Dan, ko sem postal svetovni prvak

KOMEN

11 09
 2017

Serijski skupni zmagovalec pokala Primorskih gorskih tekov Simon Strnad je 2. septembra 2017 na svetovnem prvenstvu v gorskem teku za veterane na 10-kilometrski progi na Slovaškem postal tudi svetovni prvak. Morda je bilo to največje presenečenje zanj samega, ne pa toliko za tiste, ki ga poznajo in vedo, s kakšno ihto se loteva zadev ... Objavljamo njegov zapis, v katerem se spominja Slovaške, na koncu pa – ko se je že lotil pisanja – se dotakne še svojega zadnjega nastopa na Učka Trailu.

Splet okoliščin je privedel do tega, da sem sploh začel razmišljati, da bi se udeležil letošnjega SP masters v gorskem teku. To je na žalost tekmovanje, čigar stroške si mora pokriti vsak posameznik sam zase. Ker sem brez zaposlitve in nimam vira prihodka, o stvareh, ki si jih ne morem privoščiti, niti ne razmišljam ...

Na vsem lepem pa se je našla oseba, ki mi je bila pripravljena pomagati, prisluhnili pa so mi tudi v mojem klubu ŠD Nanos Podnanos. Tako so se začela razmišljanja počasi spreminjati v dejanja.

Nekih posebnih priprav in treningov za to tekmo nisem imel, vsak vikend tekma ali dve, to je bil moj najboljši trening, čez teden pa po pameti lažji izteki in regeneracija na kolesu. Strah pred poškodbami je še zelo živ, zato vse podrejam pravilni količini in intenziteti naporov. Letos se izogibam nepotrebnemu teku in zmanjšanje števila tekaških kilometrov nadomeščam na kolesu; tako se izognem zakisanosti mišic in bolečinam v gležnjih.

Teden pred SP sem se, kot kaže pravilno, odločil za dve desetki v soboto, na Krasu in v Istri. Tista v Truškah je bila zelo, zelo hitra, v nedeljo pa je sledil še Tek na Angelsko goro, kratek, a zahteven vzpon. Mislim, da so te tri tekme botrovale zelo dobri pripravi na napore naslednjega tedna.

V petek je sledila dolga vožnja na Slovaško, v kraj Dubnica, kjer se je odvijalo letošnje veteransko SP v gorskem teku Vršatec 2017.
Dan pred tekmo vedno opravim aktivacijo, pomislil sem na to, da bi jo izkoristil še za ogled proge. Najprej me je presenetilo dejstvo, da se trasa proge ni kaj dosti dvigovala, bolj kot gorskemu teku je bila podobna kakšnemu krosu ali trejlu. Po drugi strani pa me je to spravilo v zelo dobro voljo, saj mi je bila proga všeč in kot nalašč za moj okus. Pokrajina zelo všečna, kot bi bil nekje v Toskani ali na Škotskem, valovanje gor in dol, travniki in polja levo in desno, pogled ti je nesel daleč naprej. Da se trasa proge res dviguje, sem se najbolj zavedal po povratku nazaj, strmina je postala očitna šele takrat. Že po prvem pogledu sem se zavedal, da bo tek zelo hiter.

Na tekmo sem se pripravil kot na vsako drugo. Aktivacija na predvečer, masaža, pašta, hidracija, počitek, individualna meditacija. Bil sem popolnoma sproščen, neobremenjen, brez kakršnihkoli pričakovanj.

Noč je prinesla nekaj dežja, zbudili smo se v zelo sveže jutro. Iz hotela pol ure vožnje do Prusk-Dubnice, vasice pod vznožjem Vršatca. Naš start je bil napovedan za 12. uro. Ura vaj in ogrevanja, dobri občutki.

Sam začetek teka je zaznamoval visok ritem, kar mi ne običajno ne ustreza najbolj, vseeno pa sem se sklenil držati vodilnih. Hiter tempo sem počasi znižal na moje standardne obrate, a sem vseeno ostajal v ospredju, kar me je čudilo, saj take uspešnosti nisem pričakoval. Na petem mestu sem se držal do šestega kilometra, ko se mi je približal Anglež (startali sta po dve kategoriji skupaj, tako da bi utegnil biti problem razločevanje po kategorijah, a sem pa prejšnji večer preučil startne številke in sem imel vse pod nadzorom), on je bil "moj". Držal sem ga na vse kriplje. Peklo in bolelo je, a zaman, vseeno mi je pobegnil. Dva kilometra pred ciljem je imel kakšnih 200 metrov prednosti.

Priložnosti, kakršna je ta, se ne ponavljajo, mi je hodilo po glavi. Takrat sem dobil neko novo, dodatno moč, pospešil sem in 300 metrov pred koncem, ko se je proga postavila pokonci, sem Angleža ujel. To so bile muke ... Koval sem taktiko, ko se je ob progi oglasil Franci Teraž: "Simon, še 100 metrov klanca, potem 200 ravnine navzdol!" Ajaj, sem si mislil, navzdol ne bo šlo. Hitra sprememba taktike: v trenutku sem se izstrelil mimo Angleža in si nabral nekaj deset metrov prednosti, kar je zadostovalo za to, da sem prvi pritekel skozi cilj.

V cilju pa nisem mogel dojeti, kot še vedno ne morem, niti ta trenutek, da sem svetovni prvak.

Verjamem v to, da je bilo tako namenjeno. In iz dna srca sem hvaležen za to. Tudi vsem tistim ki so mi prisluhnili, mi pomagali, ki so poskrbeli za to, da sem dobil okoli vratu zlato medaljo.

Preskočil sem nekaj podrobnosti. Še vedno je pred mojimi očmi prizor, ko sem prišel skozi cilj in nisem verjel da sem res prvi. Dekle, ki mi je dalo spominsko kolajno, sem prijel in jo dvigoval v zrak. Kakšna evforija! Verjetno sem bil edini od zmagovalcev, ki se je tako veselil svojega dosežka. To je bil zame pravi šok - v pozitivnem smislu.

Od teka nisem pričakoval popolnoma ničesar, bil sem sproščen, spočit, brez obremenitve. Čutil sem se močnega, noge so bile hitre, res hitre, proga je bila po mojem okusu in na koncu, ko se je izkazalo, da je možno, takrat sem prekosil samega sebe, nadnaravna moč in želja sta me pripeljali do triumfa.

Prej si niti v sanjah nisem upal pomisliti, da bi lahko kdaj v življenju postal svetovni prvak ... in še vedno ne dojemam, da je to res. Da bodo meni v čast kdaj igrali državno himno. Kakšen je občutek, ko si na najvišji stopnički in ti dvignejo zastavo!

Pruske, Dubnica, zame nepozaben kraj, kjer se je na dan tekme SP vse poklopilo v moj prid. Tako mi je bilo namenjeno ...

 

Še o trojčku na Učki

Lani so me na Učki izzivali, češ zmagal si na Učka Trailu 42 km, letos si zmagal na 31 km, kaj pa naslednje leto? Še 16km? Izziv sem sprejel in letos sem nastopil še na kratki različici Učka Traila. Priznati pa moram, da me je kar malo žgečkalo, ker nisem šel na katero od daljših prog. Tako sem razmišljal še včeraj, danes pa vem, da je bila odločitev pravilna. Prvič zato, ker sem še malo utrujen, drugič pa zato, da ne staknem novih poškodb.

Kot na vseh zadnjih tekmah sem se tudi tokrat počutil dobro, noge so bile sproščene in lahke, v glavi je bilo vse razčiščeno. Torej, čas je bil za start. Takoj sem bil v ospredju, na stopnicah je bil pred mano le Jošt Lapajne, ki je tekel na 31 km. Da bi tekel z njim, mi ni prišlo niti na misel, trenutno je Jošt svetlobno leto pred menoj. Nekoliko me je presenetilo, da mi nihče ni sledil. Tekel sem v svojem tempu, nisem navijal do konca, do vrha hriba je bil tek res užitek, čutil sem moč, s katero sem kar letel. Tudi spust je minil v prijetnem tempu, sem pa zmanjšal intenzivnost, ker sem želel na cilj priti čimbolj svež - če se bo seveda dalo.

Zako je tudi bilo, preostanek spusta od Mlina naprej je bila čista uživancija, imel sem čas celo za lepe razglede po Kvarnerju. In za nameček sem v cilj prišel v času novega rekorda, ki je zdaj skoraj za tri minute boljši od starega.

In tako imam zdaj trojček, zmage na vseh treh razdaljah Učka Traila. Kar zadeva organizacijo, moram reči, da je bila na zavidljivi ravni, lahko bi bila za zgled marsikateremu organizatorju podobnih prireditev pri nas.

 

simon-bitka
Bitka za svetovni naslov še ni odločena. Britanec Alec Woods bo na cilju zaostal za pičlih pet sekund.

 

simon-stopnicke

Simon Strnad je na svetovnem prvenstvu na Slovaškem osvojil edino slovensko medaljo. Prihodnje leto bo prvenstvo pripravila Slovenija, veterani bodo tekli na Ratitovec, gostitelji pa bodo skušali dokazati, da Simon ni edini, ki zna krojiti svetovni veteranski vrh. Levo je drugi Britanec Alec Woods, desno tretji Čeh Borek Jančik.

 

simon-slavnik

Proslavljanje svetovnega naslova med prijatelji na Slavniku. Tekel je šampanjec Mirana Sirka.

 

 

simon-ucka
Doslej je edino Simon zmagal na vseh treh razdaljah Učka Traila.

 

Video proslavljanja na Slavniku in pogovora s Simonom je na povezavi.

 

Simon Strnad, foto: osebni arhiv SS