne in Tina Klinar.

Peter Čufer (rojen leta 1946), ob Ivanu Čuferju in Marku Dakskoblerju član trojice gorskotekaških pionirjev v Sloveniji, ki so tekmovali na prvem gorskem teku leta 1970, je tudi tokrat nosil startno številko z zaporedno številko teka, torej 24. Na v oblake zavit vrh Črne prsti je prišel v manj kot poldrugi uri. Tekli so tudi Lojze Kovačič, Srečko Beguš, Leon Kos in Petrova boljša polovica Milojka Čufer (mladenka letnika 1954, ki so jo razglasili za »najbolj izkušeno tekačico«), za katero se je marsikdo spraševal, kako bi izgledala v kopalkah na plaži. Po naših podatkih so to štirje veterani, ki so odtekli 23 tekov - vse razen prvega. Seveda je Peter edini, ki ima popolno bilanco. Črna prst je pritegnila 114 tekačev, 11 manj kot lani, a je to super kompliment najstarejšemu gorskemu teku v Sloveniji. Namenjen je bil tudi tekmovanju članov Gorske reševalne službe, ob tem pa so nagrajevali tudi najboljše domačine.

Po nastopu na Otlici, kjer se je prvič po triletni pavzi na uradnem gorskem teku ponovno prikazal Jošt Lapajne, smo z radovednostjo pričakovali, kako mu bo šlo na precej daljši kraljevski progi nad Podbrdom. Če bi stavili nanj, bi stavo gladko dobili, saj je Jošt zmagal s triminutno prednostjo pred državnim podprvakom s Krvavca, košarkarjem Timotejem Bečanom in Simonom Aličem, drugim najhitrejšim na Črno prst vseh časov, se hitro vrača na nekdanjo tekmovalno raven. Za LT je povedal, da je imel še kar nekaj rezerve, ki bi jo črpal, če bi mu kdo dihal za ovratnik, pa tudi namočena proga in sivo vreme nista bila ravno naklonjena izboljševanju dosežkov. Za postavljanje rekorda in 300 evrov, ki so jih obljubili organizatorji tistemu, ki bo boljši od časa Petra Lamovca iz daljnega 2006 (47:46, to je edini čas pod 50 minutami), tokrat ni bilo možnosti. Na vprašanje, ali se mu zdi rekord dosegljiv, pa je Jošt odgovoril pritrdilno, seveda pa bi moral za to trenirati (za nastop na Črni prsti je zgolj kolesaril in odtekel Otlico).

Timotej si je po Črni prsti še istega dne privoščil tudi nastop na teku ob Ljubljanici, na katerem je zmagal.

Četrti je bil Bojan Ambrožič, ki je letos v odlični formi. Med dekleti je bila četrta Marta Švigelj (peta Marta Šorli, obe PGT), prva tri mesta pa so bila ponovitev državnega prvenstva na Krvavcu. Tina Klinar je ubranila lansko zmago in svoj čas popravila kar za pet minut. Od nje je bilo hitrejših samo 11 moških, postavila je drugi najboljši ženski čas v zgodovini teka. Mihaela Tušar je bila tokrat tretja (lani druga), čeprav za dobro minuto hitrejša kot lani, med njima pa se je uvrstila Mojca Koligar, s Tino in (odsotno) Klementino Lemut odkritje letošnje sezone gorskih tekov.
Tekačem so pripravili okusno kosilo, le sadja je bilo tokrat malo manj kot običajno. Seveda pa vrh Črne prsti, na 1800 metrih, ni izostala fenomenalna sadna kupa. Tokratno darilo tekačem so bile tekaške hlače; praktični organizatorji so pobrali podatke o velikostih in bodo hlače pošiljali po pošti. Izžrebali so tudi nekaj zanimivih praktičnih nagrad.

Ker se je serija štirih tekov Pušeljca iztekla, so v Podbrdu razdelili priznanja vsem, ki so odtekli vse teke. Moški so dobili klobuke, dekleta pa unikatne šopke, ki jih je oblikovala in lastnoročno naredila Milojka Čufer.

Naslednji gorski tek iz primorskega pokala bo 30. septembra idrijski Vzpon na Hleviše. Bodite pozorni, datum je spremenjen, prvotno so načrtovali tek za 23. september.

 

Izidi:

Moški absolutno:

  1. Jošt Lapajne (TSK Idrija) 52:30
  2. Timotej Bečan (KGT Papež) 55:24
  3. Simon Alič (ŠD Nanos) 55:37

Ženske absolutno:

  1. Tina Klinar (Zgornje Gorje) 1:03:07
  2. Mojca Koligar (KGT Papež) 1:06:53
  3. Mihaela Tušar (ŠD Nanos) 1:07:51

Zmagovalci kategorij:

ml. člani: Jošt Lapajne
člani: Marko Kovač
st. člani: Stanko Janžekovič (AD Železniki)
ml. veterani: Simon Alič
veterani: Simon Drole (PD Podbrdo)
st. veterani: Milan Šenk (GRS Jezersko)
superveterani: Milan Kogoj (ŠD Šentviška gora)
ml. članice: Tina Klinar
članice: Tadeja Turšič (GRS Tolmin)
st. članice: Mojca Koligar
ml. veteranke: Marta Švigelj (PGT)
veteranke: Mihaela Tušar
st. veteranke: Tea Bajc (Triatlon klub Ajdovščina)

člani GRS do 40 let: Anže Šenk (GRS/TTSO Jezersko)
člani GRS nad 40 let: Martin Štendler (GRS Tolmin)
domačini (območje PD Podbrdo): Martin Štendler
domačinke (območje PD Podbrdo): Vida Drole (PD Podbrdo)

Izidi so na povezavi 1 in na povezavi 2.

 

prst-tina

Tina Klinar, dvakratna zmagovalka, vrh Črne prsti.

 

prst-najboljsi
Najhitrejši absolutno.

 

prst-peter
Peter Čufer je edini odtekel vseh 24 tekov na Črno prst.

 

prst-milojka
Milojka Čufer ni tekla samo prvega, daljnega leta 1970.

 

prst-sreo
Srečko Beguš je nekaj manj kot 100 kilogramov tudi tokrat brez večjih težav s starta prestavil na cilj teka. Nizke temperature zanj niso problem.

 

prst-leon
Čeprav nekoliko slabše pripravljen kot običajno, je Leon Kos uspešno končal svoj 23. tek na Črno prst.

 

prst-lojze

Lojze Kovačič iz Tolmina je svoj 23. tek na Črno prst odtekel kot da je nekje na morski obali ...

 

prst-13
Valentina Winkler iz Žalca na pobočjih Črne prsti ni imela najboljšega razgleda; tudi zato, ker so se ji stekla očal rosila. Podobno se je godilo Bojanu Ambrožiču, ki pa je kljub temu osvojil četrto mesto.

 

prst-pueljc
Osvajalci letošnjega Pušeljca.

 

Fotogalerija 1 je na povezavi.

Fotogalerija 2 je na povezavi.

Fotogalerija 3 je na povezavi.

Fotogalerija 4 je na povezavi.

Fotogalerija Valentine Čufer je na povezavi.

Video je na povezavi.

VJ

 

 

















 

 

 

6. Tek na Angelsko goro

AJDOVŠČINA, OTLICA

27 08
 2017

ŠKTD Sinji vrh je na zadnjo nedeljo v avgustu šestič pripravilo svoj Tek na Angelsko goro, 4,2-kilometrski gorski tek s 600 metri vzpona, ki poteka mimo znamenitega Otliškega okna. Našteli so 102 tekača, med odraslimi sta zmagala Jošt Lapajne in Mihaela Tušar.

Zgodnja ura starta pri izviru Hublja nad Ajdovščino, 9.30, je nekoliko omilila vročino, s katero so se morali soočiti tekači predvsem na zadnjem, ravninskem kilometru proge (približno na tem delu je tekla svoj tek tudi mladina). Ampak poletje je poletje, to je treba vzeti v zakup, tako da pritožb zaradi vročine niti ni bilo preveč. Tako odraslih kot mladih tekačev je bilo letos nekaj več kot lani (rekord?), 78 in 24. Zanje so organizatorji dobro poskrbeli, razdelili so praktične nagrade (sicer malce prepozno, ko je večina tekačev že odšla), okrepčila in osvežitve tudi ni bilo premalo. Če bi organizatorji zmogli testeninam »po defoltu« dodati še odlične palačinke, te so sicer prodajali po dva evra, jih tekači ne bi uspeli prehvaliti.

Simon Alič po operaciji ramena spet teče in njegovi časi nakazujejo, da se približuje stari formi. Na Angelski gori je bil od njega hitrejši le veliko mlajši Jošt Lapajne, ki je končal prvi del študija in se vrača k teku (medtem se je ukvarjal pretežno s kolesarjenjem). Otlico je Jošt vzel za test pred Črno prstjo, kjer si torej lahko obetamo zanimivo tekmo. Na Otlici je za Aličevim rekordom zaostal za 13 sekund. Tretji je bil Simon Strnad, to je bila ena od treh njegovih tekem v vikendu! (še en tek v Sežani in tek v Truškah v soboto), povejmo pa še, da je do Otlice prikolesaril in se na enak način tudi vrnil domov.

Alič se je tokrat na Otlico pripeljal z avtom in se za ogrevanje spustil po progi do starta. Podobno je ravnalo še nekaj tekačev, tudi dva italijanska, zaradi katerih so za kakšno minuto prijazno zamaknili start.

Mihaela Tušar je znova pokazala izredno formo, svoj lanski čas je izboljšala za minuto in prijateljico Uršo Trobec pustila za sabo točno za štiri minute. Tretja je bila Marta Švigelj.

To je bil dan za Simone, na stopničkah se jih je zvrstilo kar pet, pridružila se jim je tudi ena Simona, kot je ugotavljala natančna spremljevalka PGT Valentina Čufer.

Otroci so tekli po članski tekmi. Med zmagovalci sta bili deklici, ki sta medalji osvojili tudi na nedavnem državnem prvenstvu, Gaja Leban Jež srebro, Sara Durn pa bron.

Do konca sezone so še tri tekme in kljub temu, da je precej odločitev o medaljah in pokalih že znanih, ni pričakovati zmanjševanja števila udeležencev, tudi zato, ker marsikdo še nima dovolj udeležb za sodelovanje pri končnih nagradah. Naslednji je na vrsti gorski tek na Črno prst, kraljevska preizkušnja v Podbrdu. Za izboljšanje rekorda Petra Lamovca je obljubljena nagrada 300 evrov.

 

Izidi:

Absolutno moški:

  1. Jošt Lapajne (TSK Idrija) 26:18
  2. Simon Alič (ŠD Nanos) 28:02
  3. Simon Strnad (ŠD Nanos) 29:58

Absolutno ženske:

  1. Mihaela Tušar (ŠD Nanos) 34:40
  2. Urša Trobec (ŠD Setnik) 38:40
  3. Marta Švigelj (PGT) 39:17

Zmagovalci po kategorijah:

M 1988 in mlajši: Jošt Lapajne
M 1987-1981: Simon Razpotnik (KGT Papež)
M 1980-1974: Boštjan Pintar
M 1973-1967: Simon Alič
M 1966-1960: Simon Drole (PD Podbrdo)
M 1959-1952: Slavko Prezelj (PD Podbrdo)
M 1951 in starejši: Drago Božič
Ž 1992 in mlajše: Klara Lekše (Notranjsko-primorske novice)
Ž 1991-1983: Bernarda Habe (Dream Team Habe)
Ž 1982-1976: Jasmina Likar
Ž 1975-1969: Marta Švigelj
Ž 1968-1961: Mihaela Tušar
Ž 1960 in starejše: Tea Bajc (Triatlon klub Ajdovščina)
ml. dečki: Luka Močnik (Tolmin)
st. dečki: Pavel Krkoč (ŠD Nanos)
ml. deklice: Gaja Leban Jež (AD Posočje)
st. deklice: Sara Durn (ŠD Nanos)

Vsi izidi so objavljeni na povezavi.

 

otlica-start

Pred startom pri izviru Hublja nad Ajdovščino.

 

otlica-ivodanilo
Ivo Kete in Danilo Pudgar sta si razdelila bronasto medaljo za uvrstitev v starostni kategoriji.

 

otlica-lekse
To ni Peter Prevc, temveč Toni Lekše, ultramaratonec iz Cerknice, ki je pred kratkim kot prvi Slovenec pretekel Swiss Ultra Trail (201 km, 23.000 v/m).

 

otlica-najhitrejsim
Najhitrejši v moški konkurenci: Simon Strnad, Jošt Lapajne, Simon Alič.

 

otlica-tone
Anton Knavs si je startno številko našil na majico. Če je že številka stalna, pa naj bo še način pritrditve.

 

otlica-mihaela
To ni fotomontaža, čeprav Mihaele Tušar ne boste videli s kozarcem alkoholne pijače v roki. Kozarec s pivom se je pač znašel pri roki – in hec mora biti.

 

otlica-igor
Igor Reščič, istrski gorski tekač in jogi, odlično obvlada stojo na glavi.

 

otlica-bertosimon
Odlična družba: legenda primorskega gorskega teka Albert Lazar (80 let) in legenda slovenskega primorskega teka Simon Alič.

 

Fotogalerija 1 je na povezavi.

Fotogalerija 2 je na povezavi.

Fotogalerija 3 je na povezavi.

Fotogalerija 4 je na povezavi.

Video je na povezavi.

 

VJ, foto: Katja Furlan, LT

 

 


















 

 

 

16. Tek na Tabor

SEŽANA

26 08
 2017

Ob sežanskem občinskem prazniku so člani ŠD Kraški tekači 26. avgusta 2017 šestnajstič pripravili svoj tek na Tabor. Štel je za članske točke PPT, udeležilo pa se ga je 38 tekačev. Zmagala sta Marko Vojska in Kristina Ipavec.

To je bil dan za zmagoslavje idrijsko-cerkljanskega konca. Na najvišjih stopničkah sta namreč stala veteran Marko Vojska iz Šebrelj in Kristina Ipavec z Vojskega. Marko pri najboljši volji ni vedel odgovoriti na vprašanje, katera zmaga v primorskih tekih je bila ta, vsekakor pa krepko več kot stota! Za tiste, ki ne pomnijo malo bolj oddaljene zgodovine PPT, povejmo, da je bil Marko pred leti serijski zmagovalec posameznih tekov in precejšnje število let tudi skupno najboljši. Žal urejene statistike zmagovalcev tega pokala ni in vam s podrobnosti ne moremo postreči.

Marko je pravzaprav progo odtekel dvakrat, najprej si je ogledal, kje bodo tekli, prav do vrha Tabora, potem pa – že na začetku izdatno prepoten – progo odtekel še tekmovalno. Ajdovski Marko je spet pokazal, da je hiter, na tretje mesto pa se je zavihtel Rajko Blažek, tokrat (menda prvič) pred klubskega kolega, sicer nekaj let starejšega Roberta Petrovčiča, ki je imel težave z gležnjem. Kristina se je veselila svoje prve zmage v članski konkurenci, priznala je, da je sežanska proga kar težavna. Rebeka Petrovčič jo je sicer letos enkrat premagala, a v Sežani je bil vrstni red spet »običajen«. Na tretjo stopničko je stopila Polona Vetrih.

Po gorskem teku na Široko je starosta Albert Lazar tekel tudi na Tabor, in tudi tokrat njegov čas ni presegel ure. Berto je imel s seboj posebno palico, »žezlo« najstarejšega tekača, ki mu jo je ob odhodu s tekaških prog predal Fabio Ivančič, vendar Lucijana Lipuščka, kateremu je nameraval palico predati, v Sežano ni bilo. Tekaški kolegi so ga prepričevali, da je za takšno potezo še odločno prezgodaj, utemeljevanje z 80 leti starosti, ko naj bi bil čas za tekaški pokoj, pa – ob takšni formi, kot jo izpričuje Berto – je iz trte izvito. Upajmo, da bo zaleglo ...

Dan je bil prijeten za tek, potrudili so se tudi gostitelji, tako da maloštevilnim tekačem ni bilo žal, da so se udeležili sežanskega teka. Nekaj udeležbe je Kraškim tekačem nelojalno odvzel nek drugi tek, organiziran na isti dan prav tako v Sežani, v soboto zvečer pa so svoj tek pripravili tudi v istrskih Truškah. Startnina je znašala samo 10 evrov, ob toplem obroku je bilo na voljo več kot dovolj raznovrstne sadne osvežitve, tekači so si lahko postregli s kavo, dobili so kar dve praktični darili, še dodatna darila so šla v roke najboljših, ki so – spričo maloštevilne udeležbe – predstavljali visok delež tekačev. Tek je podprla sežanska občina, kot običajno so sodelovali pohodniki iz društva Sožitje, neumorna zdravnica Ljubislava Škibin je tudi tokrat opravljala zdravstvene meritve in svetovala vsem, ki so se oglasili na zdravstveni delovni točki.

Ponudba na teku je bila torej bogata, vseeno pa tekačev ni bilo niti 40. Del vloženega truda je tako šel v nič. Verjetno se bodo organizatorji, ko bodo analizirali tek, zamislili nad statistiko in iskali vzroke za upadanje obiska. Zdi se, da je Tek na Tabor še ena potrditev pravila, da dandanes uspevajo samo teki, ki imajo »zgodbo«, ki ponudijo nekaj izvirnega in privlačnega. Če ne bodo v Sežani našli poživila za svojo prireditev, bo prav verjetno, da bo Tek na Tabor šel po poti pokojnega Kraškega teka v sosedskem Povirju.

Marko Goranič je tudi tokrat tik pred startom spustil svoje golobe, simbole miru, katerim je presenetljivo hitro sledil tudi start tekačev na sedemkilometrski progi s 124 metri vzponov.

V pokalu PPT tekače čaka še en tek, v Vrtojbi, za odrasle in mladino. Prvotno določeni datum, 3. september, so organizatorji spremenili v 10. september, zato svetujemo vsem, ki berejo te vrstice, da si na koledar napišejo novi datum.

 

Izidi:

Absolutno, moški:

  1. Marko Vojska (Cerkno) 31:52
  2. Marko Saksida (Ajdovščina) 32:25
  3. Rajko Blažek (AK Pivka) 32:39

Ženske:

  1. Kristina Ipavec (Vojsko) 38:43
  2. Rebeka Petrovčič (AK Pivka) 39:23
  3. Polona Vetrih (Tekači Vipavske doline) 41:43

Zmagovalci kategorij:

Ž +55: Vilma Brešan
Ž 45-54: Andreja Zrimšek Vrečar
Ž 35-44: Ana Steinbacher
Ž 25-34: Polona Vetrih
Ž -24: Kristina Ipavec
M +70: Branko Lipnik (Horjul)
M 65-69: Jure Gornik (TKD Sovica)
M 60-64: Jožef Tomažič (Ljudstvo tekačev)
M 55-59: Robert Petrovčič (AK Pivka)
M 50-54: Rajko Blažek
M 45-49: Andrej Panič (ŠD Hitre noge)
M 40-44: Marko Vojska
M 35-39: Sašo Skalec
M 30-34: Marko Saksida
M 25-29: Aljaž Plevnik
M -24: -

Vsi izidi so na povezavi.

 

tabor-golobi

Golobi za mir, sežanska tradicija.

 

tabor-start
Start teka.

 

tabor-pregledi
Preverjanje zdravja in poslušanje nasvetov za zdravo življenje nikoli nista odveč.

 

tabor-najboljsi
Najhitrejša šesterica v Sežani.

 

Fotogalerija je na povezavi.

Video (zaradi okvare kamere krajši kot običajno) je na povezavi.

 

VJ

 

 

















 

 

 

Gorski tek je atletska panoga z največ velikimi medaljami v Sloveniji

LJUBLJANA

24 08
 2017

Kar 43 odstotkov slovenskih atletskih medalj z največjih mednarodnih tekmovanji so osvojili gorski tekači. Od teh jih je pol v vitrinah Kosoveljev in Lucije Krkoč.

Med atleti občasno steče pogovor o tem, katera panoga je v Sloveniji najuspešnejša oziroma katera prinaša največ odličij. Ker je Ljudstvo tekačev tekaški portal, nas je zanimalo, kako v okviru Atletske zveze Slovenije (AZS) stojijo gorski teki, za katere vemo, da kar pridno prinašajo medalje. Toda to je bila doslej zgolj približna ocena, manjkali so oprijemljivi podatki in primerjave. Pisarno AZS smo zaprosili za podatke o tem, katere velike medalje so si na največjih mednarodnih tekmovanjih priborili slovenski atleti. Zdravko Peternelj nam je prijazno posredoval zaprošeno statistiko, iz katere smo črpali vsebino za naslednje vrstice.

Pregledali smo sezname in »peš« seštevali mladinske in članske medalje, osvojene na olimpijskih igrah ter svetovnih in evropskih prvenstvih. Od tam, kjer so naštete ekipne medalje, smo jih na naš seznam prepisali toliko, kot je bilo članov ekipe (tak pristop ima tudi AZS). Drugačno štetje bi zapletlo delo in zmanjšalo razumljivost, je pa tudi pravično, da kolektivni dosežek pripišemo vsakemu od članov ekipe.

V času do leta 1991 in po njem, do današnjih dni, so slovenski atleti po podatkih AZS na olimpijskih igrah ter svetovnih in evropskih prvenstvih osvojili 125 medalj. 54 od teh so nam pritekli gorski tekači, njihov delež znaša 43 odstotkov. Gorski tek je torej najtrofejnejša panoga slovenske atletike. Vse njegove medalje so bile skovane na svetovnih in evropskih prvenstvih, saj gorski tek ni olimpijska disciplina.

Znotraj gorskega teka je najuspešnejši kolektiv Športno društvo Nanos iz Podnanosa z 20 medaljami. Pa ne samo znotraj gorskega teka, temveč med vsemi atletskimi športnimi kolektivi, saj je nekdaj nedosegljivi AD Kladivar iz Celja nabral »le« 15 medalj, večino pred slovensko osamosvojitvijo. Podobno presenetljiva kot uvrstitev ŠD Nanos pa je tudi tretje mesto AK Brežice z 12 medaljami. Četrti je AD Mass iz Ljubljane z devetimi velikimi medaljami. ŠD Nanos ima neverjetnih 16 odstotkov velikih medalj slovenske atletike in 37 odstotkov gorskotekaških. Ko ob ŠD Nanos postavimo še TK Kobarid, dobimo skupaj 27 medalj primorskih tekaških kolektivov, čemur lahko prištejemo še dve primorski medalji, zadnja leta osvojeni pod zaščitno znamko gorenjskega KGT Papež (Mitja Kosovelj). Delež Primorske znaša 29 medalj, več kot polovico od vseh slovenskih gorskotekaških medalj (ob Mateji Kosovelj in Luciji Krkoč je tu še Jana Bratina).

Nekatere od teh številk se nadvse presenetljive. A ne gre samo za številke, pomembno je predvsem to, da je za njimi težaško, srčno in strokovno načrtovano delo tekačev v panogi, ki sodi med najzahtevnejše in najnapornejše. Od leta 2002 do lani so bile diamantne konice slovenskega gorskega teka Mateja Kosovelj z desetimi velikimi medaljami ter Lucija Krkoč in Mitja Kosovelj s po devetimi medaljami (Mitja je vse osvojil na svetovnih prvenstvih). Mitja ima eno medaljo manj od sestre, ima pa zato edini slovenski zlati medalji s članskih svetovnih prvenstev. Ta trojica pod taktirko trenerja Edvina Kosovelja je torej Sloveniji prinesla 28 velikih medalj. Od 54 gorskotekaških, od 125 medalj slovenskih atletov. Mitja je letnik 1984, Mateja in Lucija 1988. Prvega so letos iz prvih tekaških vrst potegnile starševske obveznosti, najverjetneje tudi zaradi neurejenih odnosov znotraj panoge najresneje razmišlja o koncu kariere, dekleti pa bi morali šele dobro začeti črpati izkušnje in napadati še višje uvrstitve, a se z njima nihče ne ukvarja, živ krst jima ne prisluhne. Kot da bi takih šampionk imeli nešteto ... Niti tretji vrstnici letnika 1988 Petri Tratnik, letošnjemu odkritju našega gorskega teka, prav tako članici ŠD Nanos, se zelo verjetno ne piše boljša usoda.

Podatki AZS bi morali biti zanesljivi, čeprav morda kakšna podrobnost še manjka, pri seštevanju pa tudi naj ne bi bilo kakšnih večjih napak. Napisano bi utegnilo pomagati pri analiziranju položaja gorskega teka, organiziranju nadaljnjega dela – in realnejšemu vrednotenju dosežkov; ne samo naštetih tekačev, temveč tudi še drugih asov slovenskega gorskega teka. Vključno z možnostjo, da postanemo ponosnejši na to panogo, pa čeprav ni olimpijska. Morda pa še bo, če se bo kdo dovolj potrudil za to.

 

medalje-mateja
Mateja Kosovelj se je v zadnjem času umaknila s tekaških prog, čeprav ima njen letnik (1988) še veliko povedati.

 

medalje-lucija
Lucija Krkoč je po prihodu na cilj v Podbrdu, kjer je lani osvojila dve medalji, morala opraviti doping kontrolo. Včasih je zaradi dehidracije to nekoliko zoprna zadeva, to pa je tudi edina težava naših gorskih tekačev - za razliko od nekaterih kolegov iz drugih atletskih panog ...

 

medalje-mitja
Mitja Kosovelj, edini slovenski gorski tekač, ki so mu uredili državno službo. To ugodnost je do odplačal z devetimi medaljami svetovnega leska.

 

medalje-edvin
Edvin Kosovelj, kovač več kot polovice slovenskih gorskotekaških medalj, ima nekoliko drugačne poglede na strategijo gorskega teka kot aktualno vodstvo Združenja za gorske teke. Desno je Miran Cvet, veteran, ki tačas kroji tekmovalni vrh in mu mladina še ne pride blizu.

 

VENČESLAV JAPELJ

 

 

















 

 

 

16. Vzpon na Široko

MOST NA SOČI

15 08
 2017

Šestnajsta izvedba Vzpona na Široko, na praznični 15. avgust, je število udeležencev (227) spet pomaknila za malenkost navzgor (lani 222), morda je to bila rekordna udeležba. Spet je bilo več tekačev, našteli so jih 119, od tega 17 otrok, kolesarjev pa je bilo 107, od tega zgolj štiri kolesarke. Med tekači sta bila najhitreje na cilju reprezentanta Rok Bratina, za skoraj minuto je popravil svoj rekord, in Mojca Koligar.

Na 4700-metrski progi s 600-metrskim vzponom vročina niti ni delala večjih težav, tudi zato, ker je dobršen del proge speljan skozi gozd. V ospredju so bili slovenski reprezentanti, kar pet jih je prišlo v Most na Soči, ob »aktualnih« Bratini, Koligarjevi in Tušarjevi še Trobčeva in Pintar. Po pričakovanjih sta slavila Rok Bratina in Mojca Koligar. Rok je na Široko že tekel, njegov je bil dosedanji rekord, Mojco pa je tja pripeljala radovednost. Strma proga ji ustreza, tako kot Roku, ki je svoj rekord popravil za slabo minuto. Njuni izjavi lahko poslušate na videu, tako kot še nekatere druge. Zmagala sta s prepričljivo prednostjo.

Roku je sledil nerjaveči Simon Strnad, tudi lani drugi, letos je bil hitrejši, tretji Anej Likar, ki tačas ob teku tudi veliko kolesari, pa je nekoliko zaostal za lanskim časom, a ponovno stal na tretji stopnički. Četrti je bil istrski tovar, ultramaratonec Mitja Volčanšek – nadomestil je kolega Danijela Vinčeca, lanskega zmagovalca.

Tudi pri ženskah sta bila drugo in tretje mesto fotokopija lanskega teka, kljub veteranskemu statusu sta Mihaela Tušar in Urša Trobec letos zabeležili boljši čas kot lani. Nekoliko presenetljivo se je tik pod stopničke prebila med gorskimi tekači manj znana Renata Leban.

Drugi mesti sta Simonu in Mihaeli zagotovili zmagi v pokalu, čeprav ostajajo še štiri tekme. Za Simona je to četrti (zaporedni) triumf, Mihaela pa ima šest zmag (po podatkih, ki jih na spletu objavljajo PGT), njeno serijo sta prekinili samo Jana Bratina in Ana Čufer, vsaka po enkrat.

Po 80. rojstnem dnevu, ki ga je praznoval v maju, se je prve tekme udeležil Albert Lazar. Ni treba ponavljati, da so gorski teki precej zahtevnejši od ravninskih; popularni Berto je progo zmogel v manj kot uri, na vprašanje, kako je teči v tej starosti, pa je odgovoril: »Zdaj jih več preganjam pred sabo.«

Prizorišče vrh Širokega je bilo tudi letos nekoliko spremenjeno, gostitelji se še naprej držijo pravila, da morajo vsako leto kakšno stvar narediti še prijaznejšo za obiskovalce. Organizatorji so delili tudi praktične nagrade, kulinarična ponudba je bila obilna in kakovostna, le na okrepčevalnici v cilj je prehitro zmanjkalo sadja (nasvet: bolje kot ponuditi cele banane bi jih bilo razrezati na polovičke).

Med kolesarji (objavljamo tudi njihove fotografije) sta bila najhitrejša Primož Porenta (Bambi) na specialki in Luka Tavčar (Calcit Bike Team). Luka je lastnik obeh rekordov.

Naslednji gorski tek iz serije PGT bo Gorski tek na Angelsko goro (Otlica), pripravili ga bodo 27. avgusta, dan prej pa bodo Sežanci pripravili Tek na Tabor iz serije PPT.

 

Izidi:

Absolutno moški:

  1. Rok Bratina (TD Bovec) 26:14
  2. Simon Strnad (ŠD Nanos) 29:52
  3. Anej Likar (ŠD Nanos) 31:13

Absolutno ženske:

  1. Mojca Koligar (KGT Papež) 34:03
  2. Mihaela Tušar (ŠD Nanos) 35:42
  3. Urša Trobec (ŠD Setnik) 39:12

Zmagovalci po kategorijah:

M 1988 in mlajši: Rok Bratina
M 1987-1981: Simon Razpotnik (KGT Papež)
M 1980-1974: Mitja Volčanšek (Istrski tovar)
M 1973-1967: Simon Strnad
M 1966-1960: Tomaž Devetak (PGT, Ljudstvo tekačev)
M 1959-1952: Andrej Jesenko (Škofja Loka)
M 1951 in starejši: Tine Valič (Vejtr)
Ž 1992 in mlajše: Kristina Ipavec
Ž 1991-1983: Jasmina Munih
Ž 1982-1976: Mojca Koligar
Ž 1975-1969: Renata Leban
Ž 1968-1961: Mihaela Tušar
Ž 1960 in starejše: Tea Bajc (Triatlon klub Ajdovščina)
ml. dečki: Luka Močnik (Tolmin)
st. dečki: Natan Maj Poženel (ŠKTD Lom)
ml. deklice: Gaja Leban Jež (AD Posočje)
st. deklice: -

Vsi izidi so objavljeni na povezavi.

 

siroko-rok

Rok Bratina je za skoraj minuto popravil svoj rekord.

 

 

siroko-mojca

Mojca Koligar je tekla sproščeno, strmina ji je ustrezala.

 

 

siroko-dva

Mihaela Tušar in Simon Strnad sta nazdravila skupnima zmagama v pokalu.

 

siroko-berto

Starosta primorskih gorskih tekov Albert Lazar (levo), najstarejši tekmovalec na Širokem, teče tudi še po 80. rojstnem dnevu.


Fotogalerija 1 je na povezavi.

Fotogalerija 2 (tudi kolesarji) je na povezavi.

Fotogalerija 3 (tudi kolesarji) je na povezavi.

Video je na povezavi.

 

VJ















 

 

 

Petra Tratnik četrta na svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu

PREMANA, ITALIJA

06 08
 2017

V Premani, kjer so pred tednom dni že izpeljali svetovno prvenstvo v gorskem teku, so 6. avgusta organizirali še 14. svetovno prvenstvo v dolgem gorskem teku (gorski maraton). Proga je bila dolga 32 kilometrov, vzponov na njej je bilo za 2900 metrov. Sodelovali sta tudi slovenski ekipi, zablestela je Petra Tratnik s četrtim mestom, s čimer je izenačila drugi najboljši izid slovenskih gorskih maratonk vseh časov.

V slovenski reprezentanci je bilo osem tekačev, spremljala pa sta jih dva funkcionarja, trenerja pa v Premani ni bilo nobenega. Razpoloženje v ekipi z močnim primorskim pečatom je bilo vseskozi pozitivno, in čeprav so se zavedali, da lanskih dosežkov SP v Podbrdu (tri medalje) niti v sanjah ne bo mogoče ponoviti ali se jim približati, je po tekmi dobilo še dodaten pospešek. Za to je kriva Petra Tratnik (letnik 1988) iz Žagoliča pri Colu, za katero so poznavalci menili, da se kot naša najboljša utegne uvrstiti med prvih 20 ali 10, a je prišla tik do stopničk.

S četrtim mestom je izenačila drugo najboljšo žensko uvrstitev Slovenk v gorskem maratonu, to uvrstitev ima skupaj z Matejo Kosovelj, najviše pa se je lani uvrstila Lucija Krkoč, na tretje mesto. In to po samo dveh dolgih gorskih preizkušnjah, trejlu v Vipavi in maratonu v Podbrdu, ki ju je Petra izpeljala na najboljši možni način. Na GM4O so se nekateri celo spraševali, ali je bilo vse regularno, ko je Petra zmagala in dosegla izreden čas. V Premani je ne le potrdila »regularnost« svojega nastopa v Podbrdu, temveč tudi odkrila svojo novo sposobnost, premagovanje izjemnih in tehnično zahtevnih strmin, tako navzgor kot navzdol, ob visoki stopnji vzdržljivosti.

Ko je dva tedna pred tekmo proučevala progo SP in njene klance, primerljive s podbrškim Durnikom, ji je zmanjkovalo optimizma, a kaže, da je še pravočasno potisnila vstran strahove, se vrgla v tekmo brez velikih pomislekov, v slogu Špartancev: s ščitom ali na njem! In svoj ščit ponosno prinesla na cilj. Tam še sama ni verjela v to, kar ji je uspelo, za polno doživetje uvrstitve tik pod stopničke bo najbrž potrebovala še nekaj časa. A zdaj že ve, da niti izjemne strmine ne morejo biti pretežke in da jim je kos. Je sploh še kaj takega, česar v gorskem teku ne bi zmogla?

Za LT je po tekmi povedala: »Res sem zadovoljna, nisem si mislila, da je to možno. Vzponi so bili zelo zahtevni, spusti pa tehnični, in vse je bilo še težje, ko je začelo deževati. Ampak dež , ki je začel padati po prvem vzponu, vrh katerega sem prišla okrog 20. mesta, čisto me za zabilo, je ohladil ozračje in me spodbudil. Steklo mi je, drugi vzpon sem končala okrog 10. mesta in potem v spustu pridobila še nekaj mest, proti koncu pa sem lahko celo še stopnjevala. Ne morem reči, da je bil to kakšen poseben finiš, ampak prišla sem do četrtega mesta, za zmagovalko pa sem zaostala manj kot pet minut.«

Za Silvio Rampazzo je zaostala samo štiri minute in 31 sekund, medalja pa je bila oddaljena minuto in 41 sekund. Privoščimo si špekulacijo: za tako dolgo razdaljo so ti zaostanki majhni, če bi Petro na kritičnih mestih spodbujali in jo oskrbovali člani slovenske odprave, bi bila dosegljiva celo medalja. Britanka Annie Conway, lanska svetovna prvakinja iz Podbrda, je bila v Premani 33., Antonella Confortaola, druga v Podbrdu, je bila tokrat deseta.

Za Petro se je v Premani začelo novo obdobje. Po tem, ko je pred ne tako davnimi leti sramežljivo pogledovala proti drugim tekačicam in se le obotavljivo spravila na prve tekme, se je njena tekaška pot vseskozi dvigovala in prišla do vrhunca. Začasnega vrhunca, kajti zdaj je že morala spoznati, da je hudič odnesel šalo, da je našla teren, na katerem ji bo le malokatera kos, da mora svojo nadarjenost izkoristiti in da bo tek odslej veliko pomembnejši del njenega življenja. Do sem je prišla sama, brez pomoči trenerjev, le s kakšnim občasnim nasvetom splošnejše narave, ki ga je dobila od Edvina Kosovelja, brata Marka in še koga. Četrto mesto na svetu si je priborila sama, s svojo veliko željo in trmo.

Seveda, če bodo tako razmišljali tudi odgovorni športni funkcionarji, tisti, ki bi ji lahko zagotovili razmere za nadaljnji napredek. A upanje, da bo tako, je v trenutnih razmerah pičlo. Petra je zaokrožila trojček zlatih deklet letnika 1988, šampionkama Mateji Kosovelj in Luciji Krkoč je dodala manjkajoči člen za zmagovito ekipno kombinacijo (ženska ekipa na SP šteje tri tekmovalke), kar pa bo najverjetneje ostala zgolj želja, iluzija, da je v slovenskem gorskem teku in športu mogoče kaj bistvenega spremeniti na bolje in ponovno žeti najpomembnejše medalje. In ne pozabimo, vse tri šampionke so članice Športnega društva Nanos iz Podnanosa, za katerega bi smeli trditi, da je nekaj posebnega, samorastniškega v slovenskem atletskem svetu. Kdo si upa sešteti evropske in svetovne medalje posameznih klubov ter nato povedati, pri katerem je zapisano največje število? Saj bi atletske funkcionarje zadela kap ... 

Na SP je uvrščenih 76 tekmovalcev in 48 tekmovalk, prvi polovici se torej končata pri 38. in 24. mestu. Pregled slovenskih uvrstitev pove, da je kar šest od osmih Slovencev prišlo v prvo polovico uvrščenih, za las se je ta dosežek izmuznil veteranki Mihaeli Tušar, v drugi polovici pa je ostal Aleš Žontar, ki je tekel s svinčenimi nogami (verjetno se je v pripravljalnem obdobju preobremenjeval in premalo skrbel za temeljito regeneracijo).

V ekipni razvrstitvi sta slovenski vrsti zaostali za lanskim Podbrdom, kjer so bila dekleta druga, fantje pa četrti. Za tretjim mestom so prve tokrat zaostale za devet, drugi pa za pet točk.

Edvin Kosovelj po prvem pogledu na uvrstitve ugotavlja, da je Petrina uvrstitev odlična in izstopajoča, da je skupna ocena slovenskega nastopa pozitivna in da šest uvrstitev v prvo polovico zasluži dobro oceno – za razliko od nastopa na SP pred tednom dni. »Kaže se spodbuden potencial mladih tekačev, od katerih bi ob resnem delu smeli pričakovati lepe dosežke.«

Zapis Mojce Koligar o nastopu na SP je na povezavi.

 

Izidi:

Moški:

  1. Petro Mamu (Eritreja) 3:12:52
  2. Francesco Puppi (Italija) 3:14:37
  3. Pascal Egli (Švica) 3:18:11

18. Rok Bratina 3:37:10, 19. Luka Mihelič 3:37:53, 22. Luka Kovačič 3:38:41, 27. Marko Tratnik 3:41:32, 54. Aleš Žontar 4:05:39

Ekipno: 1. Italija 14 točk (tokrat so namesto seštevkov časov prvič štele točke, tako kot v kombinacijskih seštevkih v drugih športih), 2. ZDA 39, 3. Češka 53 ... 6. Slovenija 58. Uvrščenih je 16 reprezentanc.

Ženske:

  1. Silvia Rampazzo (Italija) 3:56:41
  2. Kasie Enman (ZDA) 3:57:28
  3. Denisa Dragomir (Romunija) 3:59:31

4. Petra Tratnik 4:01:12, 19. Mojca Koligar 4:25:51, 25. Mihaela Tušar 4:39:24

Ekipno: 1. Italija 22, 2. ZDA 28, 3. Romunija 39 ... 5. Slovenija 48. Uvrščenih je 9 reprezentanc.

 

Vsi izidi so na povezavi.

 

 sp-petra

Petra Tratnik na progi.

 

sp-slove
Petra je bila zastavonoša slovenske kipe na predstavitvi.

 

sp-repre
Del primorskega oddelka v reprezentanci, z leve: Aleš Žontar, Petra Tratnik, Marko Tratnik, Mihaela Tušar.

 

sp-start
Pripravljeni na startu, z leve: Rok Bratina, Luka Kovačič, Luka Mihelič, Petra Tratnik, Aleš Žontar, Marko Tratnik, Mihaela Tušar, Mojca Koligar.

 

VJ

 

 

















 

 

 

6. Taležlauf nagradil z razgledom - in kremšnitami

RIBNO

06 08
 2017

V vročih poletnih dneh so za tek najprimernejše zgodnje jutranje ali pozne večerne ure. Lahko se odločiš tudi za gozdne ali više ležeče poti, kjer so temperature precej bolj prijetne. Če pa si ljubitelj gozdnih poti in hkrati še premagovanja višine, je pravi tek zate Taležlauf, zdaj že tradicionalna poletna tekaška prireditev na blejskem koncu. Tudi letos je prihod na cilj tekmovalce nagradil s čudovitim razgledom v prekrasnem vremenu.

Na 6. Conditus (sponzorske kremne rezine) Taležlaufu se je na prvo avgustovsko nedeljo zbralo 59 tekačev in tekačic, ki so se podali na 8,5-kilometrsko razdaljo med savskim mostom v Ribnem in lovsko kočo na Taležu. Po vse prej kot lahki progi, ki sta jo letos otežili še vročina in sopara, s kar nekaj vzponi in spusti, kjer poseben pečat pusti vzpon in spust z Tolstega vrha (883 m nad morjem), so v uri in devetnajstih minutah vsi brez zapletov pritekli na cilj.

Najhitrejši v moški konkurenci, nastopilo je 41 tekačev, je bil Marjan Zupančič (Hoka One One Slovenija), njegov čas je bil 41:38, sledila sta mu Simon Strnad (ŠD Nanos) s časom 42:44 in Franci Teraž (Acroni Team), njegov čas je bil 43:30.

Pri dekletih je bilo prijavljenih 18 tekačic, zmagala pa je Petra Race (Taekwon-do Begunje). Zmagovalki se je ura ustavila pri 51:41. Na stopničkah sta ji družbo delali drugouvrščena Ana Kovačič, ciljno črto je prečakala s časom 53:40, in tretja Anja Zima (ŠD Mošnje), njen čas je bil 55:32.

Vsi najboljši so poleg praktičnih nagrad prejeli tudi unikatne medalje, ki so jih izdelali v CUVD Radovljica.

Še posebej so bili medalj veseli otroci, ki so sodelovali na pohodu na Talež. 36 nadobudnežev, najmlajša je imela dobri dve leti, se je s spremljevalnim osebjem, nekateri tudi s starši, podalo na 2,5 kilometra dolgo pot. Vnema je bila velika, volja tudi, in čeprav pot ni ravno lahka, so bili ob prihodu k lovski koči na Taležu vsi nasmejani in zadovoljni, ob podelitvi praktičnih nagrad pa so v en glas zatrjevali, da prihodnje leto spet pridejo.

Vsem, tako najmlajšim kot malo starejšim, so po končani nalogi še kako teknile slovite blejske kremšnite. Jedru organizatorjev so pomagali številni sponzorji, donatorji in prostovoljci. Odločeni so, da se bo zgodba o tem netipičnem gorenjskem teku, pripravljenem z dobro voljo in za prijetno počutje tekačev, nadaljevala tudi v prihodnjem letu.

 

talez-start

Start šestega Taležlaufa.

 

talez-zenske
Najhitrejše ženske.

 

talez-moski
Najhitrejši moški. Marjan Zupančič je za spremembo tokrat tekel manj kot sto kilometrov ...

 

tale-otroci
Koliko bodočih šampionov gorskega teka je zbranih na fotografiji?

 

SZ

 

 

















 

 

 

6. Šmarski (gorski) tek

ŠMARJE PRI SEŽANI

05 08
 2017

Vaška skupnost Šmarje (pri Sežani) in ŠD Astraea Tours sta 5. avgusta 2017 izpeljala šesti šmarski gorski tek na 7,7 kilometra dolgi progi prek Tabora z 275-metrskim vzponom. Pri 37 stopinjah je teklo natanko sto tekačev, zmagala pa sta Simon Strnad in Rebeka Petrovčič.

Šmarski gorski tek je edini v pokalu PGT, ki se odvija pod večer in konča v mraku. Poletni čas mu zagotavlja visoke temperature, kar tekačem povzroča kar precej preglavic, za razliko od lanskega in predlanskega teka pa tokrat niso zabeležili primerov dehidracije in vročinskih slabosti. Tudi zato, ker so organizatorji tekmovalce opozarjali na nevarnosti teka v vročini in jim zagotovili obilno osvežitev. Vprašanje je, ali so v Sloveniji že izpeljali kakšen gorski tek pri takšni vročini, pa tudi ravninskih zagotovo ni bilo ravno veliko pri 37 stopinjah. Slišati je bilo predloge, da bi morali vsi tekaški organizatorji v času od junija do septembra ponuditi osvežitev v bazenu.

Ob velikih količinah tekočin so organizatorji tudi tokrat na startno-ciljnem prostoru z vodo napolnili mini bazen, za čofotanje otrok, a tudi osvežitev tekačev. Izjavi dveh najhitrejših smo posneli v bazenčku, kjer je osvežitev poiskala tudi domača šampionka Maja Škrlj, tokrat kot del organizacijske ekipe, saj ji globinska poškodba mišice ne dovoli hitrejšega teka.

Tek je bil seveda v ospredju, v Šmarjah ga je za svojega vzela že večina vaščanov (gospodinje na napekle veliko peciva za tekače), za tekače in gledalce pa je bilo zanimivo tudi spremljevalno dogajanje, denimo ples na drogu z dvema nastopajočima dekletoma. Nektarin je bilo toliko, da so jih tekači lahko vzeli tudi za domov, nekdo je pripomnil, da jih je celo več kot breskev na prazniku v Prvačini ... Še posebej so bile dobrodošle slastne lubenice. Tina Mavrič in Valentina Čufer sta tudi tokrat sotekačem ponudili priboljšek za domov, sečoveljsko sol ter vipavske kalčke in pirino moko. Za topli obrok so za spremembo pripravili klobase na žaru.

Kar veliko je bilo tekačev iz Italije, kar nekaj novih obrazov pa je bilo tudi s Primorske. Istran Erik Pipan je bil eden od novincev, ki si bodo šmarski tek zagotovo dobro zapomnili, saj ga je žreb določil za lastnika kraškega pršuta. Zabavala se je tudi Suzana Majcen, po poreklu iz Štorij, vendar tačas živeča v kanadskem Torontu, kamor bo odnesla srebrno medaljo za dosežek v svoji starostni kategoriji.

Izidi v moški konkurenci so na vrhu potrdili, da je najhitrejši veteran Simon Strnad, kljub dopoldanskemu kolesarjenju in izletu s Krasa na morje, Gorenjec Uroš Rozman pa še razmišlja, kako bi ga detroniziral. In medtem uživa v primorskem tekaškem pristopu. Tretji je bil Sebastjan Ferfolja, katerega dosežki na zadnjih tekih so napovedovali, da bo slejkoprej skočil na stopničke. V finišu je bil močnejši od leto dni starejšega Aleša Štora.

Med ženskami je zmagala Postojnčanka Rebeka Petrovčič, a kmalu odšla naprej po opravkih, za sprejemanje odličij pa pooblastila bratca Mateja. Druga je bila Kraševka Sara Meden, tretja pa veteranka Marta Šorli, ki očitno zmore dovolj hitre teke tudi na razdaljah pod stotimi kilometri. Rebeka in Sara imata kar 32 let manj od Marte ...

Naslednji tek iz serije PGT bo na Martinem terenu, 15. avgusta se bo teklo na Široko, kjer bo tudi izdatna netekaška ponudba, s poudarkom na kulinariki.

 

Izidi:

Absolutno moški:

  1. Simon Strnad (ŠD Nanos) 31:11
  2. Uroš Rozman (AD Olimpik) 31:48
  3. Sebastjan Ferfolja 33:06

Absolutno ženske:

  1. Rebeka Petrovčič (AK Pivka) 41:00
  2. Sara Meden 41:42
  3. Marta Šorli (PGT) 42:01

Zmagovalci po kategorijah:

M 1988 in mlajši: Edi Benko
M 1987-1981: Uroš Rozman
M 1980-1974: Kristjan Ipavec (ŠD Nanos)
M 1973-1967: Simon Strnad
M 1966-1960: Tomaž Devetak (PGT, Ljudstvo tekačev)
M 1959-1952: Robert Petrovčič (AK Pivka)
M 1951 in starejši: Tine Valič (Vejtr)
Ž 1992 in mlajše: Rebeka Petrovčič
Ž 1991-1983: Lara Kocjančič
Ž 1982-1976: Michela Biacca (A.S.D.S. Giacomo)
Ž 1975-1969: Tina Mavrič (PGT)
Ž 1968-1961: Marta Šorli
Ž 1960 in starejše: Tea Bajc (Triatlon klub Ajdovščina)

Vsi izidi so objavljeni na povezavi.

 

smarje-start
Na startu.

 

smarje-rebeka
Zmagovalka Rebeka Petrovčič.

 

 

smarje-marta

Marta Šorli teče skozi vodno zaveso na progi.

 

 

smarje-bazen

Užitki po teku pri 37 stopinjah.

 

 

Fotogalerija 1 je na povezavi.

Fotogalerija 2 je na povezavi.

Fotogalerija 3 je na povezavi.

Fotogalerija 4 je na povezavi.

Video je na povezavi.

VJ

 

 

















 

 

 

Svetovno (ugandsko) prvenstvo v gorskem teku

PREMANA, ITALIJA

30 07
 2017

Na svetovnem prvenstvu v gorskem teku, disciplina gor-dol, ki so ga pripravili Italijani v Premani, je pet od osmih zlatih medalj pospravila Uganda; to je bila nekakšna interna tekma Ugandcev. Po ene zmage so se veselili Američani, Romuni in Kenijci. Slovenci niso bili uspešni, v štirih kategorijah so zabeležili dve uvrstitvi v prvo polovico uvrščenih (obe v drugo četrtino), 23. je bila Katja Podobnik, 34. pa Gašper Bregar. Časovni zaostanki Slovencev na cilju so bili v povprečju 27-odstotni, največji v zadnjih letih.

Še sveži evropski prvak, Italijan Xavier Chevrier, je v pogovoru za Ljudstvo tekačev na Veliki planini soglašal, da bo na svetovnem prvenstvu najbrž res »videl črno«, kot smo mu napovedali. Xavier je letos v odlični formi, zanimivo pa je, da je uspešnejši v svoji nekaj slabši disciplini, teku gor. V Premani, vasi severno od Milana in Bergama z nekaj več kot 2000 prebivalci, znani po kovaštvu, je zasedel šesto mesto, pred seboj pa je videl štiri Afričane in "afriškega" Američana Josepha Graya, lanskega svetovnega prvaka v gorskem teku. Napoved, povedana v šali na evropskem prvenstvu, se je tako v celoti uresničila. Če ne bi bilo črnega plazu v Premani, bi tudi tam Xavier osvojil zlato medaljo ... Bo pa domov odnesel srebro, ki ga je osvojila italijanska ekipa. Naši zahodni sosedi tokrat niso osvojili niti ene zlate medalje, čeprav je bilo njihovih medalj pet, od tega štiri ekipnega izvora (s tem so ponovili lansko SP v Bolgariji, kjer so tudi pobrali štiri ekipne medalje). Ob evropskem prvaku sta za srebro ćlanov najbolj zaslužna brata Dematteis, Bernard in Martin, ki ju na Veliki planini nismo videli.

V članski moški konkurenci se je ponovila lanska slika uvrstitve najboljših mladincev. V Bolgariji je bil najboljši Ugandec peti, so pa zato vse tri medalje pobrali ugandski mladinci. No, v Premani so se zbiralci medalj zbrali v članski konkurenci, dva od lanske vodilne mladinske trojice sta v krstnem nastopu za člane počistila z vso konkurenco, le med seboj sta zamenjala mesti (Joel Ayeko je bil lani mladinski zmagovalec, Victor Kiplangat pa je bil drugi). Fred Musobo najbrž ne žaluje preveč zaradi »samo« tretjega mesta, saj je na SP v Veliki Britaniji užival v zmagoslavju članskega zmagovalca.

Tekmo članic je sebi v prid odločila Lucy Wambui Murigi, legendarna Andrea Mayr pa je "slovenski" bron pretopila v srebro in bo najverjetneje prihodnje leto, ko bo na sporedu spet čisti vzpon, kandidatka za sedmo svetovno zlato. Znanki s slovenskih tekem, Britanka Sarah Tunstall in evropska prvakinja Maude Mathys (Švica), sta bili tretja in četrta, zanimivo pa je, da so ekipne medalje osvojile države, ki med posamično prvimi tremi niso imele predstavnic.

Tudi med mladinci je zmagal Ugandec, tako da se tradicija mladinsko-članskih zmag te afriške države lahko nadaljuje. In se začne tudi pri mladinkah, saj je tudi tu zlato dobilo ugandsko lastnico.

Slovenski nastopi so po pričakovanju ostali v ozadju. V prvi polovici uvrščenih najdemo dva slovenska gorska tekača, člana Gašperja Bregarja na 34. mestu med 99 uvrščenimi, z dobrimi devetimi minutami zaostanka na 13-kilometrski progi, na 23. mestu med mladinkami (55 uvrščenih) pa je Katja Podobnik z zaostankom 5:35 na 6,5-kilometrski progi. Glede na to, da na Veliki planini ni tekla nobena od mladih Slovenk, je napredek, da so tekle tri mladinke, da je ena zabeležila celo formalno najvišjo slovensko uvrstitev, a hkrati moramo omeniti, da Karin  Goršek, sicer obetaven talent, ni prišla na cilj in da smo ostali brez ekipne uvrstitve v tej kategoriji.

V Premani so izvolili novo vodstvo WMRA. Predsednik sveta je postal šestkratni svetovni prvak, Novozelandec Jonathan Wyatt, Tomo Šarf je še naprej član tega organa v funkciji generalnega sekretarja.

Tako kot na Veliki planini tudi v Premani Slovenija ni znala igrati s svojimi najmočnejšimi kartami. Podobno bo tudi naslednji konec tedna, 6. avgusta, ko bo Premana gostila še gorske maratonce, ki se bodo merili za svetovne naslove. Slovenija tja pošilja člansko ekipo s štirimi tekmovalci in žensko s tremi tekmovalkami. Lani smo se v Podbrdu veselili brona Lucije Krkoč in Mitje Kosovelja ter srebra ženske ekipe, pred tem so naša dekleta s SP v ZDA pod vodstvom četrtouvrščene Mateje Kosovelj domov prinesla bronasto ekipno medaljo. Tokrat ni v reprezentanci nobenega od naštetih treh šampionov.

 

Izidi:

Moški:

  1. Victor Kiplangat (Uganda) 52:31
  2. Joel Ayeko (Uganda) 52:50
  3. Fred Musobo (Uganda) 53:57

34. Gašper Bregar, 52. Timotej Bečan, 63. Matic Plaznik, 73. Luka Kramarič (99 uvrščenih)

Ekipno: 1. Uganda, 2. Italija, 3. ZDA, 13. Slovenija (23 uvrščenih)

Ženske:

  1. Lucy Wambui Murigi (Kenija) 1:01:26
  2. Andrea Mayr (Avstrija) 1:02:44
  3. Sarah Tunstall (Velika Britanija) 1:04:16

41. Sara Jaklič, 44. Tina Kozjek, 50. Maja Peperko (64)

Ekipno: 1. ZDA, 2. Italija, 3. Češka, 11. Slovenija (15)

Mladinci:

  1. Oscar Chelimo (Uganda) 26:46
  2. Daniel Pattis (Italija) 27:42
  3. Talon Hull (ZDA) 28:01

41. Tine Hren, 47. Tine Habjan, 53. Nejc Uršič (59)

Ekipno: 1. Uganda, 2. Romunija, 3. Italija, 13. Slovenija (14)

Mladinke:

  1. Risper Chebet (Uganda) 31:46
  2. Bahar Atalay (Turčija) 33:02
  3. Lauren Gregory (ZDA) 33:33

23. Katja Podobnik, 46. Ana Meta Dolinar, Karin Goršek ni končala tekme (55)

Ekipno: 1. Romunija, 2. ZDA, 3. Italija (11)

 

premana-zenskeZmaga Lucy Wambui Murigi, Kenijke, ki je Ugandcem pomagala ohraniti afriški monopol nad prvimi mesti posameznikov.

 

premana-moski
Tako pa je zmagal mladinec Oscar Chelimo.

 

VJ, foto: @corsainmontagna

 

 

















 

 

 

Goriški teki odprti za Slovence

GORICA

28 07
 2017

Vrata za sodelovanje na tekih v Italiji se letos zaradi tamkajšnje športne birokracije zapirajo, a iz Gorice prihaja dobra novica: nastopi na tekih MGM bodo še naprej brez omejitev.

V Italiji so letos zaostrili pogoje za sodelovanje tujcev na tekih, ki sodijo pod pristojnost tamkajšnje atletske zveze Fidal. Čeprav direktive Evropske unije tega ne določajo (v večini držav je sodelovanje rekreativcev na tekaških tekmovanjih prosto, odgovornost pa nosi vsak tekmovalec zase), Fidal od tujcev zahteva zdravniška spričevala in tako imenovani run card, letno licenco za tekače. V Italiji so elementi zdravniškega pregleda natančno določeni in to tržišče zdravstvenih storitev je dobro razvito. Seveda je tudi prodaja run card odličen posel za Fidal. Toda tekači nismo ravno navdušeni nad tem, da nam kar tako vlečejo denar iz žepov.

Slovenci se onkraj naše zahodne meje že nekaj let srečujemo z italijansko športno birokracijo, stopnja doslednosti pri preverjanju zahtevanih dokumentov pa je bila vedno neizenačena, odvisno od dobre ali slabe volje organizatorjev. Pri naših zahodnih sosedih namreč nikoli ni bilo enotnosti glede ta ureditve, zlasti organizatorji nam bližnjih tekov so praviloma zagovarjali liberalni pristop, prosto sodelovanje tekačev iz tujine na njihovih prireditvah. Prisotno je bilo tudi iskanje lukenj v predpisih, uveljavljeno je bilo razlikovanje med posameznimi državami (denimo na območju Alpe-Adria; Slovencem je bilo včasih dovoljeno teči na tekih, kamor ne morejo Hrvati, Madžari ...).

Razumljivo je, da si organizatorji v naši neposredni soseščini prizadevajo pritegniti čimveč Slovencev, saj jim prinašamo večjo množičnost in dodatni zaslužek. Polmaraton v Palmanovi je najmnožičnejši slovenski tek v tujini, število slovenskih tekačev se približuje tisočici, kar predstavlja skoraj tretjino vseh tekačev. Za Slovence zanimivih tekov je blizu meje kar precej, tudi v Italiji je namreč v porastu število trejlov, ki so pravi bum med tekači v Sloveniji in vroče žemljice sodobnega rekreativnega teka, ob dolgi tradiciji prirejanja manjših lokalnih tekov. Italija je dežela teka, ta je veliko bolj kot v Sloveniji nepogrešljiv del njihove kulture.

Kaj se torej poslej napoveduje za slovenske tekače na italijanskih tekih? Glede sodelovanja na tako imenovanih netekmovalnih (čeprav merijo čase in ugotavljajo vrstni red) tekih v izvedbi organizatorjev izven Fidalove pristojnosti tudi za naprej za rekreativne tekače ne bo težav, prijavljali se bomo in tekli brez zdravniških spričeval in run card, le izjavo o prevzemanju odgovornosti za lastni nastop bomo morali podpisati (praviloma). Teh tekov ni tako malo in nekateri so tako prijazni, tudi cenovno, da lahko enakopravno tekmujejo s primorskimi, o katerih se dober glas vse bolj širi v Italijo. Odličen primer takšne prireditve je Triajur, kolesarsko-tekaška štafeta po pobočjih Matajurja v Benečiji. Govorimo o tekačih, ki niso člani društev ali klubov, včlanjenih v Atletsko zvezo Slovenije in s tem tudi v mednarodno atletsko zvezo (IAAF). Za člane IAAF na tekih pod okriljem Fidala ni omejitev, izkazati pa se morajo s klubsko izkaznico kluba; tako odgovornost za njihov nastop prevzame njihov klub.

Preverili smo, kako je po novem s slovensko udeležbo na nekaterih italijanskih tekih s tradicionalno močno udeležbo slovenskih tekačev. Že omenjena Palmanova bo poslej teže dosegljiva, saj organizatorji napovedujejo, da se bodo držali navodil svoje centrale. To utegne pomeniti, da bomo njihov tek začeli brisati s seznamov naših rednih letnih tekaških zmenkov.

Če je to slaba novica, pa iz Gorice prihaja dobra. Predsednik društva Gruppo Marciatori Gorizia Emiliano Feleppa je na naše vprašanje o pogojih za sodelovanje pri njihovih tekih zagotovil, da bodo Slovenci lahko še naprej tekli brez nepotrebne birokracije in stroškov. Spomnimo, da je društvo GMG pred leti skupaj s primorskimi tekaškimi organizatorji izpeljalo tudi mednarodni tekaški pokal pod medijskim sponzorstvom Primorskih novic. Tekaško sodelovanje med GMG na eni ter DLT Filipides, PPT, ŠD Mark in ŠD Istrski maraton na drugi strani ima že dolgo tradicijo.

GMG tradicionalno v začetku marca prireja ugledni Goriški polmaraton (Maratonina di Gorizia), katerega trasa poteka tudi po slovenskem ozemlju, pri izvedbi pa mu pomaga šempetrsko društvo Mark. Še prej, konec januarja, v kraju Capriva del Friuli sezono polmaratonov odpirajo z Briškim polmaratonom (Maratonina del Collio - prej je ta termin zasedal prav tako njihov polmaraton v Medei). Tretji večji tek v izvedbi GMG je junijski trejl 32 Cippi di Gradisca d'Isonzo (14 km po Krasu); za razliko od prvih dveh tekov je slednji Slovencem še manj znan in na njem redkeje nastopamo.

Feleppa je za Ljudstvo tekačev povedal, da je zdravniško potrdilo v Italiji obvezno tudi za tuje tekače, kar pa se utegne prihodnje leto spremeniti – vsaj on upa, da bo tako. Kakorkoli, letos to določilo velja za večino tekaških prireditev, za tiste, ki jih pripravlja GMG, pa bo uveljavljen drugačen režim. »Vsi tekači, ki bodo izjavili, da so vpisani v katerega od športnih klubov oziroma društev, bodo oproščeni obveznosti, da se izkažejo z zdravniškim spričevalom. Tisti, ki niso člani klubov, bodo pred nastopom podpisali izjavo, s katero bodo zagotovili, da so pripravljeni za tek, zdravniškega spričevala pa niti od njih ne bomo zahtevali. To pomeni, da se vsi lahko prijavijo za sodelovanje na naših tekih,« je zagotovil predsednik GMG Emiliano Feleppa.

V napovedniku Ljudstva tekačev bodo prednostno mesto imeli (italijanski) teki, na katerih za Slovence ne bo omejitev glede nastopanja, opozarjali pa bomo tudi na morebitne posebnosti posameznih tekov.

 

gmg-feleppaEmiliano Feleppa Slovencem odpira vrata za nastope na njihovih tekih.

 

gmg-nasi
Goriški polmaraton včasih spominja na slovensko državno prvenstvo, na njem namreč nastopajo številni odlični slovenski tekači na dolge proge. Posnetek je nastal predlani.

 

VJ

 

 

















 

 

 

11. Gorski tek na Bevkov vrh

JAZNE

23 07
 2017

Društvo za oživitev podeželja Jazne je 23. julija 2017 pripravilo 11. Gorski tek na Bevkov vrh. Teklo je 83 odraslih tekačev, za točke PGT pa se je borilo tudi 17 otrok. Med odraslimi sta na šestkilometrski progi s 500 metri vzponov zmagala Simon Strnad in Mojca Koligar.

Tek na Bevkov vrh, s startom v Gorenjih Jaznah na Cerkljanskem, podobno kot tek na Špičasti vrh v Zadlogu, slovi po domačnosti in gostoljubnosti. Za dobrodošlico dobiš kavo, med okrepčili pa je tudi pecivo, ki ga vselej pripravijo domača dekleta. Pred nekaj leti so se na mizah znašle tudi češnje, nabrane na tisoč metrih, a kaže, da so bolj redka leta, ko se to zgodi – letošnja letina namreč spet ni bila kaj prida. Pohvala pa gre prizadevnim organizatorjem (nekaj zmede je le pri objavljenih izidih, klubska oziroma krajevna pripadnost bi bila lahko dosledneje označena). V Jaznah je bilo tudi letos prijetno, niti vročina na nadmorski višini Kranjske Gore ni bila pretirana, čeprav tekačem na progi ni ravno prijala.

Zmagovalci v otroških kategorijah so bili tisti, ki so pred startom veljali za favorite, le Luka Ajdovšek je med mlajšimi dečki manj znan tekmovalec.

Simon Strnad ni imel prave konkurence, kljub letom je opravil z mlajšimi tekmeci in potrdil odlično formo, ki ima po mjegovi lastni oceni eno samo napako: ni prišla ob pravem času. Drugouvrščeni Uroš Rozman je doma iz Tržiča, kjer tekači »po defoltu« morajo trenirati gorski tek. Morda ga bomo na primorskih tekih videli še kdaj. Tretje mesto je razveselilo Aneja Likarja.

V ženski konkurenci sta pred tretjo Marto Švigelj ciljno črto prečkali članici državne reprezentance, tako na gorskotekaškem EP na Veliki planini kot na bližnjem svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu (6. avgusta) v Italiji, Mojca Koligar in Mihaela Tušar. Dekleti si ne belita glave s tem, kako funkcionarji sestavljajo tekmovalne vrste za mednarodna tekmovanja, temveč se (praviloma brez strokovne trenerske podpore) pripravljata na te nastope in na progah grizeta po najboljših močeh. Priložnost, ki se ti ponudi, je treba izkoristiti, je prepričana veteranka Mihaela (letnik 1966), novinka v gorskih tekih, kljub ne več rosni mladosti (letnik 1982) tekaško »neamortizirana« Mojca pa je še odločnejša. Za naslednji dve leti si je zadala, da se ob ustrezni trenerski pomoči poskusi povzpeti med deset najhitrejših Evropejk v gorskem teku. Na Veliki planini se je uvrstila v zadnjo četrtino tekmovalk, na 46. mesto, tri leta starejša Avstrijka Andrea Mayr pa je bila bronasta. Očitno še ni prepozno za smele načrte ...

 

Izidi:

Absolutno moški:

  1. Simon Strnad (ŠD Nanos) 27:53
  2. Uroš Rozman (AD Olimpik) 28:19
  3. Anej Likar (ŠD Nanos) 29:03

Absolutno ženske:

  1. Mojca Koligar (KGT Papež) 31:54
  2. Mihaela Tušar (ŠD Nanos) 34:39
  3. Marta Švigelj (PGT) 36:43

Zmagovalci po kategorijah:

M 1988 in mlajši: Anej Likar
M 1987-1981: Uroš Rozman
M 1980-1974: Kristjan Ipavec (ŠD Nanos)
M 1973-1967: Simon Strnad
M 1966-1960: Tomaž Devetak (PGT, Ljudstvo tekačev)
M 1959-1952: Andrej Jesenko (Škofja Loka)
M 1951 in starejši: Tine Valič (Vejtr)
Ž 1992 in mlajše: Anja Mlekuž
Ž 1991-1983: -
Ž 1982-1976: Mojca Koligar
Ž 1975-1969: Marta Švigelj
Ž 1968-1961: Mihaela Tušar
Ž 1960 in starejše: Tea Bajc (Triatlon klub Ajdovščina)
ml. dečki: Luka Ajdovšek
st. dečki: Pavel Kerkoč (ŠD Nanos)
ml. deklice: Gaja Leban Jež (AD Posočje)
st. deklice: Sara Durn (ŠD Nanos)

Vsi izidi so objavljeni na povezavi.

 

jazne-mladi

Mladina na progi. Desno Pavel Kerkoč, za njim Sara Durn.

 

jazne-mojca
Mojca Koligar.

 


jazne-mihela
Mihaela Tušar.

 

jazne-marta
Marta Švigelj.

 

jazne-moski
Najhitrejši moški: Uroš Rozman, Simon Strnad, Anej Likar.

 

Fotogalerija 1 je na povezavi.

Fotogalerija 2 je na povezavi.

Video je na povezavi.

 

VJ

 

 

















 

 

 

Tekaška stava v Vipavi

VIPAVA

21 07
 2017

V petek, 21. julija 2017, sta se na posodobljenem stadionu v Vipavi v teku na 10.000 metrov pomerila poveljnica Vojašnice Vipava, podpolkovnica Nataša Zorman, in predsednik republike Borut Pahor, vrhovni poveljnik Slovenske vojske. Zmagal je Pahor.

Vzrok za tekaško merjenje je bila stava, sklenjena v začetku junija 2017, ko je Pahor prisostvoval prisegi vojakov v Vipavi. Na njegovo vprašanje, kako dobro so vojaki fizično pripravljeni, je dobil poveljničin odrezav odgovor, da bolje od njega. Sledila je stava o tem, kdo hitreje preteče deset kilometrov, ona ali on. Znano je, da je predsednik izkušen tekač, poveljnica pa je tudi vsestranska športnica. O vsebini stave javnost ni bila obveščena.

Za merjenje tekačev je bil določen dan Pahorjevega obiska v Vipavi, iz logističnih razlogov je bil napovedan start ob 18. uri, ko je bila temperatura še visoka, 33 stopinj. Če bi o tem dogodku poročal kateri od resničnostnih šovov, bi zagotovo dodali: »Tega ne delajte doma!«

Nekaj po 18. uri, pred kakšnimi 200 gledalci, ki so navijali za enega ali drugega tekmeca (sile so bile približno enakomerno razporejene), po nekaj izrečenih duhovitosti, sta se tekača pognala 25 krogom naproti. Zormanova je vseskozi vodila, Pahor ji je taktično sledil. Nekaj krogov pred koncem je Pahor močno potegnil, korak Zormanove pa ni bil več zanesljiv. Predsednik je na cilj pritekel še razmeroma svež, njegov čas je bil 50:33, poveljnici pa so zaradi vročinskega udara in dehidracije nudili zdravniško pomoč. V prenesenem smislu lahko zapišemo, da je junaško padla na bojnem polju in da je pretekla skoraj celotno razdaljo.

Pahor je v izjavi po zmagi priznal, da je imel nekaj prednosti, ki jih je kot tekač z izkušnjami izkoristil, še pred dajanjem izjav pa je skočil do Zormanove in se pozanimal za njeno zdravstveno stanje (ki ni bilo kritično).

Predsednik je torej stavo dobil, glede na to, da je dober tekač, pa še ne moremo trditi, da so naši vojaki v slabi fizični kondiciji. Je pa res, da se lahko zgledujejo po svojem vrhovnem poveljniku. Ne samo zaradi njegovih časov na tekih, temveč tudi zaradi preudarnosti, saj se je ves čas teka oblival z vodo in jo – v nasprotju s tekmico - pil v izdatni meri.

 

stava-prihod
Tekača pred merjenjem moči.

 

stava-napis
Poveljnica je imela krepko podporo svojih vojakov.

 

stava-zmaga
Tako je Pahor pritekel v cilj, ki je za Zormanovo ostal nedosegljiv.

 

Fotogalerija je na povezavi.

Video je na povezavi.

 

VJ

 

 

















 

 

 

Evropsko prvenstvo v gorskem teku na Veliki planini

KAMNIK

08 07
 2017

Kamniški Klub gorskih tekačev Papež je 8. julija 2017 na Veliki planini izvrstno pripravil 16. Evropsko prvenstvo v gorskem teku, sicer pa 23. prvenstvo stare celine, ki ga pripravljajo od leta 1995 (leta 2002 so v imenu Trophy zamenjali s Championships). Na cilju so našteli 222 tekmovalcev, s sedmimi medaljami je bila najuspešnejša Italija, nihče od slovenskih tekmovalcev se na seznamih izidov ni uvrstil v prvo četrtino.

Pravljično okolje Velike planine in sončno vreme, za tekmovalce sicer že prevroče, in prizadevni organizatorji, za katerimi je (leta 2010) že tudi svetovno prvenstvo, so sestavili okvir čudovite gorskotekaške zgodbe iz slovenskih gora. Dogodek je pritegnil številne gledalce in navijače, na krilih njihove podpore so gorski tekači sejali dvom v fizikalne zakone. Med njimi je bil tudi najviše, na 21. mesto uvrščeni Slovenec Miran Cvet - Highlander, fenomenalni 49-letni tekmovalec iz Hrastnika, nesojeni kolesarski profesionalec. Navijači so mu vlivali dodatne moči, tako da se je na finalnem vzponu enakopravno kosal s šestkratnim evropskim prvakom, 18 let mlajšim Turkom Ahmetom Arslanom. Si znamo predstavljati, kakšnih dosežkov bi bil pred dvema desetletjema sposoben Miran, če bi se že takrat namesto za kolo odločil za gorski tek?

V moški konkurenci zmaga Italijana francoskih korenin (dolina Aosta) niti ni kakšno posebno presenečenje, navsezadnje mora znana imena na vrhu vsake toliko zamenjati kakšno novejše. Xavier je že bil svetovni prvak z italijansko ekipo, sicer pa ima doma medaljo svetovnega mladinskega prvaka. V pogovoru za Ljudstvo tekačev je bil na Veliki planini zelo zgovoren, pogledate si ga lahko na našem videu (kjer bosta našli tudi žensko legendo svetovnega gorskega teka Andreo Mayr in izjave vseh naših tekmovalcev v članski konkurenci). Luis Saraiva je bil z drugim mestom najdragocenejši član portugalske ekipe, ki je s točko prednosti pred Švico domov odnesla bron. Italijani so po dveh desetletjih (z enakim številom točk!) zaradi Francozov izgubili primat med moškimi članskimi ekipami, a uspešno izpeljali pomladitev reprezentance (predvsem odsotnost Martina in Bernarda Dematteisa).

Andrea, šestkratna svetovna in štirikratna evropska prvakinja, je veljala za glavno favoritinjo in novinarji smo že imeli pripravljene iztočnice za pogovor z njo o petem naslovu, a je na cilj prispela »šele« tretja. To, kar bi bilo za vse druge razlog za veliko veselje, jo je spravilo v slabo voljo. Za LT je skozi stisnjene zobe povedala, da danes ni bil njen dan in da ne ve zakaj, potem pa se izmuznila nadaljnjim vprašanjem. A 38-letna najhitrejša avstrijska zdravnica še ni rekla zadnje besede. Gremo stavit, da bo prihodnje leto, ko bo na svetovnem prvenstvu spet na vrsti njej tako ljuba disciplina gor, spet v polni formi in gladiatorsko pripravljena osvojiti rekordni sedmi naslov?

Slovenski tekači so se trudili, od sebe so dali vse, kar je bilo objektivno lahko pričakovati, za kar jim veljajo čestitke in zahvala, nekateri še več. A to je bilo premalo, za pozitivno oceno tekmovalnih dosežkov, ki bi si jo želeli ob odlični organizacijski, bi morali biti izpolnjeni drugi pogoji, ti pa so izven moči samih tekačev. Slovenija ni bila sposobna na start postaviti niti ene mladinke, sicer pa niti en naš tekmovalec ni zabeležil uvrstitve v prvo četrtino. Stroka tekmovalno uspešnost ocenjuje z orodji, kot so uvrstitve s posamezne dele seznamov uvrstitev (prva četrtina, prva tretjina, prva polovica – oziroma druga, tretja ...), časovni zaostanki ipd. Omejimo se na kriterij četrtin in poglejmo, kako so se Slovenci izkazali na zadnjih petih evropskih prvenstvih.

Leta 2013 so v Bolgariji zabeležili štiri uvrstitve v prve četrtine, Mateja Kosovelj in Lea Širok sta osvojili bronasti medalji. Leta 2014 so bile v Franciji takšne uvrstitve tri, Mateja je domov prinesla srebrno medaljo. Leta 2015 je na Portugalskem Slovenija beležila eno uvrstitev v prvo četrtino (Lucija Krkoč je bila peta), leta 2016 iz Italije ni bilo novice o uvrstitvi v prvo četrtino, letos pa se je ta zgodba ponovila. Do vključno leta 2014 je v ekipi bil trener Edvin Kosovelj, odtlej pa ga ni bilo zraven. Naključje? Morda je ta letnica uporabna kot oznaka konca nekega obdobja, prisotnosti Kosoveljev (ob očetu Edvinu še sina Mitja in hčerke Mateje) in Lucije Krkoč, zlatih prinašalcev velikih medalj v gorskem teku zadnjega poldrugega desetletja. Letos se njihova odsotnost kaže tudi v gorskem maratonu, v katerem so še lani (ob deležu še drugih članic ženske članske ekipe) na svetovnem prvenstvu v Podbrdu naši državi zagotovili tri medalje. Ta pregled nam razkrije padajoči trend uspešnosti Slovencev, tako da nam tačas ostajajo samo še briljantni organizacijski dosežki. A ti izgubijo lesk ob tekmovalnih neuspehih.

Na Veliki planini je medalje pomagala deliti gostja iz Romunije Gabriela Szabo, olimpijska zmagovalka na stadionskih 5000 metrih (ima še dve olimpijski medalji, tri svetovne naslove itd.). Mimogrede, Gabriela je medalje izročila dvema sonarodnjakoma, zmagovalcu med mladinci Gabrielu in tretji med mladinkami Gabrieli. Ime torej le ni tako nepomembno ... Gabriela je bila torej zelo spoštovana gostja, kar nas lahko samo veseli. A človek se vpraša, kje so bili slovenski šampioni? V tej panogi, morda celo najbogatejši z medaljami na tekmovanjih najvišjega ranga (žal pa gorski tek ni olimpijska disciplina) v slovenski atletiki, jih imamo kar nekaj. Organizatorji jih na Veliko planino niso povabili ...

Ni znano, na kaj se opira ocena tokratnega vodje reprezentance dr. Petra Lamovca, vrstnika Mitje Kosovelja, tačas sicer poškodovanega vrhunskega gorskega tekača. Peter meni, da je Slovenija na Veliki planini zabeležila »odlične uvrstitve«. Govorimo o istem tekmovanju?

Spomnimo se izjave predsednika gorskotekaškega združenja pri Atletski zvezi Slovenije Toma Šarfa za Primorske novice tik pred prvenstvom. Povedal je, da je v teku zamenjava generacij, glede možnosti naših tekmovalcev pa je napovedal, da se v vseh kategorijah lahko uvrstijo v prve četrtine. O tem, kako je bilo s prvimi četrtinami, smo si že na jasnem, glede menjavanja generacij pa moramo zapisati, da se je prvemu človeku slovenskega gorskega teka posrečila prvovrstna šala.

Trije šampioni – če naj bi bili oni v odhajanju - imajo v dokumentih zapisane naslednje letnice rojstva: Mitja Kosovelj 1984, Mateja Kosovelj in Lucija Krkoč 1988. Osmerica reprezentantov z Velike planine je bila rojena: Miran Cvet leta 1968 (najstarejši član na prvenstvu), Gašper Bregar 1990, Rok Bratina 1994, Luka Kovačič 1995; Klementina Lemut 1981, Mojca Koligar 1982, Mihaela Tušar 1966 (najstarejša udeleženka prvenstva), Maja Peperko 1986. Italijani nimajo pojma, kako se menjuje generacije, naj pogledajo, kako to delajo Slovenci!

Še enkrat moramo poudariti, da se ne šalimo z dosežki in trudom naših tekmovalcev. Miran in Mihaela sta prava tekaška genialca, globok poklon, Klementini in Mojci (obe novinki v reprezentanci, poleg tega pa še s skromnim stažem gorskih tekačic) sta uspela dosežka življenja, Rok je sicer zaostal za svojimi in pričakovanji navijačev, a se je boril do zadnjih atomov, najmlajši Luka pa s presenetljivo zrelostjo in skromnostjo ugotavlja, da je zgolj rekreativec - in nabira izkušnje. Maja pa je prav tako rekreativka, z morda najmanj treningi med vsemi osmimi. Treh od štirih članskih reprezentantov sploh ne bi imeli, če jih ne bi »naredilo« kolo. Miran, Rok in Luka so mišice in glavo za vzpone pridelali na kolesu.
Dejstvo, da na domačem terenu nismo bili sposobni na start postaviti niti približno najboljše možne ekipe, ki bi se borila za medalje, lahko pripišemo vodstvu gorskih tekov, v prvi vrsti Tomotu Šarfa. Tomo je odličen menedžer in organizator ter promotor teka v naravi, njegove sposobnosti dela z ljudmi, njihovega motiviranja, pa so precej slabše. Kot alfa in omega gorskega teka je naredil, tako na nacionalni kot mednarodni ravni, ogromno dobrega, a je ob tem tako rekoč uničil stroko.

Z najboljšimi športniki se ne sme delati tako, kot je praksa zadnjih let v Sloveniji. Niti do Mitje Kosovelja, edinega z urejenim statusom (državni uslužbenec), diamantno konico slovenske atletike, atletska zveza nima pravega odnosa. Njegovega mnenje in predlogov ne upoštevajo in ne cenijo, zato Mitja snema jermen in se že pri 32 letih poslavlja od resnih tekmovanj. Za Matejo Kosovelj in Lucijo Kosovelj se atletski funkcionarji nikoli niso trudili urediti njun status, svoje poškodbe in druge težave sta vedno morali reševati sami. Gorskotekaški šefi so ju sem ter tja poklicali in vprašali, ali bi kaj nastopali za reprezentanco, se potem hvalili z njunimi medaljami, to pa je bilo tudi bolj ali manj vse. Zato zdaj, pravzaprav že nekaj časa, obe tečeta le še rekreativno, pri 29 letih na njiju »menjujejo generacijo« (moramo ponoviti, koliko je stara Andrea Mayr?) in pokopavajo njun talent. In vsi štirje, s trenerjem Edvinom Kosoveljem, za katerega se ne najde niti polovične trenerske zaposlitve, na čelu nemočno spremljajo somrak vrhunskega gorskega teka v Sloveniji. Z njimi pa tudi drugi talenti, za katere se zveza ne zmeni in zanje ne poskrbi, jim ne prisluhne in jih ne motivira.

Na Veliki planini so pred glavnimi teki izpeljali tudi odprti tek, na katerem sta zmagala Timotej Bečan in Jasmina Jelovšek.

Pravljica v planinah se je končala manj prijetno, kot bi bilo pričakovati. Ob vračanju s hriba je zmanjkalo elektrike in naprave muzejske vrednosti so obstale. Dolgo čakanje v vrsti za gondolo ni blagodejno delovalo na goste iz 26 držav. Če si je kateri od »prijateljev« Dušana Papeža nalašč izbral ta dan za škodoželjnost, mu je treba priznati, da je zadel pravi dan in trenutek. Ko se je nad Kamnikom odvijal verjetno največji atletski dogodek leta v Sloveniji ...

 

Izidi:

Moški:

  1. Xavier Chevrier (Italija) 1:02:51
  2. Luis Saraiva (Portugalska) 1:03:34
  3. Francesco Puppi (Italija ) 1:03:35

21. Miran Cvet (1:08:22), 30. Gašper Bregar (1:10:22), 41. Rok Bratina (1:12:33), 46. Luka Kovačič (1:14:05)
Ekipno: Francija 17 (zlato), Italija 17, Portugalska 56, 11. Slovenija (od 16)

Ženske:

  1. Maude Mathys (Švica) 49:30
  2. Sarah Tunstall (Velika Britanija) 50:51
  3. Andrea Mayr (Avstrija) 51:43

41. Klementina Lemut (1:02:00), 46. Mojca Koligar (1:02:56), 51. Mihaela Tušar (1:05:31), 55. Maja Peperko (1:08:01)
Ekipno: Velika Britanija 19, Italija 33, Avstrija 40, 12. Slovenija (od 14)

Mladinci:

  1. Gabriel Bularda (Romunija) 47:07
  2. Daniel Pattis (Italija) 47:30
  3. Andrea Prandi (Italija) 48:22

41. Tine Habjan (58:36), 42. Nejc Uršič (58:50), 44. Tine Hren (59:46), 48. Rok Sušnik (1:02:04)
Ekipno: Italija 12, Turčija 24, Francija 27, 11. Slovenija (od 12)

Mladinke:

  1. Lisa Oed (Nemčija) 23:16
  2. Bahar Atalay (Turčija) 24:25
  3. Gabriela Andre Doroftei (Romunija) 24:36

Ekipno: Velika Britanija 22, Romunija 23, Turčija 25

Vsi izidi so na povezavi.

 

plan-zmagovalec
Zmagovalec Xavier Chevrier je slavil in se navijačem zahvaljeval za podporo že precej pred ciljno črto.

 

plan-miran
Ta hip je bil Miran Cvet še pred Ahmetom Arslanom.

 

plan-rok
Rok Bratina je zaostal za pričakovanji, a se je boril do konca. Morda bi mu pot do svetovnega vrha, kar je njegov smelo zastavljeni cilj, lahko pomagal utirati trener s primernim znanjem ...

 

plan-klemen
Klementina Lemut je krepko presegla svoja in pričakovanja stroke.

 

plan-andrea
Andrea Mayr še sama ni vedela, zakaj tokrat ni zmogla višje hitrosti.

 

plan-trinase
Mihaela Tušar, Maja Peperko in Mojca Koligar.

 

plan-luka
Luka Kovačič in Gašper Bregar.

 

plan-moski
Najhitrejši Evropejci v gorah. Z njimi so najodgovornejši organizatorji.

 

plan-zenske
Najhitrejša dekleta stare celine.

 

plan-szabo
Romunska šampionka Gabriela Szabo deli priznanja najboljšim mladincem. Slovenskih šampionov na Veliko planino niso vabili.

 

Fotogalerija 1 je na povezavi.

Fotogalerija 2 je na povezavi.

Fotogalerija 3 je na povezavi.

Fotogalerija 4 je na povezavi.

Video je na povezavi.

 

VJ

 

 

















 

 

 

Gorski maraton treh dolin

MOJSTRANA

01 07
 2017

V organizaciji PD Dovje-Mojstrana (beri: Anica Teraž Žavcer in Franci Teraž) so 1. julija 2017 po treh dolinah (Krma, Kot in Vrata) ter strminah okrog Triglava izpeljali Gorski maraton treh dolin (GM3D).

Zaradi neugodne vremenske napovedi so traso skrajšali, namesto 50 so gorski tekači tekli 40 kilometrov. Na cilju so našteli 48 tekmovalcev, od tega tri ženske.

Zmagala sta Franci Volkar in Anja Klančnik, vendar gre izide jemati z rezervo. Proga namreč vsaj na enem mestu ni bila dobro označena, zato je veliko tekačev po nepotrebnem izgubljalo tako čas kot energijo. Anže Šenk in Simon Strnad, ki sta bila takrat na čelu, sta (po navedbah Bojana Ambrožiča) izgubila vsaj 20 minut. Med najhitrejšimi je pravo pot ubral Franci Volkar, nedavni zmagovalec 31-kilometrskega trejla Milanja (Ilirska Bistrica). Primorski gorskotekaški prvak Simon je končal na četrtem mestu. Oče maratona Franci Teraž je – tako kot številni sotekmovalci – ubral napačno pot, končal je na šestem mestu, super veteran Milan Šenk (letnik 1956) pa je bil dvanajsti, deset mest za sinom.

Med ženskami je bila konkurenca okrnjena. Mlajša Anja je bila za dobrih deset minut hitrejša od veteranke Urše, superveteranka Marjetka, Milanova vrstnica, pa se je tudi izkazala.

Prvi GM3D so izpeljali leta 2015.

 

Izidi:

Moški, absolutno:

  1. Franci Volkar (ŠKD Mekinje) 3:44:31
  2. Anže Šenk (GRS/TTSO Jezersko) 3:56:16
  3. Nejc Blatnik 4:02:54

Ženske:

  1. Anja Klančnik (TKA) 5:10:05
  2. Urša Trobec (ŠD Setnik) 5:21:11
  3. Marjetka Vrhunc (PGT) 6:35:31

 

Vsi izidi so na povezavi.

 

 

3-fricZmagovalec Franci Volkar - Fric.

 

3-anjaZmagovalka Anja Klančnik.

 

3-franci

Niti Franci Teraž se ni uspel izogniti napaki na progi.

 

3-senk

Milan Šenk, najviše na seznamu uvrstitev tekačev, rojenih v 50. letih.

 

3-ursa

Urša Trobec je bila druga.

 

3-simonSimon Strnad je končal tik pod stopničkami.

 

3-mar1

Marjetka Vrhunc.

 

 

VJ, foto: Miha Rekar














 

 

 

10. Tek po Šentviški planoti

PONIKVE

25 06
 2017

Na praznični dan so člani SSK Ponikve pripravili svoj deseti tek. Tako kot lanskega (dež) ga je zaznamoval poseg narave, ki je demonstrirala svojo moč, vendar so jo tekači odnesli brez posledic. Zmagala sta Simon Strnad in Mihaela Tušar, ki sta vrh stopničk stala že lani.

Jubilejnega teka, izpeljali so ga po običajni proceduri, se je udeležilo 76 tekačev (lani 61). Nekaj jih je dan prej teklo v Kobaridu, nekateri so še prihajali k sebi po gorskem maratonu v Podbrdu. Osmi in šesta iz Baške grape sta v nogah še čutila ta napor, vendar jima na progi pri Ponikvah, dolgi 8,8 kilometra, s 400 višinskimi metri, ni bil nihče kos. Tokratna regeneracija za Mihaelo in Simona ni bila ravno za v učbenike, saj je prva ravno prišla z napornih priprav reprezentance na EP na Veliki planini, drugi pa je med tednom za hec skočil na vrh Triglava.

Tretji mesti sta pripadli družini Frelih-Božič, tako Nina kot Jan sta se izkazala s stopničkami. Oba sta tekača in alpinista, Jan je tudi ultraš, in obema zmanjkuje časa za resnejši trening enega ali drugega; prednostna panoga so tačas otroci.

Nekateri so se na progi zabavali. Ivan Sokol in Edi Benko, na primer, sta prehitevala traktor, ki ga organizatorji niso uspeli ustaviti na njegovi službeni poti, Gregor Močnik pa je med tekom fotografiral z mobilcem in ženi na cilj pošiljal fotografije.

Za zanimiv spremljevalni program je poskrbela narava. Teka odraslih in mladine sta potekala v prijetnem sončnem vremenu, in tako je bilo še nekaj časa po prihodu zadnje tekmovalke v cilj. Sledilo je namreč kosilo, med katerim so organizatorji pripravljali vse potrebno za razglasitev izidov.

A ni šlo vse gladko. V nekaj sekundah se je zmračilo, kot da je polnoč, prihrumela je nevihta z močnim vetrom in nalivom. Nekateri od prisotnih so še uspeli skočiti pod streho lovske koče, ne pa vsi – ti so bili v hipu premočeni. Nekaj tekačev je skočilo v avte in se odpeljalo proti dolini, kar pa je bilo – kot se je izkazalo nekaj minut kasneje – nevarno početje. Še dobro, da na teku ni bilo zelo veliko tekačev, tako so se lahko vsi zgnetli v prostore koče (stranišče je sprejelo kakšnih deset ljudi). Veter je razdejal improvizirano zaščito pred soncem, po cesti je drl hudournik, veje in sem ter tja tudi kakšno deblo so ustavljali vozila. Ni trajalo dolgo, kakšne četrt ure, je pa bilo temeljito. Temperatura je padla s 27 na 15 stopinj. Vrnitev sonca je razmere hitro normalizirala (kar ne velja za izpad elektrike). Po telefonu so začele prihajati novice o tem, kako je neurje odkrivalo strehe, jasno je bilo, da bodo na cestah problemi. Gasilci, ki so pomagali pri izvedbi teka, so odhiteli na pomoč kolegom, ki so že nekaj minut po umiritvi razmer s prometnic odstranjevali veje in debla. Tekači so pri vračanju domov dobili nazoren prikaz razsežnosti neurja, ovire so bile na cesti še vse do Nove Gorice.

Podelitev priznanj pri lovski koči ni veliko zamujala. Najprej so tisti najbolj lačni pomagali prazniti posode s hrano (pašta z golažem ali vege omako), potem pa so najhitrejšim razdelili medalje in pokale.

V seriji PGT sledi enomesečna pavza, v kateri si bo lahko od silnih tekmovanj odpočil celo Simon Strnad. Naslednji primorski gorski tek bo 23. julija v Jaznah, kjer bodo tekli na Bevkov vrh. Morda bodo takrat gostitelji ponudili svoje češnje, kot so jih pred leti. Na višini tisoč metrov dozorijo precej kasneje kot v Istri ...

 

Izidi:

Absolutno moški:

  1. Simon Strnad (ŠD Nanos) 36:46
  2. Uroš Štremfelj (Viaduk) 37:20
  3. Jan Božič 37:37

Absolutno ženske:

  1. Mihaela Tušar (ŠD Nanos) 44:55
  2. Marta Švigelj (PGT) 48:03
  3. Nina Frelih 48:47

Zmagovalci po kategorijah:

M 1988 in mlajši: Jan Božič
M 1987-1981: Uroš Štremfelj
M 1980-1974: Borut Mlakar (ŠD Šentviška gora)
M 1973-1967: Simon Strnad
M 1966-1960: Simon Drole (PD Podbrdo)
M 1959-1952: Slavko Prezelj (PD Podbrdo)
M 1951 in starejši: Milan Kogoj (ŠD Šentviška gora)
Ž 1992 in mlajše: Jana Štremfelj (Viaduk)
Ž 1991-1983: Nina Frelih
Ž 1982-1976: -
Ž 1975-1969: Marta Švigelj
Ž 1968-1961: Mihaela Tušar
Ž 1960 in starejše: Tea Bajc (Triatlon klub Ajdovščina)
ml. dečki: Aljoša Kranjc (SSK Ponikve)
st. dečki: Pavel Kerkoč (ŠD Nanos)
ml. deklice: Gaja Leban Jež (AD Posočje)
st. deklice: Sara Durn (ŠD Nanos)

Objavljamo faksimile izidov, kot smo jih prejeli od organizatorja. Objavljeni bodo tudi na povezavi.

 

pon1

pon2

pon3

pon4

pon5

pon6

pon7


 


pon-zenske
Najhitrejše ženske: Marta Švigelj, Mihaela Tušar, Nina Frelih.

 

pon-paola
Paola Ellero iz italijanskega zastopstva teče s stalno startno številko. V Ponikvah je osvojila bronasto medaljo v svoji kategoriji.

 

pon-stranisce
Stranišče je nudilo zavetje pred neurjem.

 

pon-moski

Trije najhitrejši moški na stopničkah: Uroš Štremfelj, Simon Strnad, Jan Božič.

 

 

Fotogalerija 1 je na povezavi.

Fotogalerija 2 je na povezavi.

Video je na povezavi.

 

VJ