Tura treh vrhov: Porezen, Blegoš, Ratitovec

PRIMORSKA, GORENJSKA

20 09
 2014

Seveda se tura, ki sem jo opravil 20. septembra, ne more primerjati z istoimensko ultra preizkušnjo, ki je nedavno uspela Klemnu Trilerju, ta je v rekordnem času zaporedoma osvojil Grintovec, Stol in Triglav, vendar je bila ravno pravšnje darilu samemu sebi za rojstni dan in za slovo od poletja.

Vse od konca junija nisem opravil nobene res dolge gorskotekaške ture. Pripravljal sem se na svetovno prvenstvo v gorskem maratonu, vmes pa testiral formo na krajših vzponih. Zato pa je bila želja opraviti novo, zanimivo turo še toliko večja. Zaradi muhastega poletja sem odmislil visokogorje, ob brskanju po zemljevidih Planinske zveze Slovenije pa sem ugotovil, da so trije markantni vrhovi iz naslova na meji med Primorsko in Gorenjsko pravzaprav razmeroma blizu; ob pravi meri trme in logistike bi jih bilo mogoče združiti v enodnevni turi.

Zaradi različnih obveznosti tekaških kolegov tokrat nisem imel družbe, kar ima svojo psihično težo, po drugi strani pa sem vedel, da se mi ne bo treba nikomur prilagajati. Vremenski obeti sicer niso bili najboljši, toda očitno sreča pomaga pogumnim, saj sem imel vso pot skoraj idealne razmere, z izjemo zadnje dobre pol ure dežja.

Do Petrovega Brda sem se za spremembo pripeljal z gorenjske strani; če se vam ne mudi, priporočam zlasti cesto od Železnikov do Petrovega Brda, ki preseneča s številnimi čudovitimi kotički.

No, preidimo k stvari. S Petrovega Brda sem startal ob 8.50. Rečem si, da moram začeti po pameti, saj bo pot po mojih izračunih dolga skoraj 50 km, s 3000 višinci. Temperatura je idealna, okoli 15 stopinj, o dežju ni sledu, še sonce se začenja prebijati skozi meglo. Verjetno zaradi tega krenem dokaj hitro, upočasnim samo ob prehodu iz gozda na pašnike, kjer je zaradi razmočenega in blatnega terena težko stopati hitreje. Vršni del Porezna je v megli, tudi piha precej, zato se podvizam do vrha, ki ga dosežem v 59 minutah. Načrt je bil okoli uro 15. No, to pomeni, da bom v naslednji spust šel toliko bolj sproščeno. Čeprav so markacije prisotne samo občasno, nimam večjih težav z orientacijo, saj se držim »glavne« tj. gozdne, mestoma makadamske ceste. Na poti srečam bolj malo ljudi, zato pa je veliko krav, ovac ...

Vzpon proti Blegošu je psihično še najtežji, saj se dolgo prebijam po kolovozu, ki je ravno dovolj strm, da se odločim vztrajati v teku, čeprav sem po dveh urah in pol gibanja in okoli 20 kilometrih zahtevnega terena že nekoliko utrujen. K sreči se ob pravih trenutkih najdejo planinske markacije, ki mi vlijejo novega elana (zlasti zato, ker časovne napovedi lahko delim z 2,5 ali celo s 3). Tudi na vrhu Blegoša, ki ga dosežem po treh urah in 10 minutah, ni nobenih razgledov, samo megla in veter, zato spravim na hitro nekaj vase in potem naprej v dolino.

Spust proti Zalemu logu je prijeten, pot je dobro utrjena, z ravno pravim naklonom, da dopušča lahkoten tek. Ob prihodu v dolino se mi primeri edina večja orientacijska napaka. Prepričan sem, da sem prišel v dolino, zato zavijem na levo, proti Zalemu logu. A dejansko se znajdem na poti proti Davči. Napaka me stane nekje dodatnih 3,5 km in 20 minut. V Zalem logu, ki je z le nekaj več kot 500 metri nadmorske višine najnižja točka mojega kroga, pa se klanec res postavi pokonci. Prvih 600 višinskih metrov poti na Porezen se mi zdi podobnih tekmi v vertikalnem kilometru, poleg tega po petih urah že čutim pravo utrujenost. K sreči se pot nato položi, zadnji del vzpona pa tudi poznam s teka na Ratitovec, katerega start je sicer v Železnikih. Gladki vrh dosežem po šestih urah in osmih minutah, tamkajšnje razmere pa so podobne kot na prejšnjih vrhovih. Oblečem si vetrovko in nadaljujem pot. Pobočje Ratitovca proti vasi Danje mi potem nudi nekaj občutkov iz visokogorja, vsaj kar se skal tiče. Po svoje sem vesel, da imam tudi kakšen - pogojno rečeno - tehnični del poti, da moram tudi malo razmišljati, kam postaviti nogo. Zadnji del spusta je zelo strm in blaten, enkrat me, morda tudi zaradi utrujenosti, skoraj vrže po tleh.

Nadaljevanje po makadamu do Petrovega Brda je najbolj mučen del, saj tečem tako rekoč po ravnem in cesta nikakor noče izgubiti na višini. Zadnje dobre pol ure začne deževati, vendar se dobro počutim, saj vzdržujem enakomeren tekaški tempo, malenkost nad petimi minutami na kilometer. Po 50 kilometrih, ki so za mano. Čeprav je bila tura uživaška, pa sem prav zadovoljen, ko zagledam cilj. V sedmih urah in 40 minutah, z vsemi postanki vred, se je nabralo 55 kilometrov in malo manj kot 3000 višincev.

Na sebi sem imel inov-8 rocite 295, kratke tekaške hlače, tekaško majico s kratkimi rokavi, vetrovko z dolgimi rokavi in kapuco, poln meh pijače in še pollitrski bidon, energijsko tablico in dva maxi snickersa, mobitel, nekaj denarja, fotoaparat in zemljevid vzhodnega dela Julijskih Alp.

 

mitja-1-500

Vrh Porezna.

 

mitja-2-500

Razgled med spustom s Porezna.

 

mitja-3-500

Srečanje s kravami.

 

mitja-4-500

Razgled med spustom z Blegoša.

 

mitja-5-500

Proti vrhu Ratitovca.

 

mitja-6-400

Selfie, avtoportret.

 

Mitja Volčanšek