|
|
Tretji rekord Marjana Zupančiča na transverzali | |
|
ANKARAN 24 07 |
Marjan Zupančič je postavil še tretji rekord slovenske transverzale, najstarejše tovrstne poti na svetu, nova znamka je 6:12:58 (prejšnji rekord 7:08:10). Dvakratni rekorder Slovenske planinske poti iz Bohinjske Bistrice se je v odsotnosti tekem zaradi koronavirusa odločil, da poletje 2020 izkoristi za popravljanje lastnega rekorda te 600-kilometrske gorske proge z 49.000 višinci. Za cilj si je zastavil doseči čas sedem dni ali manj, kar bi bil popravek rekorda za dobrih osem ur. Morda je pri tem sodelovala tudi njegova (pod)zavest, saj prav veliko priložnosti, da bi še izboljševal svoj dosežek, pri katerem tačas nima pravega tekmeca v Sloveniji, tekač blizu Abrahama (rojen leta 1971) nima. Priložnost, ki mu jo je ponudilo leto 2020, je izkoristil v optimalni meri. Dobro se je pripravil, fizično in psihično, za razliko od prvih dveh poskusov v letih 2013 in 2015, oba sta se izšla z rekordom, je imel tokrat za sabo vrhunsko podporno ekipo Alpe Adria Trail Cup, pet Vipavcev oziroma Ajdovcev pod taktirko Boštjana Mikuža in šefice, kot ji pravi Marjan, Anje Klančnik. V ekipi so bili še Ožbej Marc, Matic Štrancar in Tomi Klančnik (ne spuščamo se v ocenjevanje, kdo med njimi je bolj zaslužen za uspeh). Pet prstov na roki, a ta krepko stisne; ekipa je delovala požrtvovalno in učinkovito, kot da bi bila nekajkrat številnejša. Marjan ji je lahko prepustil večino skrbi, preostalo mu je le še teči – čim hitreje. Takšno organizacijsko zaledje je razbremenilo tudi Marjanovo boljšo polovico Katarino, na prvih dveh tekih precej bolj obremenjeno. Na terenu je kraljevala elitna skupina kakšnih 230 tekačev, večina najboljših gorskih in trejl tekačev Slovenije, svoje je prispevala tudi Angležinja-Koprčanka Madeleine Whybrow, 28-letna doktorica znanosti (matematika), razdalja 75 kilometrov med Razdrtim in Ankaranom je bila njena najdaljša doslej, in z njo je opravila z lahkoto. Njihova pomoč, spodbujanje in hitrost (zlasti na začetku poti, ko je bila hitrost se ubijalsko visoka), je bila ključna. Tako rekoč profesionalna podpora je Marjanu dajala gotovost in samozavest, svoje je odigrala raznovrstna in domišljena prehrana, zato so bila krize prehranjevanja tokrat precej redkejše kot običajno. To je namreč Marjanova šibka točka, njeno premagovanje je omogočilo – ob še nekaterih dejavnikih, ki so se zložili v zelo ugodno sliko – vrhunski dosežek. Ogromno pri tem pomeni njegova neverjetna sposobnost regeneriranja. Po dolgih urah teka, ko že omahuje, si v 15 minutah spanja povrne moč, za zbujanje pa ne potrebuje budilke, in potem spet ure in ure deluje kot stroj. Vreme mu je šlo na roko. Dež mu je bil prihranjen ves horizontalni del poti, šele Vogel in Črna prst sta postregla z močo in strelami, namesto idiličnega sonca pa je slovenska Kalifornija, Primorska, postregla še z nevihto na Vremščici in odseku med Slavnikom in Tinjanom, zadnjim tisočakom na poti. Noge niso bila na koncu niti približno tako otečene kot pred petimi leti, ko pa je vsem težavam navkljub Marjan zmogel pravi šprint v zadnjih kilometrih. Po tem, ko se je s Tinjana tokrat v spremstvu številnih podpornikov spuščal korakoma, se iz prijaznosti do tekaških prijateljev odrekel teku, je v zadnjem kilometru vendarle pospešil, in Jan Božič je imel kar nekaj dela, da ga je s kamero spremljal od zadaj in spredaj v finišu šprinta. Na cilju v Ankaranu, Marjan je vztrajal pri stari, klasični progi, ki se konča v Ankaranu, ga je pričakalo kakšnih sto navdušenih prijateljev in navijačev, sledila pa sta protokol – in žurka, vključno s stezičarjem Tonija Venclja ... Še kakšno predstavo o dogodku si lahko ustvarimo ob gledanju videa Ljudstva tekačev (https://www.youtube.com/watch?v=BHehStd9vdk&feature=youtu.be) Tudi za medijsko plat je bilo dobro poskrbljeno, Marjana je ob progi spodbujalo nenavadno veliko ljudi, ni manjkala niti spremljava harmonike. Čestitko je poslal celo predsednik republike Borut Pahor, in to še pred koncem teka. Finišu je bil priča predsednik gorskotekaškega združenja Dušan Papež (KGT Papež, Marjanov klub, je bil tudi med sponzorji teka), na seznamu podpornikov najdemo celo slovensko planinsko zvezo, kar bi utegnilo pomeniti, da planinci začenjajo razumevati in sprejemati gorski tek. Da je povezava med planinci in gorskimi oziroma trejl tekači logična in naravna, nakazuje tudi prisotnost Silva Kara, alpinistične legende, v Ankaranu (pa tudi že prej na progi). Silvo je ob tej priložnosti opozoril na to, da je za alpiniste ukvarjanje z gorskim tekom povsem logično, on sam (letnik 1960, ena najvidnejših osebnosti zlate dobe slovenskega alpinizma) predstavlja generacijo, ki je pred desetletji gojzarje že začela menjavati za tekaške copate. Tek je bil sponzorsko solidno pokrit, gorskotekaška »industrija« je razumela njegov pomen. Ob tem velja povedati, da so svoje prispevali še številni posamezniki, ki jim je gorski tek pri srcu. Med njimi sta dve osebnosti, s katerima sodeluje Ljudstvo tekačev: gospodarica Slavnika, letos je bila na njem že več kot dvestokrat, Jožica Trost je tudi tokrat, tako kot pred dvema letoma za Katjo, za na vrh Slavnika lastnoročno spekla palačinke (dostava LT); Edvin Kosovelj, eden najuspešnejših slovenskih trenerjev vseh časov, pa je za Marjana zapakiral svoj (in sina Mitje, dvakratnega svetovnega prvaka) teran šampionov. Ena od tekaških kolegic je v navdušenju izjavila, da je Marjan Zupančič z drugega planeta, »on je tu samo začasno«. Zdi se, da mu je v teh julijskih dneh uspel dosežek, ki ga bo zelo težko preseči, o njegovi dejanski vrednosti pa bo sodbo pisal čas. Marjan je prvi rekord postavil leta 2013, za klasično pot Maribor-Ankaran je potreboval sedem dni in pol. Izid njegovega drugega poskusa, v merjenju s Klemnom Trilerjem, je bil leta 2015 sedem dni, 8 ur in 10 minut, sedanji rekord pa je kar za približno 19 ur boljši. Med ženskami vlada Katja Kegl Vencelj, tudi tokrat je Marjana podpirala na progi in ob njen, njen čas na klasični progi s ciljem v Ankaranu je bil leta 2018 8:22:56, takrat je tekla še do Debelega rtiča in tam uro zaustavila pri 8:23:26. Nekaj dni pred njo je rekord popravila Anja Klančnik, tokrat ena od mravljic v podporni ekipi, pred Anjo pa je bila lastnica rekorda Ruth Podgornik Reš, leta 2010 je za slovensko transverzalo potreboval 13 dni in pol. Za tek veljajo dosežki pod 14 dni. Utegne se zgoditi, da bo tudi naslednje poletje na progi SPP zanimivo, saj Katja in Toni resno razmišljata, da se (v ločenih terminih) podata na progo, v lov na rekorda. Fotogalerija dogajanja na zadnjem odseku Razdrto-Ankaran je na: Video je na:
VJ
|
|
