LJUBLJANA

15 12
 2016

Na sedežu Atletske zveze Slovenije (AZS) so 15. decembra 2016 pripravili okroglo mizo o gorskem teku, njegovi preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

Različnost pogledov na dogajanje v slovenskem gorskem teku med vodstvom te panoge in nekaterimi tekači, ki se je nazadnje pokazalo na zboru gorskih tekačev ob zaključku tekmovalnega leta v Podbrdu, je botrovalo odločitvi izvršnega odbora (IO) Združenja za gorski tek, da pripravi okroglo mizo na to temo. V prostorih AZS se je na temo Gorski teki včeraj danes in jutri zbralo 16 udeležencev, od tega pet članov IO in šest reprezentantov. Med slednjimi so prevladovali Primorci, najbolj aktivna v razpravi je bila Lucija Krkoč, z dvema svetovnima medaljama letos najuspešnejša gorska tekačica Slovenije.

Predsednik IO Tomo Šarf je bil razočaran zaradi skromne udeležbe. Izrazil je pripravljenost vodstva združenja, da odpravijo pomanjkljivosti v delu ter naredijo sistem prijaznejši do tekačev in organizatorjev. Ni res, da se vodstvo zapira pred željami po spremembah, dobrodošli so tako nove ideje kot novi člani IO (pred nedavnim sta iz njega iz osebnih razlogov izstopila dva člana, tako da je pričakovati njegovo popolnitev; op. a.), pripravljeni poprijeti za delo. »Ne delamo slabo,« je zatrdil Šarf in povedal, da je Slovenija gorskotekaško dobro organizirana, edina ob Italiji.

Predsednik IO je povedal, da je Mitja Kosovelj (najuspešnejši slovenski gorski tekač vseh časov; op. a.) na zboru v Podbrdu želel javno spregovoriti, vendar so ga zavrnili, sej so ocenili, da tisto »ni bil pravi trenutek«. Mitje potem v Podbrdo ni bilo, prav tako ne Lucije Krkoč, ki je z dvema medaljama na domačem SP postala najuspešnejša slovenska gorska tekačica članica doslej (pred njo je bila lastnica najboljše uvrstitve na SP, četrtega mesta, Mateja Kosovelj).

Precej pozornosti so udeleženci odprte mize posvetili vprašanju ustreznosti pravilnika, s katerim vsako leto določijo najboljšega tekača in tekačico. Dejstvo, da tega priznanja letos nista prejela dejansko najuspešnejša, osvajalca medalj na SP Krkočeva in Kosovelj, je dvignilo veliko prahu. Lucija in nekateri njeni reprezentančni kolegi so menili, da bi priznanji morala v roke dejansko najboljših, člani IO pa so branili pravilnik, ki s pripisovanjem visoke vrednosti domačim nastopom omogoča nelogične izide. Na koncu so se zedinili, da do konca februarja tekači pripravijo svoj predlog, kako urediti izbor najboljših, vabljeni pa so tudi, da pomagajo zapolniti članstvo IO.

Krkočeva je imela največ pripomb na delo vodstva. Vprašala je, zakaj so medalje gorskih tekačev manj cenjene od medalj drugih atletov. Na navedbo, češ da sta Kosovelj in ona letos ekstremno malo tekmovala, je odgovorila, da je s pripravami zaradi saniranja poškodbe začela šele v maju, uspešno nastopila na SP v gorskem maratonu in na Grintovcu, zaradi izčrpanosti pa se za druge pomembnejše nastope ni odločila (pri Kosovelju je bilo podobno, celotno sezono je podredil nastopu na SP v Podbrdu, še pred tem nastopil na Gorah, po SP pa je prebolel pljučnico; op. a.).

»Včeraj« je bil pregled zgodovine reprezentančnih nastopov, na katerih so slovenski tekači na največjih mednarodnih tekmovanjih osvojili več kot 50 medalj. Prvo člansko, srebrno na SP, je leta 2005 domov prinesel Toni Vencelj, zadnje tri so na domačem SP v gorskem maratonu osvojili Lucija Krkoč in Mitja Kosovelj (bronasti) ter ženska ekipa. Žal v Podbrdu ni bilo niti trenerja Edvina Kosovelja, kovača velike večine slovenskih mednarodnih medalj.

»Jutri« je bil namenjen pregledu pomembnih dogodkov v prihodnjem letu, čemur je Šarf dodal še svoj pogled na strateška vprašanja slovenskega in svetovnega gorskega teka. Slovenija bo na Veliki planini gostila evropsko prvenstvo v gorskem teku. Vodja organizacije Dušan Papež je zagotovil, da bodo prvenstvo odlično izpeljali, od slovenskih tekačev pa prav tako pričakuje, da bodo od sebe dali vse. Težave bodo s sestavljanjem reprezentanc na treh bistvenih tekmah, ob EP še SP v gorskem teku in SP v gorskem maratonu. Te bodo potekale v času od 8. julija do 6. avgusta, tempirane so nadvse neposrečeno, tako da bo nujno sestaviti tri ekipe z dokaj različnimi sestavami. Nameravajo pa veliko pozornosti nameniti pripravam, tokrat je v načrtu več zborov kandidatov za nastope kot običajno. Opozorili so na dilemo, kako reprezentanco sestavljati, ali na podlagi izbirnih tekem ali po oceni selektorja. Brane Čenčič je napovedal, da si bodo pred EP pomagali s pregledno tekmo, za obe SP pa bo reprezentanco verjetno sestavil selektor, ki pa še ni določen.

Udeleženci odprte mize niso mogli mimo ugotovitve, da konkurenca na pokalnih tekmah upada. Kako povečati število tekmovalcev, kako jih spodbuditi, da sestavijo več štafet, zakaj nekateri nepomembni teki po udeležbi močno prekašajo pokalne, so se spraševali. Lucija Krkoč je povedala odgovor na zadnje vprašanje: tekače privlačijo teki z zgodbami, tisti, ki poskrbijo za zanimivost dogodka in njegovo promocijo. S tem se je strinjal Jože Dakskobler, povedal je, kako težko je tekače privabiti v odročno Podbrdo, in napovedal še več dela na promociji.
Težava je v nenastopanju nekaterih odličnih tekmovalcev na domačih tekmah, so potarnali. Šarf je navedel primer Roka Bratine, »zelo dobrega tekača, ki ne pride na naše tekme, nastopa pa v Italiji«.

Predsednik, član ožjega vodstva WMRA, je še orisal razmere v svetovnem gorskem teku. Sam se zavzema za posodobitev svetovnega združenja, katerega predsednika bodo volili prihodnjo jesen. Od te izbire bo odvisno, kaj bo z gorskim tekom in ali bo WMRA prisluhnila sodobnim trendom teka v naravi. Prepričan je, da bi morali celotno panogo združiti pod oznako Trail Running in dežnikom svetovne atletske federacije (IAAF), ob tem pa opredeliti specialnosti. Veliko več pozornosti bi morali posvečati štafetam. »Moramo korak naprej, narediti privlačen produkt in ga prodati sponzorjem,« je Šarfova vizija.

Predsednik je še napovedal, da bodo tudi v prihodnjem letu z najboljšimi gorskimi tekači sklepali pogodbe, za katere je zagotovljen denar v proračunu atletske zveze, in to približno tako, kot so naredili letos.

Po okrogli mizi

Mitjo Kosovelja smo naknadno prosili za odgovor na vprašanje, kaj je želel povedati na zboru v Podbrdu, kjer mu niso dali besede, in za komentar zaključkov odprte mize.

"V Podbrdu nisem nameraval kritizirati odbora. Ker so bili zbrani gorski tekači, sem nameraval opozoriti na probleme, ki jih vidim v gorskem teku, ponuditi svoje videnje rešitev ter podati pobudo, da se o tem skupaj pogovorimo in poiščemo rešitve. Pripravil sem si petminutni govor, nisem nameraval utrujati prisotnih. Vse to v namenom, da skupaj nekaj naredimo v dobro gorskih tekov. Glede vsebine okrogle mize pa bi povedal, da verjetno tisti, ki smo dosegali vidnejše rezultate, vidimo nekaj problemov. Sam sem zaradi zaposlitve v policiji v dobrem položaju, nekateri drugi, ki bi si zaslužili ureditev svojega socialnega položaja, pa tega nimajo (denimo Lucija, Mateja ...). Vrhunski rezultati namreč zahtevajo vrhunske vložke in vrhunsko stimulacijo. Razmišljam, kako bi bilo treba urediti razmere za tiste, ki prihajajo za nami. Tu bi morali najti skupni jezik in rešitve, da bi mladi tekači videli perspektivo: če se trudiš, vlagaš v gorski tek, lahko tudi nekaj dosežeš, imaš kaj od tega. Gorski teki so zahtevni, bolj kot kolektivni športi, terjajo veliko individualnega napora. Tekači bi morali biti stimulirani, recimo z organiziranimi pripravami, opremo, druženjem, tematskimi večeri, izmenjavo izkušenj ... Ne samo z denarjem. Dobiti morajo zadoščenje, dobiti zagon za naprej. Potrebujemo načrtno delo, v odboru bi moral vsakdo opraviti svoje delo, svoje mesto mora dobiti strokovnost. Odbor bi moral biti tudi neke vrste servis tekmovalcev. Tekači pa ne hodijo na pokalne tekme, ker je sistem zastarel, zaspali smo. Manjka mu atraktivnosti, stimulativnosti. Ne smemo si več zatiskati oči, sistem potrebuje temeljito prenovo."

Rok Bratina je na prošnjo Ljudstva tekačev odgovoril na vprašanje, ki ga je bilo slišati na okrogli mizi: Zakaj ne pride na naše tekme?

»Želim postati najboljši skyrunner na svetu. Gorski teki me ne zanimajo več. Ne samo doma v Sloveniji, z izjemo Grintovca, ki je razred zase, pač pa tudi v tujini nasploh. To je bila zgolj vmesna faza v razvoju. Zdaj je s tem konec. Sem v mednarodni ekipi Salomona in tekmujem v svetovni seriji Skyrunning. Tam pa so najboljši gorski tekači. Me njimi tudi moja ikona Kilian Jornet. Star sem 22 let, sem polnoleten in sam se odločam o svoji prihodnosti. Izbral sem si Skyrunning, saj je to pravi tek v visokih gorah. Tukaj ni smešnih pravil o tem, kakšne naj bodo proge. Koga sploh brigajo podatki o tem, kako strm je klanec in ali ni morda proti pravilom. Pravil ni, Skyrunning je svoboda, in to mi je všeč. Sprejeti je treba to, kar ti ponuja narava in se igrati, raziskovati, uživati. Narava je močnejša in človekova dolžnost je, da se ji prilagodi. Disciplina Skyrunning je gorski tek preprosto zasenčila in ga presegla v vsem. Gorski tek počasi odhaja v pozabo. Zame osebno je to le še kros na širokih gozdnih poteh. Torej nič od tega, kar me zanima. Delam to, kar mi je všeč, poslušam samega sebe. Naredil sem ogromno napak, ko sem poslušal druge, dobil ogromno udarcev, a sem se vedno pobral. Zdaj sem se spremenil. Sem izkušenejši in vsi padci so me naredili močnejšega. Zdaj vem, da moram sam odločati o svojih stvareh. Sam moram raziskovati, kako postati najboljši. Ne obremenjujem se več z ostalimi. Nimam ne časa in ne energije za to. Osredotočen sem samo nase in na svoje tekme. Imam izjemno željo in nič me ne more ustaviti. Moj slogan se glasi: edina pot je navzgor. Spremljate me lahko na www.rokbratina.si.«

»Delovno predsedstvo« je sestavljala večina članov izvršnega odbora Združenja za gorski tek.

Tekači, državni reprezentanti, v ospredju Lucija Krkoč.

Mitja Kosovelj, najuspešnejši slovenski gorski tekač vseh časov, prihaja v cilj letošnjega SP v Podbrdu.

Rok Bratina na spletu pripravlja svoj blog.

Tomo Šarf, vodilni v slovenskem gorskem teku, član ožjega vodstva WMRA, človek, ki bi imel možnosti za izvolitev na mesto predsednika WMRA.

VJ